Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na veliki šmaren

Spoštovani bratje duhovniki, dragi bratje frančiškani, varuhi svetišča Marije Pomagaj na Brezjah z rektorjem p. Robertom, spoštovane sestre redovnice in bratje redovniki, dragi bogoslovci, dragi člani Malteške pomoči, dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.

Marija nas je povabila na Brezje, da bi v tem svetišču, kjer se k njej zatekamo kot k Mariji Pomagaj, skupaj obhajali praznik njenega vnebovzetja. Veselimo se Božje zvestobe obljubam, ki jih je že od Stare zaveze naprej dajal svojemu ljudstvu, ko mu je kazal pot v obljubljeno deželo in ga vodil po tej poti.

Z Marijinim vnebovzetjem se je na poseben način izpolnil pozdrav, s katerim jo je nagovoril angel, ko je vstopil v Nazareško hišo in jo povabil naj sprejme poslanstvo Božjega materinstva. „Pozdravljena, obdarjena z milostjo!“ (Lk 1,28). Razlagalci pravijo, da je bil ta pozdrav pravzaprav povabilo k veselju; angel naj bi Mariji rekel: „Veseli se, Marija, obdarjena z milostjo!“

Kaj je razlog tega veselja? Angel sam ga je razodel: „Gospod je s teboj.“ Gospodova bližina je razlog Marijinega veselja. V tistem trenutku najprej bližina Gospoda, „ki se je ozrl na nizkost svoje dekle,“ kakor je Marija potem zapela v Magnificatu ob obisku Elizabete.

Potem bližina Gospoda, ki ji je „storil velike reči“, saj je po obsenčenju s Svetim Duhom v njej začel živeti Božji in njen Sin Jezus. Končno pa bližina poveličanega Sina, ki je svojo Mater z dušo in telesom vzel v nebesa. „Danes slavimo vnebovzetje Marija, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosila Začetnika življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,“ bomo molili in slavili Boga v hvalospevu današnje svete maše. V teh besedah je povzeto bistvo verske resnice, ki je 1. novembra 1950 razglasil papež Pij XII. in jo danes praznujemo.

Bratje in sestre, rad bi vas povabil, da postanemo pozorni na to svetlo obzorje Marijinega življenja, ki tako močno žari na ozadju preizkušenj, ki jih je doživljala v življenju. Prvorojenca povije v hlevu, z dojenčkom beži v Egipt, nekje med sinovim najstništvom in njegovim javnim delovanjem postane vdova, hodi za sinom, proti kateremu se dviga vedno hujše nasprotovanje in sovraštvo, na Kalvariji spremlja njegovo umiranje, mrtvega ji položijo v naročje. Ona pa v vsem tem živi resničnost svoje hvalnice: „Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne … “ Na ozadju zemeljske zgodovine, ki je stkana iz niti pohlepa, ošabnosti in hudobije, Bog rojeva zarjo svobode, odrešenja in poveličanja.

Kako močno potrebujemo ta praznik Marijinega vnebovzetja ravno v času, ki ga živimo. V času, ki je naš, pa ga vendar pogosto doživljamo kot tujega, morda celo sovražnega.

Najprej potrebujemo praznik zaradi stisk, ki smo jih doživljali v zadnjih dnevih in jih mnogi še vedno doživljajo. Ko se je zdelo, da je v naravi zmaj ušel z verige in je grozilo, da bo požrl vse, kar je našel na poti. Koliko klicev se je v teh dnevih in nočeh dvigalo k nebu, koliko prošenj je slišal Bog; pa tudi kletev in besed obupa. Nekateri so v tem divjanju umrli. Usmiljeni Bog naj jih sprejme v svoje naročje in s tolažbo obišče njihove svojce. Drugi so izgubili streho nad glavo, vse, kar so skozi desetletja ustvarjali. Gospod naj se dotakne naših src, da v preizkušnji ne bodo sami, ampak jim bomo stali ob strani ne samo v teh prvih dnevih, ampak vse dokler ne bodo spet v miru zaživeli na svojem.

Potrebujemo ta praznik, ker potrebujemo upanje in ker potrebujemo potrditev, da Bog tudi v časih teme, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v izpolnitev, v nebesa. Naj nam Marija poda roko, da ne bomo hodili sami.

Potem pa potrebujemo današnji praznik, ker doživljamo, da se je nad človeštvom razdivjalo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti.

Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v „ošabnih mislih njegovega srca“. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdaj naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja. Seveda pa ta človekov jaz nikakor noče, da bi njegove želje kdorkoli razumel kot sebične, kot nečloveške, kot predcivilizacijske in seveda tudi predkrščanske. Zato svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravico do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati. Pa vendar je takšno razmišljanje, kaj šele takšno ravnanje nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko.

Kljub temu pa se v ljudeh prebudi sočutje, marsikdaj tudi v kristjanih. Zakaj bi nekdo trpel, če to ni potrebno? Ali ni bolj humano končati trpljenje? In v nas se oglasi skušnjavec, ki takšni misli začne pritrjevati. Pri tem pa ostajamo nadvse naivni. Mislimo samo na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni. Pa to trpljenje ni najhujše.

Veliko težje je trpljenje duše. Starejše ljudi neznosno boli občutek odvečnosti. Naj vam spregovorim o svoji mami. Vse življenje je bila vajena delati, trdo delati. V visoki starosti pa so ji moči pošle. Ne, da ne bi več skrbela sama zase. To ne. Pač pa ni mogla več pomagati drugim. Nekega dne mi je z veliko bolečino povedala, da nima niti toliko moči v rokah, da bi olupila krompir. Zakaj je torej sploh še na svetu. Kakšen občutek odvečnosti. Vprašal sem jo, če ima v rokah dovolj moči, da drži rožni venec. „O, to pa, seveda,“ mi je rekla. „Mama, potem pa dovoli, da sedaj mi naredimo vse tisto, kar si skozi vse življenje počela ti, ti pa moli za vse nas. Ali boš lahko molila za vse nas?“ In je molila, ponoči in podnevi. Brez občutka, da je odveč.

V evangeliju smo slišali o Elizabeti. Bila je nerodovitna. Brez otrok. In skupaj s svojim možem Zaharijem se je postarala. V notranjosti ves čas bolečina, občutek zavrženosti od Boga, kot bi Bog odrekel svoj blagoslov. Od zunaj pa kazanje s prstom, posmeh in zasramovanje okolice. Nerodovitnost je bila znamenje grešnosti in prekletstva. Prazno in posmehu izpostavljeno življenje. Bi bilo to dovolj trpljenja za prostovoljno končanje življenja? Aktivisti bi rekli, da izpolnjuje kriterije.

Bog pa se je ozrl nanjo in po njej dal svetu predhodnika, ki je pokazal na Mesija in ga predstavil: „Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta“ (Jn 1,29). Bog na človeka nikoli ne gleda pod vidikom njegove produktivnosti, njegove koristnosti ali pa stroškov. Bog gleda na človeka z usmiljenjem in ljubeznijo. Zato so za Boga vsa življenja rodovitna in se vsakega veseli: življenja otročka, ki ga njegovi niso sprejeli, in življenja starčka, ki je njegovim postal odveč, pa je tako hvaležen za vsak nasmeh, dotik in lepo besedo.

Marija in Elizabeta nas danes učita, da zapiranje vase ne bogati in ne osvobaja, pač pa siromaši in povzroča ogroženost. Bog hoče, da gremo naproti drugemu, da se podamo v srečanje in da vsak prinese tisto, kar ima in kar more: Elizabeta svojo in otrokovo radost, Marija Jezusa, moja mama rožni venec …

Po Marijinem zgledu in z Božjo pomočjo to storimo tudi v tej izročitvi slovenskega naroda Mariji. Tudi ta izročitev naj bo srečanje z brati in sestrami v Bogu, s tem pa vir veselja in izpolnitve, ki bo svojo polnost dosegla v nebesih, ob Mariji v nebeški slavi.

Amen.