Za sinodalnimi očeti ter drugimi udeleženci sinode so govori na generalnih skupščinah in razprave po skupinah o drugem delu Instrumentum laboris, ki v ospredje postavlja Razločevanje poklicanosti družine in delno že tudi o tretjem delu dokumenta, ki nosi naslov: Poslanstvu družine danes. O drugem delu sinode je za Radio Vatikan ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pripravil sledeče poročilo.
»Kot rečeno, razpravljali smo o razločevanju poklicanosti družine in smo že takoj na začetku ugotovili, da je naslov premalo natančen, ker ne daje kriterijev, po katerih to razločevanje poteka. Zato je bilo takoj dodano, da bi bilo potrebno dodati temu naslovu: V luči Božje volje, v luči Božjega razodetja in učenja Cerkve. Skratka, v vseh skupinah, tudi v naši, je prišlo do izraza mnenje, da je ta del pravzaprav nekakšno srce celotne sinode in da mora to biti tudi središče sinodalnega dokumenta, ki se potem nekako razvršča v treh krogih.
Najprej gre za poslušanje Besede, ki je Jezus sam, njegovo učenje o družini in zakonu, kakor to beremo v Svetem pismu, zlasti v prvem in drugem poglavju Lukovega evangelija. Tukaj lahko zelo lepo vidimo, kako Bog stopa iz sebe v Jezusu Kristusu, v človeško družino in v človeški družini raste za tisto poslanstvo, ki mu ga je namenila Očetova volja po odrešenju človeštva. Potem je tisti drugi krog, ki je poslušanje Jezusovega učenja, ki potem odmeva v besedi apostolata Cerkve in sedanjega cerkvenega učiteljstva, se pravi skozi zgodovino in danes. Gre za en sam nepretrgan tok, neko organsko rast učenja Cerkve o družini in zakonu. V tretjem krogu pa potem poslušamo Jezusov evangelij v življenju zakona in družine. Kako ga potem družina in še prej zakon živita. Gre torej za tisti središčni del sinode, ki bi morala prinesti novo in poglobljeno razmišljanje o teologiji zakona in družine. In to bi moral pravzaprav biti glavni sad sinode.
V razmišljanjih je bilo zelo poudarjeno, da bi morala biti posebej izpostavljena zakramentalnost zakona, saj v tem ključu lahko postane razumljena tudi zgodovinska slika zakona in zgodovinska slika družine. Po drugi strani pa ravno v zakramentalnosti zakona vidimo, kako Bog ne nalaga nekega bremena zakoncema, ampak kako Bog prihaja na pomoč s svojo milostjo in svojo ljubeznijo dvema, ki hočeta združiti svoje življenje v trajno zvezo ljubezni, sprejemanja in darovanja. In zato je zelo pomembno govoriti o tej zakramentalni dimenziji zakona in družine.
Ker pa je veliko govora o evangeliju družine, so sinodalni očetje poudarili tudi potrebo po tem, da je treba spregovoriti o moralnih zahtevah življenja krščanske družine. Da ne govorimo v nekaki megli, nekakšni brezobličnosti, ampak se krščanska družina vpne, če tako rečem, v določen okvir moralnega življenja. Kajti sinoda, če hoče v resnici odgovoriti na pastoralne potrebe časa in družine v njem, mora spregovoriti tudi nekaj o nauku, ki ga uči Božje razodetje, kar sem že prej na začetku omenil.
Predvsem člani vzhodnih katoliških Cerkva v naši skupini in tudi v drugih skupinah, kakor je bilo moč zaslediti, pa so posebej poudarili, da bi moral ta drugi del vsebovati predvsem družinsko duhovnost. O duhovnosti je v celotnem delovnem gradivu premalo govora. Vendar pa konec koncev besede kot usmiljenje, razločevanje, Božja beseda, odpuščanje in tako naprej so vse del neke duhovnosti. Priznati moramo, da tudi k zdravljenju ranjenih družin ali pa ran v družinah in v posameznikih ne moremo pristopati brez duhovnosti. Duhovnost je tisti temelj, na osnovi katerega lahko rano ne samo obvežemo, kakor je tako lepo poudaril papež Frančišek, ampak jo tudi celimo. Z duhovnostjo jo celimo in pri tem celjenju ran in hkrati tudi spremljanju družin se predpostavlja duhovni voditelj, duhovni oče, dober spovednik, ki lahko zelo pomaga družini k zdravemu, veselemu, radostnemu družinskemu življenju ali pa k zdravljenju ran, ki so morda nastale znotraj družine.
Ob tem je potrebno povedati, da razumevanje nauka o zakonu in družini danes ni ravno najbolj jasno. Ljudje ga ne poznajo. In zato imajo ljudje pravico in – večkrat je bilo v pripravi na sinodo tudi slišati – potrebo, da bi zvedeli, kaj glede nauka o zakonu in družini uči Cerkev. In ta nauk mora naša sinoda predstaviti zelo zelo jasno.
Še za zaključek. Ta sinoda bo morala narediti tudi premik od družine kot objekta pastoralnega delovanja, se pravi od družine kot tiste, ki posluša to, kar uči cerkveno učiteljstvo preko škofov, preko duhovnikov, tudi preko drugih pastoralnih delavcev, k pojmovanju družine, ki je sama nosilec pastoralnega delovanja, ki po eni strani živi evangelij in ga s svojim življenjem in tudi z vrednotami, ki jih zagovarja, posreduje v okolici. Se pravi, ko z družinami delamo za družine, ko z družinami delamo za evangelizacijo.«
