Celotno Sveto pismo v pripovednih zgodbah, v preroških govorih, v modrostnih rekih in refleksijah, v molitvah Psalmov, v evangelijih, v Apostolskih delih, v Pavlovih pismih in v simbolih knjige Razodetja v različnih literarnih oblikah in zvrsteh prikazuje eno samo pomembno dilemo: je svet skupaj s človeštvom podvržen nepremagljivi sili usode in torej osebne nesvobode, ali pa nad njim vlada previdnost enega samega Boga, ki je človeka ustvaril po svoji podobi, svetu vlada s svojo vsemogočnostjo, svetostjo in sočutjem in vse stvarstvo vodi k cilju polnosti odrešenja.
Ta dilema me je skozi življenje spremljala toliko bolj neizogibno, kolikor bolj je sodobni kulturni boj poskušal uveljaviti vladavino človeške samovolje v posrednem in neposrednem boju proti Božji avtoriteti. Brezpogojni notranji glas mi pravi, da obstaja večna Božja avtoriteta, ki je ljudomila. Ta glas mi je v vseh fazah življenja, študija in delovanja dajal navdih za ustrezne odzive. Pooblastilo Cerkve, da se kot duhovnik posvetim raziskovanju in razlaganju Svetega pisma, mi je narekovalo zavest, da se je treba prizadevati za strokovno in znanstveno različnost iz enega samega razloga: da se razodeta Božja beseda širi po vsej zemlji.
Očitna potreba po novem komentiranem prevodu Svetega pisma v naš jezik me je že po sklepu mojega študija v Rimu leta 1976 spodbudila k odločitvi, da se lotim poglobljenega raziskovanja temeljnih tem Svetega pisma, kot so pravičnost, pravica, greh, kazen, odpuščanje in sprava. Prvenstveno zato, da bi priprava novega prevoda potekala na nespornih duhovnih osnovah in bi se končno vse zlilo v jezikovno, literarno in glasbeno simfonijo. V vlogi odgovornega nosilca priprave standardnega prevoda v obdobju od 1984 do 1996 sem po izidu prevoda leta 1996 pripravil izčrpno poročilo o fazah priprave tega prevoda, ki je bil leta 1980 zasnovan kot prvi slovenski ekumenski prevod Svetega pisma. Prikaz zasnove in izvedbe slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP) ima naslov Med izvirnikom in prevodi (Ljubljana: založba SAZU, 2001). Vse bolj se mi je zdelo samoumevno, da ima Slovenska škofovska konferenca avtorske pravice nad prevodom Svetega pisma in skrbi tudi za ustrezno svetopisemsko pastoralo. Temeljna naloga regionalnih škofovskih konferenc Katoliške cerkve je skrb za ustrezen prevod Svetega pisma v pastoralne namene.
Skladno s to ugotovitvijo sem leta 2007 Slovenski škofovski konferenci dal pobudo za pripravo novega, »katoliškega« prevoda Svetega pisma na osnovi svetovno razširjene francoske Jeruzalemske Biblije (Bible de Jérusalem). Pomembno je poudariti, da je ta komentirani prevod Svetega pisma znan predvsem po odličnih, teološko poglobljenih uvodih in opombah. Svetopisemsko besedilo je seveda prevedeno iz izvirnih svetopisemskih jezikov. Takratni predsednik Slovenske škofovske konference, nadškof in metropolit mag. Alojz Uran, je leta 2007 pobudo podprl in naročil pripravo novega prevoda Svetega pisma. Novi prevod smo v letih 20102019 pripravili in pri založbi Družina izdali po delih v petih knjigah. V zadnjih letih smo opravili temeljito usklajevalno revizijo celotnega prevoda Svetega pisma za izdajo v eni knjigi v letu 2022.
V vlogi urednika novega prevoda sem ves čas posvečal posebno pozornost literarnim oblikam izvirnega svetopisemskega besedila in sem skrbel za to, da da so vsi sodelavci v slovenskem prevodu poskušali čim bolj ohraniti slog in patino izvirnika. Dosegli pa smo tudi soglasje, da bomo predvsem stalne besedne zveze in besedni zaklad posebnega teološkega pomena povsod prevajali enotno in bomo skrbeli za usklajenost med osnovnimi postavkami prevoda: točnost v razmerju do izvirnika, jasnost v prevodnem jeziku, blagoglasje glede na potrebe bogoslužja in zavestno upoštevanje izročila dobrih prevodnih rešitev v prejšnjih stoletjih.
V novejšem času se je zelo razmahnilo prevajanje Svetega pisma po vsem svetu, vzporedno pa tudi strokovne razprave o pristopih k prevajanju Svetega pisma. Najbolj žgoča tema razprav je vprašanje, kateri pristop prevajanja Svetega pisma je bolj primeren in utemeljen: dobeseden (ad verbum) z doslednim upoštevanjem izvirnega besedišča, retorike, sloga in literarnih oblik ali prevod po smislu (ad sensum), se pravi svobodno iskanje »dinamične ekvivalence« v prevodnem jeziku. Najbolj zapostavljeno je vprašanje literarnega prevajanja Svetega pisma, čeprav literarne oblike, slog in raba metafor namesto abstraktnih konceptov najbolj zaznamujejo moč in lepoto sporočila Svetega pisma. Z izidom celotnega ekumenskega prevoda Svetega pisma leta 1996 in celotnega katoliškega prevoda po jeruzalemski izdaji smo v Sloveniji dobili dva dragocena komentirana prevoda, ki se dopolnjujeta in veljata kot zanesljiva vodnika za vsa temeljna vprašanja duhovne izkušnje, življenja in kulture.
Danes je enako kot že v antiki aktualno vprašanje stopnje izrazne možnosti indoevropskih in drugih jezikov, da ustrezno izrazijo duha Svetega pisma, ki ima semitsko jezikovno osnovo. Že najstarejši grški prevod Svetega pisma (Septuaginta) je bil pripravljen brez modelov iz semitskega jezika, ki je po svoji jezikovni in miselni zgradbi precej drugačen od indoevropske grščine. Posebnosti hebrejskega načina dojemanja resničnosti in resnice in razlike v naravi jezikov kažejo, da bo to vprašanje temeljno tudi v prihodnosti. Vzporedno z odkrivanjem literarne narave Svetega pisma pa že nekaj desetletij prihaja v ospredje celostno razumevanje prevajanja. Ne gre samo za dilemo ad verbum ali ad sensum, temveč predvsem za upoštevanje literarnih oblik, torej sloga svetopisemskih besedil.
Izvirno hebrejsko Sveto pismo Stare zaveze, grška Septuaginta in latinska Vulgata so vse do danes močno vplivali na razvoj evropske kulture na vseh področjih. Razširila se je raba tipično svetopisemskih izrazov in besednih zvez. Visoki slog svetopisemske poezije in proze je pri vseh narodih vplival na mešanje pesniških in proznih značilnosti literarnih izročil in poustvaritev. Prikazi svetopisemskih osebnosti v opisih in personifikacijah pa so služili kot neizčrpen vir za ustvarjalnost v likovni umetnosti. Svetopisemska osebna in geografska imena so doživela pomembne transformacije v grškem in latinskem prevodu Svetega pisma (Septuaginta in Vulgata), ki sta skoz dva tisoč let služila kot osnova za razvoj oblik imen v evropskih jezikih. Zaradi prepletanja različnih jezikovnih oblik v pisanju imen je prav določitev pravil za prevajanje in prepis svetopisemskih imen v vsakem novem prevodu največja težava, ker še vedno nimamo na voljo priročnika o oblikah in razvoju oblik imen na hebrejski, grški in latinski jezikovni osnovi.
Štirideset let dela na pripravi dveh prevodov Svetega pisma mi je narekovalo vznemirljivo odločitev, da strokovnim razlogom za sprejete oblike zemljepisnih in osebnih imen posvečam posebno pozornost. Prvi sad te odločitve je moja študija Svetopisemska lastna imena (Ljubljana: založba SAZU in ZRC SAZU, 2007) ki je leta 2010 izšla v New Yorku tudi v angleški verziji. Ostane pa še upanje, da bo mogoče pripraviti tudi slovar svetopisemskih imen v temeljnih oblikah: hebrejščini, aramejščini, grščini in latinščini. Upanje na dokončanje tega dela navdihuje spraševanje o najglobljem bistvu Božjega imena, ki utemeljuje naša imena, da nismo anonimne številke, temveč čudovite, izvirne stvaritve Božje ljubezni.
Skupinsko delo na projektu dveh komentiranih prevodov Svetega pisma je bilo preizkus sposobnosti za složno delo v duhu in resnici. Ker si je vsak od prevajalcev, lektorjev in drugih sodelavcev po najboljših močeh prizadeval za sodelovanje v duhu edinosti in predanosti Božji besedi, Slovenska škofovska konferenca pa je vsa leta naše delo spremljala z razumevanjem in spodbudo, verjamem, da je odličje sv. Cirila in Metoda, ki sta tako predano pripravljala prvi slovanski prevod Svetega pisma, ne samo dar Slovenske škofovske konference, ampak predvsem Božji dar za nas vse. To je namreč dar v Božjem imenu, ki nadgrajuje vse ure, dneve in leta naše skupne poti do hvalnice, ki jo vsak dan dolgujemo in izrekamo Gospodu.
Akad. Jože Krašovec
