"Bratje, poklicani ste k svobodi" (Ga 5,13).
Bratje duhovniki, ekscelence, rad bi se zahvalil ljubljanskemu nadškofu, da mi je ponudil ta trenutek, ki mi omogoča, da prvič govorim z vami. Ne poznam vas, vendar me vi poznate vsaj na videz. Poznate me tudi po nekaterih mojih besedah, na primer v Mariboru, ki so šle od Murske Sobote do Kopra in dosegle celo nekatere evropske in azijske države. Bilo je veliko negativnih in pozitivnih komentarjev, glede na ideologijo tistega, ki analizira, ali glede na njegove osebne interese. To me veseli. Treba je razmišljati, da bi napredovali. Razprava je potrebna za napredek tako v državi kot v Cerkvi. Prejel sem številne čestitke od duhovnikov, približno štirideset se jih je izrazilo, in tudi od mnogih laikov.
V tem kontekstu krizmene maše tradicionalno govorimo o duhovništvu. Rad bi povedal nekaj besed o odnosu med svobodo in duhovništvom. Primerno bi bilo tudi govoriti o odnosu med duhovništvom in strahom ali med duhovništvom in resnico. To bo za naslednje srečanje.
Na začetku sem citiral svetega Pavla: "Bratje, poklicani ste k svobodi". Tu gre za bistven vidik evangelija odrešenja. Jezus je prišel, da "oznani jetnikom prostost, zatirane pusti na svobodo" (Lk 4,18). Jezusov poseg učinkuje za vse: nekdanje pogane, ki se čutijo vodeni in vdani v usodo, ali celo Jude, ki nočejo priznati, da so zasužnjeni (prim. Jn 8,33). Mi smo dediči teh dveh rodov. Kot duhovnike, živeče v resničnosti te države in te Cerkve, vas in nas določata zgodovinska in družbena, pa tudi cerkvena usodnost, kakor tudi zavedno in nezavedno zavračanje priznanja, da smo zasužnjeni. V svojem duhovništvu živimo te napetosti. Jezus Kristus je edini, ki lahko zdrobi ti dve verigi, ker Knez tega sveta ne gospoduje nad njim (prim. Jn 14,30). On je edini osvoboditelj. On nam daje, ne le z milostjo zakramentov iniciacije, ampak tudi in predvsem s sadovi Svetega Duha, med katerim je svoboda (prim. 2 Kor 3,17), možnost, da se odzovemo s svobodno izbiro. Tako za duhovnika kot za vsakega človeka obstaja izbira med svobodo in svobodo. Sveto pismo v Prvi zavezi ne daje jasnega odgovora in vztraja pri prvenstvu božje volje. To vidimo pri Izaiju (prim. 6, 9ss) in svetem Pavlu, sinu Postave (prim. Rim 8, 28ss; 9, 10-21; 11, 33-36). Jezus, pravi Bog, ki je postal človek, nam pokaže naravo krščanske svobode. Sv. Janez in sv. Pavel sta njena glavna glasnika. Če za primer vzamemo pismo Filemonu, vidimo, da je človeška in krščanska svoboda onkraj družbenega načrta ali meja katere koli abstraktne filozofije ali ideološkega predloga, ki izkorišča in zasužnjuje. V Sloveniji imate s tem dolgoletne izkušnje. Naša svoboda je v zgodovinskem dogodku, Jezusovi zmagoviti smrti in njegovem vstajenju, in tudi v osebnem stiku, v naklonjenosti Kristusu. Zaradi tega sem Mariboru omenil "quaerere Deum", ki je tako pomemben za naš poklic, za njegovo prečiščenje in za njegovo dinamiko. To nam vsem omogoča, da gremo naprej po poti pristne svobode. Gre za to, da osvobodimo svobodo.
Sveti Pavel nas v svoji mistični reinterpretaciji človekovega odnosa do Boga, torej duhovnika do Boga, Cerkve do Boga, opominja, da svobodna intimnost z Bogom, kot tudi bistvo človeških odnosov, pod režimom odrešenja ne moreta več biti omejena z grehom (prim. Rim 1-3; itd.), smrtjo (prim. 1 Kor 15, 56 in Heb 2:14 ff; itd.) ali celo s postavo, ker smo pod režimom milosti (prim. Rim 6,15). Nisem prepričan, da se mi duhovniki in škofje resnično zavedamo, da smo pod novim režimom, režimom Milosti. Nisem prepričan, da se vedno trudimo evangelizirati, to pomeni, da sporočamo veselo novico v resnici in svobodi, in pomagamo kristjanom, ki so nam zaupani, da napredujejo v obeh zapovedih, ki sta ključ vrat v nebesa. Sveti Pavel pravi: "Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda" (2 Kor 3,17).
Osvobojeni kristjan, osvobojeni škof in duhovnik so napolnjeni z drznim zaupanjem, s ponosom, ki mu pravimo parezija. Ta tipično grška beseda dobesedno pomeni svobodo povedati vse, odkritost pri izražanju samega sebe. Se pravi, pogum pričevanja. Takšna je bila drža Jezusa, apostolov, kristjanov. To je drzna svoboda, ki jo daje Sveti Duh (prim. Lk 12,12; Apd 4,30–31; itd.). Zaustavim se pri tej drži. Ta lahko šokira žalostne pripadnike starega sveta ali učence sebičnosti. To je beseda, drža, ki daje popolno gotovost za oznanjevanje osvobajajočega Kristusovega sporočila.
Ta drža ne spada v človeško ali psevdo diplomatsko preračunljivost! To je naravnanost, drža, ki je zasidrana v Jezusu. To parezijo bom uporabljal, tudi če bom moral umreti. Brez parezije ni evangelizacije. Vi, škofje in duhovniki, ste poklicani k tej svobodi v pareziji. Ne bojte se! Nekega dne bomo morali govoriti o duhovniku, o škofu, o njegovem odnosu do strahu.
"Vse je dovoljeno, toda vse ne izgrajuje," še pravi sveti Pavel Korinčanom (10,23). Obstaja primat ljubezni. Ta ni meja svobodi in ne more biti lažen izgovor za to, da ne živimo svobode, parezije. To je le višji način, kako živeti svobodo. Zaveza med svobodo in ljubeznijo zahteva od nas, škofov in duhovnikov, de se potopimo v imitatio Christi, kot služabniki, kakor sem že omenil, služabniki v smislu božjih prijateljev (prim. Jn 15,15) in sužnjev bratom (prim. 1 Kor9,19). Ljubiti Boga in služiti v edinemu služabniku, Jezusu, pod vodstvom njegovega Duha, tudi do mučeništva!
Te besede, katerih edini namen je razširiti vas, za nas, nebeška vrata, se umeščajo v nadaljevanje mojega nagovora, moje male mariborske parezije, in so - za tiste, ki želijo razumeti - onstran opravljanja in zlobnega človeškega greha. Lahko jih razširite. Predvsem pa jih lahko poskusite živeti.
Prinašam vam očetovski in bratski pozdrav Svetega očeta in vas prosim, da molite zanj in zame, oba sva duhovnika in škofa. Ponesite tudi blagoslov Svetega očeta vašim različnim dejavnostim in ljudem, ki jih srečate. Hvala.
