Boleča preteklost
Po petindvajsetih letih prizadevanja za samostojno Slovenijo smo doživeli vmesni pravni epilog postkomunističnega projekta Patria, ki mu resni pravniki pripisujejo očitno kršenje pravnih načel in ga lahko primerjamo z montiranimi procesi iz časa komunizma in nadaljevanjem revolucionarnih metod. Slovenija je edina postkomunistična država EU, ki na državni ravni ni obsodila komunizma, kot je zapisala Tamara Griesser Pečar, in ugotavljamo mnogi. Ravno nasprotno: najdejo se celo osebe, ki v javnosti tarnajo, da se ja ne bi obsojalo komunizma. In predvsem se večina ni zavzela za izpeljavo demokratičnih procesov in uvedbe pravnega in političnega reda. Anton Drobnič je v reviji Zaveza ob pokopu škofa Rožmana v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani opozoril, da je pod znano škofovo sliko, »namesto njegovega podpisa kratko opravičilo in partijska odobritev prekopa z besedami nekdanjega predsednika republike Milana Kučana« iz pisma kardinalu Angelu Sodanu leta 2001: »V korist pomiritve zaradi sporov po že odmaknjenih medvojnih dogodkih bi že bilo, če pokopa ljubljanskega škofa ne bi povezovali s sodnimi postopki.« V isti Zavezi Justin Stanovnik zapiše: »Tisti med nami, ki težko razumemo, zakaj nam je bilo naloženo, kar nam je bilo naloženo v 20. stoletju, lahko tu pokažemo na rešilno misel: lahko pokažemo na Barbarin rov. Lahko ga pokažemo vsemu narodu. Kdo bi se mu, v podobi, ki bo pred njim, mogel upirati? Toda, kdaj ste nazadnje slišali v kaki pridigi te besede in to ime?« Lahko nadaljujemo misel in se vprašamo, kdaj v naših medijih, šolah in drugih javnih ustanovah kaj slišimo o Barbarinem rovu, Kočevskem Rogu ter drugih nad šesto grobišč po slovenski zemlji. Zato se lahko nekateri še naprej norčujejo iz pravnih uredb in demokratičnih standardov. Zato beremo o žrtvah prometnih nesreč doma in v svetu, o Srebrnici in pobojih drugod, tudi o komunističnih, a naše žrtve ostajajo zabite v jarkih in jamah, a še globlje zakopane v kolektivni zavesti. Zato ni križev, ne spomenikov, ne narodnega obeležja v središču Ljubljane. Tiste, ki si prizadevamo za vse to, pa imajo za družbene marginalce in entuziaste. Spomin žrtev je še vedno deležen zavor in cenzur v medijih, strokah in javnem govoru. Zato je njihova žrtev odmaknjena, mi pa tavamo brezciljno in se zgubljamo v družbenih stranpoteh in omamah. Obdolžitev prvaka osamosvojitve je le vrh ledene gore. Pozabljamo, da imajo žrtve pravico za človeško priznanje. Mednje sodi tudi pravica do imena in kraja spomina, ki vsem smrtnikom pripada od začetkov civilizacije ali vsaj od Tobijevih dni v Stari zavezi ali Antigone pri Grkih, tudi tistim, ki so jih tirani oropali tega poslednjega dostojanstva.
Katera volja?
Krščanstvo je človeštvo seznanilo s človeku težko umljivo resnico nedolžnega jagnjeta, ki gre v smrt za življenje drugih, kot pravi Pismo Hebrejcem: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod (Heb 10,7; Ps 40,8). Kristus dodaja, da ni prišel spolnjevat svoje volje, pač pa Očetovo: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Jn 4,34). Žrtve revolucije in vojne niso spolnjevale svoje volje, pač pa so jim jo vsilili drugi. Najprej so italijanski in nemški okupatorji napravili za žrtve vse Slovence in mnogi od njih so dali vse, tudi življenja. Sedemdesetletni štajerski duhovnik Franc Gomilšek, sodelavec Kreka ali kar štajerski Krek, je kot izgnanec preko Hrvaške prišel v Stično. Pomagal je v Dobrniču na Dolenjskem. V sosednji Knežji vasi ga je doletela nemška ofenziva. Zavzel se je za tri domačine, ki so jih hoteli ubiti, nemški komandant pa ga je prepoznal, saj sta se srečala že v Mariboru in dal ga je ustreliti. V Mariboru se je duhovnik Izidor Završnik postavil za talca namesto mlajšega fanta. Marjan Kremžar je v nevarnih okoliščinah dušnopastirsko deloval na Gorenjskem, odšel k slovenskim beguncem v Srbijo in tam ga je umorila zločinska roka. Koliki so morali v nemško vojsko in so padli po daljnih tujih bojiščih ali umrli v ujetništvu. Slovenci – pripadniki nemške vojske, ki so prišli v angloameriško ujetništvo, so oblikovali »prekomorske brigade«, a so postali tudi del revolucionarnega projekta. Zavedni Slovenci, prisiljeni v nemško vojsko, so kot »prekomorci« pri osvoboditvi Dalmacije in Primorske opravili pomembno vlogo ter bili kot bivši nemški vojaki v prekomorskih brigadah deležni podcenjevanja, psihičnega in fizičnega maltretiranja, pri vojnih operacijah pa so bili praviloma postavljeni v prve bojne vrste za »Kanonenfutter«[1]. Podobno ruski prostovoljci, ki so šli s sovjeti osvobajat Jugoslavijo. Fašizem je samo nadaljeval žrtvovanje Slovencev, ki sta ga množično odprla že soška fronta v prvi svetovni vojni. Prve žrtve so bili tigrovci leta 1930, leta 1937 je nasilne smrti umrl glasbenik Lojze Bratuž, sledile so žrtve fašistične okupacije po taboriščih in streljanje talcev. Podobno so na svojih zasedbah počeli Nemci in Madžari. In kakor, da bi gorja še ne bilo dovolj, so komunisti sprožili revolucijo, ki je izsilila vaške straže in domobranstvo, saj so bili (predvsem) verni Slovenci prisiljeni proti svoji volji z orožjem braniti svoje vasi in domove pred napadi OF oziroma VOS v letu 1942 na od Italijanov zasedenem ozemlju. Tudi pri partizanih so številni proti svoji volji izbrali OF, ki je za večino pomenila stalno razdvojenost in preskus človeškosti, zaradi česar so mnogi odšli k domobrancem ali se skrivali, ker proti svoji volji niso marali pobijati rojakov. Vojna in predvsem revolucija je odprla razdiralne sile maščevanja in osebnega obračunavanja, zarotili so se besi, zavladali peklenski demoni, kot pravi ruski Žid Vasilij Grossman v knjigi Življenje in usoda. Trpinka, židovska zdravnica Sofja Osipovna onemi pred dogajanjem: »Sama pri sebi se je celo čudila, ker je bilo potrebno le nekaj dni, da je prešla obratno pot od človeka do umazanega in nesrečnega brezimnega živinčeta, oropanega svobode, medtem ko je pot do človeka trajala milijone let.« Stanje terorja, nasilništva in brezpravja je vse več ljudem vzelo razsodnost in moralni čut, druge pa naredilo za žrtve tega brezumnega kolesja revolucionarne logike, ki se je stopnjevala do vrhunca v letu 1945 s poboji domobrancev, civilistov ter premožnih in drugih nasprotnikov nove oblasti. Filipa Terčelja so preganjali fašisti, po vojni pa sta skupaj s Francem Krašno, župnikom v Sorici, obležala v grapi pod Davčo zaradi zavzemanja za domačine z nemškim priimkom. Nihče ni mogel uiti usodi: tako rablji kot žrtve so postali ujetniki te razdiralne revolucionarne volje, ki je kakor brezimni stroj mlela pod seboj vse, kar se ji je postavilo po robu. Kot pravi Nikolaj Berdjajev, je »vstop komunizma povezan z nenavadno duševno in nravno ostudnostjo, z grozljivo nesrečnostjo. Nista ga spremljala blagoslov in lepota, ker nosijo komunisti v sebi maščevalnost. Dráži jih njihova lastna pojavnost, ki jo morajo sami občutiti kot ostudno. Vse v komunizmu se je izkazalo kot ostudno: ostuden izraz na obrazu, ostudne kretnje, neplemenita duševna drža, ostudni lik (sovjetskega) načina življenja. Ta pojav ima globok ontološki pomen … Ta ostudnost je vedno znamenje ontološkega pomanjkanja, kajti resnična, poveličana, obnovljena in od Boga obdarjena bit je lepota.« Berdjajev zaključuje, da so ravno zaradi laži komunizma, ki se uresničuje prek neresnice, posledice družbene sprevrženosti toliko bolj usodne. Tekmovalna maščevalnost se je tako globoko zasidrala v tranzicijsko osebno in družbeno zavest, prežela vse pore življenja, da je očiščenje (lustracija) zahteven in dolgotrajen proces, ki je mogoč le priznanju resnice človeka kot bitja, ki potrebuje drugega in je naravnan na medsebojno vzajemnost, sodelovanje in je pripravljen, da se vživlja v drugega.
Skupna govorica
To odprtost za drugega človek uteleša kot simbolno oziroma govorno bitje. Naš svet je po govorici posredovani svet, za kar potrebujemo drugega. Človek potrebuje sočloveka, da shodi in postane v polnem smislu človek. Zgodba se začne z otroštvom in se nadaljuje vse življenje. Ne gre le za besede in njihov pomen, gre za izmenjavo čustev in medsebojno prelivanje človeškosti. Ljudje se pogovarjamo, da bi si izmenjali misli, še bolj pa, da bi si med seboj delili življenje, izmenjavali svoja čustva in tako tudi najbolj intimne doživljaje, za kar nas usposablja čustvena razsežnost naših besed. Od drugih je zato odvisno ali bomo rasli v pristnosti govorice ali pa se izgubljali v odtujenosti in zlaganosti oziroma človeški pohabljenosti. Otroci, ki so odraščali pri živalih, niso bili sposobni razviti človeških razmerij in so umrli. Nasilje posebno v otroštvu pohabi za vse življenje. Revolucionarni časi so pustili globoke rane v dušah in marsikdaj so bile posledice teh žrtev še strašnejše kot smrt. Kaj vse bi lahko povedali – če bi seveda smeli in mogli – spovedniki, psihologi in psihiatri o pohabljenih in prodanih dušah ali celo o pohabljeni narodni biti, o zavesti, ki so jo razmere silile k laži, nasilju in potvarjanju temeljnih človeških vrednot. In koliki so bili sposobni, da se uprejo nasilnosti govorice, koliko pa jih je podleglo strahu in skritemu trpljenju, ki tiho, a nezadržno vre na dan ob osebnih in družbenih izbruhih in stranpoteh. Zakaj med nami zavest strahu, podrejenosti ali nadrejenosti ter nezdrave odvisnosti, zasvojenosti oziroma lažnosti govorice? Zdi se, kakor da nismo več sposobni pogleda v prihodnost, ker nam po besedah poljskega disidenta Adama Michnika manjka uravnotežen pogled v preteklost: »Grozita nam dve zgodovinski laži. Ena je ta, da komunizma sploh ni bilo. To je totalna amnezija. Druga pa je ta, da so se vsi bojevali proti komunizmu. To je mit množičnega upora. To je zelo nevarno. Tu nam grozi popolna odpoved pravosodja. Zločini se ne preganjajo in ne kaznujejo. To je patologija naše »demokracije«. A po Michniku je na Poljskem prišlo do pozitivnega antikomunizma in so se dogovorili, da presežejo preteklost, pri nas pa se zapletamo v nove in nove laži, vrh te ledene gore pa je montiran proces Patria. Mnogi zato proti svoji volji ostajajo ujetniki polpreteklosti. Kako očistiti govorico? Kdaj se bomo o tem pogovarjali z govorico, v kateri bodo besede imele težo? Kdaj nam bodo vodilni – od predsednika države do tako imenovanih strokovnjakov – govorili čiste besede, skratka jezik, ki ga bomo razumeli? Kdaj bomo normalno govorili o revoluciji in njenih žrtvah, o prevarah in stranpoteh te družbe tako, da bodo – ne glede na strinjanje – besede imele svoj pomen pri vsakem človeku, še posebej pri politikih, tako imenovanih »uglednih« strokovnjakih, poslancih, novinarjih in tako dalje? Kdaj bodo nekateri prenehali z besedičenjem in prevzeli odgovornost za svoje besedne nastope? Skratka, kdaj bo konec sprenevedanja in bo v govorici normalnost, da bodo strokovnjaki in vsi govorili besede, ki jih bomo razumeli. A zato bo treba preseči svet Stožic, kot je v nedeljo, 9. junija 2013, dejala gospa Marta Milena Keršič v Kočevskem Rogu,[2] in se podati na pot zaveze in odgovornosti. Zaključujem z njenimi besedami: »Na pot, po kateri hodim, so pred menoj hodili že starši in stari starši. Učili so me, da se ne smem bati, da si moram z besedami in dejanji prizadevati za širjenje resnice, da moram znati sprejemati, odpuščati, a hkrati ostati zvesta svojim vrednotam in idealom. ... Ostaja vprašanje, kako naprej, kako ven iz tega pekla norosti, ki nas Slovence duši in oklepa tudi danes. Odgovor ni enostaven in jasen. Gre za proces, številne procese, ki jih mora izpeljati pravna država, zgodovinopisje, psihoterapija, teologija, umetnost in druge znanosti. Slovenska država brez jasnega vpogleda v to, kaj se je nekoč dogajalo in brez soočenja z zgodovinsko resnico, nima prihodnosti. Prepričana sem, da je med nami dovolj ljudi, ki zmorejo z zdravo pametjo opraviti to nalogo. Vsakega izmed nas čaka naloga, da smo glasniki resnice. Da smo luč na gori. Da smo sol in kvas. Naj se nas sliši – tudi mi smo tukaj in še dolgo bomo!« – Dodajam: Stanje, v katerega smo zabredli in dopustili, da nam razdirajo državo, terja še bolj odgovornost od vsakega izmed nas in tudi vseh skupaj!
akad. prof. dr. Janez Juhant
