1) Zbrani smo, da se zahvalimo Bogu za milost, ki je bila dana Cerkvi, ko je sv. Jožefmarija Escrivá prejel razsvetljenje, da ustanovi novo apostolsko skupnost, ki bo imela kot temeljni namen voditi svoje člane po poti svetosti s kar se da zglednim opravljanjem poklicnih dolžnosti. Pri tej slovesni evharistiji pa se bomo zahvalili Bogu tudi za milost, da je ta ideal svetosti navzoč tudi v Sloveniji in že daje prve sadove.

2) V življenju sv. Jožefmarija se mi zdita posebej zgovorna dva dogodka, če hočemo razumeti njegovo osebnost in njegovo karizmo: prvi je njegovo srečanje s bosonogim karmeličanom pozimi leta 1917, drugi njegovo spoznanje, da ga Bog kliče k ustanovitvi nove apostolske družine v Cerkvi 2. oktobra 1928.

Živahen fant, ki raste v krogu meščanske družine v Barbastru (Aragon), nekega zimskega jutra opazi stopinje v zveže zapadlem snegu: to so sledovi bosonogega karmeličana, ki hiti v cerkev. V tem mrazu, hoditi po snegu skoraj bos – to pretrese šestnajstega fanta, ki se vpraša: »Če se drugi tako žrtvujejo za Boga, zakaj bi mu jaz ne mogel ničesar podariti?«

Ob tem pomislim na sv. Ignacija Lojolskega, ki si je nekaj stoletij prej zastavil podobno vprašanje, ko je prebiral življenjepise svetnikov: »Kaj, če bi jaz storil isto kot sv. Frančišek in sv. Dominik?« Kakor Ignaciji se je tudi Jožefmarija odločil, da se popolnoma posveti Bogu in postane duhovnik.

Drugi dogodek, ki je odločilno vplival na svetnikovo življenje, je razsvetljenje, ki ga je obsijalo 2. oktobra 1928 v Madridu. Mladi duhovnik Escrivá se priglasi za duhovne vaje, ki potekajo v glavni hiši lazaristov od 30. septembra do 6. oktobra 1928. Med jutranjim premišljevanjem 2. oktobra 1928 »ga je obsijala duhovna luč, ki je zaznamovala vse njegovo življenje. Iznenada je prišla nanj moč iz nebes in dokončno potrdila slutnje, ki so ga spremljate od mladosti.« Spoznal je, da ga Bog določa za ustanovitelja nove apostolske skupnosti, ki se bo kasneje imenovala Opus Dei, Božje delo. S tem naj bi v Cerkvi utrl novo pot svetosti.

3) Za boljše razumevanje osebnosti sv. Jožefmarija in njegovega delovanja, je dobro, da pogledamo razmere in dogajanje v njegovi domovini Španiji v njegovem času.

V izraziti katoliški deželi, ki je stoletja ogromno prispevala k širjenju evangelija v Ameriki in Aziji, ki je s svojimi izvirnimi pobudami preplavila svet z novimi redovnimi skupnostmi, ki je svojo vero in svojo katoliško identiteto živela z radikalno, globoko duhovnostjo, o čemer pričajo njeni veliki svetniki in svetnice, Ignaciji Lojolski, Frančišek Ksaverij, Terezija Avilska in Janez od Križa in stotine drugih. V tej deželi –Španiji – se je v 19. stoletju vse bolj širilo in utrjevalo tudi antiklerikalno in anticerkveno razpoloženje, ki se je nemalokrat sprevrglo v pravo preganjanje Cerkve, z izgonom duhovnikov in redovnikov, razlaščanjem cerkvenega premoženja, napadi na cerkve in samostane, omejevanje verskega pouka, itd.

Eden takih proticerkvenih izbruhov se je zgodil aprila 1931, ko je odstopil kralj Alfonz XIII., in je bila razglašena republika. Člani nove vlade so bili skoraj vsi nasprotni Cerkvi. Maja so se pojavile tolpe, ki so požigale cerkve in samostane. Dve leti kasneje leta 1933 je bila Cerkvi prepovedana vsaka šolska dejavnost, jezuitom zaplenijo celotno premoženje.

Papež Pij XI. (1922–1939) opozarja: »Z ranami, ki jih prizadene ljudstvo v njegovih najglobljih in najdražjih čustvih, ni mogoče doseči duhovne enotnosti, ki je za napredek države nujno potrebna« (Dilectissime nobis, 3. junija 1933).

Na volitvah 16. februarja 1936 je zmagala ljudska fronta, enako kot v Franciji tistega leta. Boj proti Cerkvi je postajal vse hujši. V zraku je bil spopad dveh nasprotnih taborov, bližala se je državljanska vojna.

V noči med 17. in 18. julijem 1936 se je začel vojaški upor desnih oficirjev pod vodstvom generala Franca in s tem najbolj krvavo obdobje španske zgodovine, ki je terjalo več kot 600.000 mrtvih, več kot 20.000 cerkva in cerkvenih stavb pa je bilo požganih ali porušenih. Nad 4.000 škofijskih duhovnikov in nad 2.000 tisoč redovnikov in redovnic je bilo postreljenih. Po treh letih krvavih bojev so nacionalisti zmagali nad republikanci. Cerkvi, ki je utrpela ogromno materialno škodo in je izgubila na tisoče svojih duhovnikov in redovnikov, se je odprlo novo obdobje svobodnega delovanja in vplivanja v družbi.

Španska drama revolucije in državljanske vojne nam da razumeti določene poteze osebnosti sv. Jožefmarija in organizacije, ki jo je ustanovil po Božjem navdihu. Najprej evangeljski radikalizem, ki je že sam po sebi zelo blizu španski duši: entrega total, popolna predanost, odpoved vsemu, kar ni Kristus in njegovo kraljestvo. V spomin mi prihaja sv. Janez od Križa, ki pravi: »Duša, ki jo veže kar koli, tudi če je samo lahka nit, ne bo mogla poleteti k Bogu.« Ta absolutna zahteva po notranji svobodi, ki nam omogoča, da se bližamo Bogu in se dosledno trudimo za svetost, je hkrati zelo španska in zelo escrivajevska. Drugo je poudarek na disciplini v duhovnem življenje. S fantazijo na tem področju ne pridemo daleč. Za resnični napredek so potrebna konkretna sredstva: duhovno vodstvo, redna spoved, evharistija, molitev, spraševanje vesti, duhovno branje, kar vse daje članu Opus Dei pridih vojaške urejenosti, ki ima svoj izvor v nevarnih letih državljanske vojne.

Kako ne bi primerjali dogajanja v Španiji s tem, kar smo med državljansko vojno doživljali v Sloveniji s povsem nasprotnim izidom? – Tudi pri nas so se kristjani zavedali nevarnosti, ki preti Cerkvi, in so v skladu s tem organizirali dijaške in študentske skupine v obrambo Cerkve in katoliške identitete slovenskega naroda. Naj omenim samo prof. Ernesta Tomca in prof. Lamberta Ehrlicha. Kot nadarjena voditelja mladine sta v skladu z nevarnostjo časa poudarjala strumnost, poslušnost in brezpogojno angažiranost v obrambi Cerkve. Ni jima bila dano, da bi uresničila svoje zamisli. Prof. Tomec je umrl v sumljivih okoliščinah v bolnišnici. Prof. Ehrlich je pod streli komunističnega terorista padel sredi Ljubljane. Ko bi živel in bi bila usoda Slovenije drugačna, bi s svojimi študenti verjetno postavil na noge organizacijo, ki bi bila podobna Opus Dei.

In smo pred skrivnostjo zgodovine. Samo v veri lahko razumemo, da te neuresničene vizije, tudi porazi in nasilne smrti niso bile zaman in da so morda seme, ki bo pognalo drugje in v drugem času za rast Božjega kraljestva.

Časi se spreminjajo in nujno vplivajo tudi na kristjane, narodi hodijo vsak po svoji poti skozi zgodovino. Ta jih pogosto postavlja pred hude dileme, a za kristjana ostane bistveno prizadevanje za svetost kot temeljni pogoj za uresničitev svojega poklica in dopolnitev naloge, ki mu jo je Bog ukazal na tem svetu. »Haec est voluntas Dei, sanctificatio vestra« – to je Božja volja, vaše posvečenje (1 Tes 4,3). In v tem je sv. Jožefmarija učitelj za vse čase in za vse narode.

V pridigi o veličini vsakdanjega življenja leta 1960 Escrivá ugotavlja, da je vzrok za zastoj v družbi in splošno malodušje, razpuščenost in anarhijo pomanjkanje svetosti, »svetovna kriza je kriza svetosti«. Ena sama pot vodi do prenove v Cerkvi in svetu: »Biti moramo sveti, pravi kristjani. Zavedati se moramo, da je Jezus Kristus povezal učinkovitost našega delovanja z notranjem življenjem. Kot pogoj za učinkovitost apostolske dejavnosti je postavil svetost, naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti.« Ta misel se ujema s tem, kar pravi francoski filozof Jacques Maritain: »Svetnik si, ko umrješ, prej svetnik postajaš.« Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, zvestobo, ki gre ob skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti.

Napačno bi bilo iskati svetost v oblakih, ekstazah in mističnih doživetjih, v strogih delih spokornosti ali v telesnem mučenju. Sveti ustanovitelj pravi, da kristjanova pot do svetosti ni ločena ob običajnega človeškega življenja. Velika svetost, ki jo Bog od nas zahteva, je skrita tukaj in sedaj, v majhnih stvareh vsakega dne. Običajno, nadaljuje, ne boste našli priložnosti za bleščeča junaška dejanja. Ne manjka pa vam priložnosti, da v malem doživete ljubezen do Jezusa Kristusa.

Gojiti duhovno življenje je dolžnost vsakega kristjana, prav posebej pa je to potrebno za tiste, ki zavzemajo pomembna mesta v javnem življenju – v politiki, gospodarstvu, kulturi ali znanosti. »Čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se oddaljite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom«, pravi ustanovitelj.

Pri tem poudarja pomen duhovnega vodstva in molitve ter popolno predanost Gospodu. Tako nagovarja člana svoje ustanove: »Tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji uspehi – vse to je brez vrednosti, če ne pustiš, da Kristus razpolaga z njimi. Ti sam, brez učitelja, bi šel naravnost v brodolom. Samo če priznavaš in iščeš Kristusovo navzočnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse položi v Božje roke, naj gredo vse tvoje misli, tvoje plemenito stremljenje, tvoja čista ljubezen prek Jezusovega srca.«

Brezpogojna predanost Gospodu nam bo dajala moč za javno neustrašno izpovedovanje vere pred svetom. »Ali si kdaj pomislil, kako nesmiselno je, da bi ob prihodu na univerzo, v strokovno društvo, na znanstveno združenje ali v parlament, odložil svoje katoliško prepričanje, kakor odložiš klobuk pred vrati?«

Gojiti v sebi gorečo željo in si z veliko venemo prizadevati za svetost, to je temeljno Escrivájevo sporočilo, sporočilo, ki je pravzaprav prehitelo drugi vatikanski cerkveni zbor. Ta je namreč v Konstituciji o Cerkvi (C 39) zapisal: »Gospod Jezus, Božji Učenik in vir vse popolnosti, je svetost življenja, katere začetek in dovršitelj je on sam, oznanjal vsem svojim učencem, naj bodo v katerem koli življenjskem položaju: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«« (Mt 5, 48).

Nositi v srcu gorečo željo po svetosti, prizadevanje s ponižnim izpolnjevanjem vsakdanjih dolžnosti, na mestu, kamor nas je Gospod postavil, to je ideal, ki ga sodobnim kristjanom ponuja Escrivá, ideal, ki ga z Božjo pomočjo vsak izmed nas lahko doseže. S tem pa uresniči tudi svojo najglobljo poklicanost, ki je postati popoln, kakor je popoln naš nebeški Oče.

kardinal Franc Rode