Spoštovani gospod predsednik Vlade Republike Slovenije,
spoštovani gospod predsednik Ustavnega sodišča,
spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji,
spoštovani gospodje ministri in drugi člani Vlade Republike Slovenije,
spoštovane ekscelence veleposlaniki in drugi predstavniki prijateljskih držav,
spoštovani poslanci Državnega zbora in Evropskega parlamenta,
spoštovani člani Slovenske vojske in Slovenske policije,
spoštovani vsi drugi visoki gostje,
sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi,
drage sestre in dragi bratje,dragi prijatelji!

Jezusovo retorično vprašanje: »Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?« nakazuje pravi ključ za razumevanje evangeljskega odlomka, ki smo mu prisluhnili. Nikakor ne gre za to, da bi živeli neodgovorno in se predrzno zanašali na Božjo dobroto, češ da bo že poskrbela za to, kar potrebujemo za preživetje. Ne more iti za to, da si z darovi in sposobnostmi, ki nam jih je dal Bog, ne bi sami pomagali in si priskrbeli, kar potrebujemo, ampak bi postali breme drugim. Gre za to, da vzpostavimo pravo lestvico vrednot, iz katere bo razvidno, kaj je cilj in kaj je sredstvo. Iz Jezusovih besed je zelo očitno, da je življenje cilj, hrana, pijača ter obleka pa so sredstva zanj. Ne živimo zato, da bi pridobivali materialne dobrine, pač pa pridobivamo materialne dobrine za to, da živimo in to v polnosti, v skladu z dostojanstvom vsake človeške osebe.

To v družbenem okolju, ki ga imenujemo potrošniška družba, ni več jasno. Ni več jasno, kaj je cilj in kaj je sredstvo. Ali živimo za to, da pridobivamo, ali pridobivamo za to, da živimo? Od jasnega in doslednega odgovora na to je odvisno vse. Če se pridobivanje sprevrže v cilj, mu bomo življenje podvrgli, in to ne samo svoje, ampak hitro tudi življenje drugih. Ni bolj hladnokrvnega in neizprosnega tirana kakor je pridobitništvo, za katerega nič ni sveto in nedotakljivo. Zato Jezus tako odločno svari pred nevarnostjo njegove diktature. Materialna sredstva morajo ostati sredstva in morajo služiti življenju ne pa, da življenje služi njim.

Jezus ne pravi, da takih sredstev ne potrebujemo. Nasprotno, poudarja, da je Božja volja, da jih imamo, zato nam jih Bog sam tudi naklanja. S tem noče reči, da lahko lenobno čakamo, da nam bodo potrebne stvari same od sebe padale v naročje. Pač pa hoče poudariti, naj pri vsem svojem trudu, preudarnosti in previdnosti za jutrišnji dan gledamo še na kaj drugega, kakor samo na to, kako si bomo najbolj varno zagotovili preživetje.

Še bolj kakor samo preživetje je namreč pomembno vprašanje, čemu naj to preživetje služi, čemu in za kateri poslednji cilj naj sploh živimo, da bo skrb za preživetje smiselna in preživetje samo osrečujoče. Kajti šele tedaj, ko bomo enkrat našli pravi smisel življenja, ki ga Jezus imenuje Božje kraljestvo in njegova pravičnost, bomo tudi vse drugo, kar je potrebno za preživetje, znali prav pridobivati in uporabljati.

Če so nam končne postaje in cilji jasni, če nam je jasno, katere so vrednote, ki dajejo temeljno vrednost našemu življenju tako, da ga je vredno živeti, potem bomo tudi poti do njih znali poiskati in po njih prav hoditi. Če pa končni cilji in temeljne vrednote postanejo negotovi, če niti prav ne vemo, v katero smer jih moramo iskati ali pa začenjamo dvomiti, če sploh obstajajo, potem začenjamo živeti samo za sproti in izgubljamo najpomembnejšo orientacijsko točko in smer. Če ni cilja onstran sredstev, postanejo sredstva sama cilj. Če ni življenjskega cilja in vrednot onstran dobrin, s katerimi življenje vzdržujemo in za katerega ga je smiselno vzdrževati, se materialne dobrine spremenijo v cilj in edino vrednoto.

Sodobno porabništvo je povezano z izgubo jasne zavesti in vere v življenjske vrednote, ki presegajo življenje samo, in za katere je vredno življenje celo žrtvovati. Zato tudi državi ne more biti vseeno, ali si in kako si državljani iščejo in najdejo poslednji smisel svojega življenja. Skrbi in iskanja državljanov, da najdejo poslednji smisel svojega življenja tudi za državo niso zanemarljive zadeve. Če to področje iskanja poslednjega življenjskega smisla imenujemo duhovnost, potem te duhovnosti država nima pravice omalovaževati. To niso prostočasne dejavnosti, ampak zaslužijo vsaj tolikšno pozornost in spodbudo, kakor vsa druga prizadevanja, saj državljanom dajejo osrečujoč življenjski smisel.

V berilu smo prisluhnili ganljivi zgodbi o mladem kralju Salamonu, ki ne prosi za nikakršen vojaški ali politični uspeh, ne za dolgo življenje in bogastvo, ampak najprej za modrost. Že to je znamenje velike modrosti, da jo postavlja na prvo mesto in prosi najprej zanjo, ne pa za uspešnost za vsako ceno.

To spet ne pomeni, da uspešnost ni pomembna, če hočemo narediti kaj dobrega. Pomeni le, da je tudi ona samo sredstvo in ne cilj, da ima pogoje in kriterije zunaj sebe. Modrost, ki jo mladi Salomon kot prvo vrednoto postavlja nad bogastvo in vojaške zmage, ter Jezusovo Božje kraljestvo in njegova pravičnost so tiste moralne vrednote, ki so nujno potrebne, da se uspešnost na vseh svojih vsakdanjih področjih ne spremeni v prekletstvo, ampak služi resničnemu življenju v vsej njegovi polnosti in vsem obljubam, ki jih nosi v sebi.

Trenutki krize, ki jo doživljamo, in nujnost rešitev, ki jo čutimo, kličejo po uspešnosti ukrepov za njeno premagovanje. A če je ravno pomanjkanje modrosti, za katero je prosil mladi Salomon, in pravičnosti Božjega kraljestva, na katero opozarja Jezus, pripeljalo do današnje krize, nam to narekuje, da mora postati vsestranska vzgoja za moralne vrednote in promocija duhovne modrosti, ki zna materialne dobrine, bogastvo in vsako drugo družbeno ali tehnološko uspešnost postaviti na njihovo mesto, sestavni del naših naporov za to, da krizo presežemo, pa tudi za to, da vanjo več ne pademo. Če smo ugotovili, da je iskanje modrosti že znamenje modrosti, potem je res tudi obratno: da je omalovaževanje duhovnosti zaskrbljujoče znamenje pomanjkanja prave modrosti. Duhovne vrednote niso postranskega pomena, ampak sodijo med temeljna človekova vprašanja, zato tudi religioznost in njena svoboda, brez katere vernosti ne more biti, sodita med temeljne človekove pravice, ki nam jih dajejo človeške in Božje postave. Amen.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
predsednik Slovenske škofovske konference