Dragi bratje in sestre!
Evangelij nam prikazuje Jezusa, ki je povabljen na kosilo v hišo farizejskega prvaka, se pravi v višjo družbo. Jezus ni nikogar izključeval in čeprav so mu bili pri srcu ubogi in zapostavljeni, ni izključeval drugih, višjih slojev, ker je vsem hotel oznaniti Božje kraljestvo.
Na tem imenitnem banketu opazuje goste, ki hitijo, da bi si zasedli najbolj ugledna mesta. Tak prizor lahko velikokrat vidimo, čeprav se morda zaradi olikanosti ne izpostavljamo v tolikšni meri. A vendar nismo tako daleč od navad, ki jih Jezus kritično ocenjuje. A dokler se ljudje prerivajo samo za prve sedeže na gostiji ali banketu, je to stvar bontona in lepega vedenja ter nima hujših posledic. Drugače pa je, če gre za prerivanje v resnih zadevah, če gre za komolčarstvo in boj za prvo mesto v službi, za tekmovalnost, za izpodrivanje in uničevanje konkurentov v politiki, v gospodarstvu ali celo med državami sveta. Koliko vojn in z njimi povezanih nesreč in krivic je zanetil človeški napuh in volja do moči, volja, biti prvi in najmočnejši v regiji, na celini ali celo na celem svetu.
Jezus, ki bere v globinah človeških src, vidi, da so ti gostje, ki se pulijo za najbolj imenitni sedež, prispodoba veliko bolj resnega, razširjenega, usodnega in grešnega človeškega napuha, zaradi katerega je svet bojišče. To pa se začenja v naših vsakdanjih odnosih. Ljudje postavljamo sebe na prvo mesto, ko želimo vse prilagoditi svojim željam; ko zahtevamo, da nam drugi služijo, namesto da bi mi njim služili in jim bili v oporo; da nas spoštujejo in upoštevajo, nam je pa vseeno, ali bodo ali nedosegli tisto, do česar imajo pravico in kar potrebujejo; da ljubijo nas, preden mi ljubimo njih ali pa jih sploh ne in smo do njih brezbrižni ali celo krivični. Skratka, človek, ki meni, da mu pripada vse, kar si zahoče, pričakovanja drugih tepta. Kdor postavlja v vsaki stvari sebe in svoje koristi pred vse drugo, se ne bo ustavil niti takrat, ko ga bo to privedlo do krivičnih dejanj. Ne gre torej za stole na banketu, gre za sebičen življenjski slog, na katerega opozarja Jezus. Človek, za katerega so njegove koristi prva in najvišja zapoved, gleda v drugih ljudeh predvsem tekmece in sovražnike in se obsodi na življenje, polno vohunjenja, nizkih udarcev, ljubosumja in krivičnosti. Napuh vodi v podcenjevanje drugih in v krivično ravnanje z njimi, predvsem s tistimi, ki so šibki in nemočni in se ne morejo braniti, v teptanje njihovih najbolj osnovnih pravic, kot sta tudi pravica do življenja nerojenega otroka in pravica otrok, da uživajo normalno starševsko, očetovsko in materinsko navzočnost, če je le mogoče.
Bog pa ne podpira ošabnih in ne prenaša sebičnih. On je na strani ponižnih, tistih, ki ne mislijo samo nase, ampak jih skrbijo tudi drugi. To smo slišali v 1. berilu. "Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18). Prvo Petrovo pismo pa kristjane spodbuja, naj bodo "v medsebojnih odnosih vsi ponižni, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost" (5,5).
Nasprotje od napuha je torej ponižnost ali skromnost. To v sodobni miselnosti ni najbolj iskana krepost. Vendar je znamenje resnično velikega človeka, ker ni nič drugega kot resnicoljubnost, medtem ko sta napuh in ošabnost lažno precenjevanje samega sebe in svojih zaslug. Samo ponižen človek je tudi sposoben priznati, da ga je kdaj polomil in reči »oprosti!«. Od naduteža boste to zaman pričakovali, četudi je zagrešil še tako hudo grdobijo.
Predvsem pa se ponižen človek zaveda, da ni sam na svetu, temveč je član človeške skupnosti, v kateri spoštujemo drug drugega, si priznavamo medsebojne pravice in dolžnosti in si pomagamo, da bi vsak od nas prišel do tega, do česar ima pravico in kar potrebuje za svoj celoviti razvoj in svojo srečo.
Ponižnost ni v tem, da se podcenjujemo ali celo devljemo v nič. Kakor je ošabneževo precenjevanje samega sebe lažno, tudi podcenjevanje sebe ne ustreza resnici. Dovolj je, da smo iskreni in pošteni v svojem ocenjevanju sebe in drugih. Ni treba tajiti svojih resničnih dosežkov in uspehov. Pač pa je treba biti pošten, se zavedati in priznavati, kaj vse dolgujemo Bogu in drugim ljudem, brez katerih ne bi mogli narediti tega, kar smo z Božjo pomočjo lahko. Ko priznavamo svoj dolg do Boga in do drugih, spoznamo tudi svojo dolžnost, da tako, kakor so drugi bili nam v pomoč, tudi mi služimo drugim, služimo občemu dobremu ali blaginji nas vseh.
Ker se ponižni človek zaveda, kaj vse mu je bilo podarjeno brez njegovih zaslug, zna tudi sam biti velikodušen. To je sporočilo druge prilike iz današnjega evangelija, kjer Jezus naroča, naj bomo dobri do ljudi, od katerih ne moremo pričakovati povračila. Drugače rečeno, naj naredimo kdaj tudi kaj zastonj. Na to meri Jezus, ko naroča, da je treba »povabiti uboge, pohabljene, hrome, slepe in srečni boste, ker vam ne bodo imeli kaj vrniti« (v. 12-13).
V našem svetu je vse vedno bolj skomercializirano in vlada pravilo »daj – dam«. Za vsako stvar se ljudje sprašujejo: kaj bom imel od tega. Vse je postalo trgovina: kolikor ti meni, toliko jaz tebi. Izgublja se tudi smisel za prostovoljstvo, ki je včasih tako cvetelo po naših župnijah. Spričo tega so Jezusove besede resnična dobra novica, ker ne samo razodevajo resnico o Bogu, ki deluje iz zastonjske ljubezni in brez iskanja interesov in koristi, ampak nas navajajo, naj Boga tudi posnemamo, naj bomo popolni, kakor je popoln Bog sam. Glede na Božje dobrote, ki smo jih prejeli, smo mi vsi »ubogi, pohabljeni, hromi in slepi«, saj Bogu njegovih dobrot ne bomo mogli nikoli povrniti. Ob zgledu Božje zastonjske ljubezni do nas se rojeva nova in širša solidarnost, tu se začne svet prave svobode: ne svobode grabljenja in iskanja sebe in svojih užitkov, ampak svobode dajanja, medsebojnega spoštovanja in dobrote, katere izvir je Bog sam. Amen.
Msgr. ddr. Anton Stres,
upokojeni ljubljanski nadškof
