Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje!
V evangeliju, ki smo mu pravkar prisluhnili, smo slišali Jezusa, kako se v domači nazareški molilnici, sinagogi, predstavi svojim rojakom kot tisti odrešenik in Božji maziljenec, ki ga je napovedoval prerok Izaija in katerega temeljno poslanstvo je bilo rešiti svoje brate in sestre vsega, kar povzroča zlo in uničuje človekovo dostojanstvo. Če smo skrbno prisluhnili Izaijevemu opisu in Jezusovemu povzetku tega opisa, smo lahko z ene strani opazili, da je Jezus nase kot svoje poslanstvo vzel vse osvobajajoče dejavnosti, ki jih je Izaija v skrivnostni prerokbi pripisal bodočemu velikemu osvoboditelju ljudstva: oznaniti blagovest ubogim, jetnike in zatirane izpustiti v svobodo in jih oprostiti, slepim vrniti pogled in oznaniti leto ali dobo Božjega usmiljenja. Eno od Izaijevih podrobnosti pa je izpustil: napoved »dneva maščevanja našega Boga«. Jezus ni prišel sodit in obsojat, ampak reševat. Čas za sodbo še ni prišel, ker se pšenice in ljuljke vedno ne da jasno razločevati. Čas žetve in spravljanja v žitnice je še pred nami, zdaj je čas setve, se pravi oznanjevanja blagovesti in reševanja.
Veliki Božji poslanec, ki ga napoveduje Izaija in s katerim se želi Jezus izenačiti, čeprav tega jasno in naravnost ne pove, ampak ga samo nakaže z besedami: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali«, je v obeh besedilih označen kot maziljenec z Božjim Duhom. Pri tej sveti maši, ki jo zato imenujemo krizmena, bomo blagoslovili in posvetili sveta olja, posebno še sveto krizmo, s katero mazilimo novokrščence in birmance ter duhovnike, ko jih posvečujemo. Mazilimo pa tudi oltar ali cerkev, ko ju določamo za izključno bogoslužno rabo. Prav tako zvonove, ki nas vabijo k bogoslužju ali nas pozivajo, da se v molitvi združimo z Bogom. Maziljenje je torej znamenje posebnega poslanstva in tudi izvzetja iz posvetne rabe za Božjo rabo. Vsak kristjan je s svetim krstom, pri katerem je maziljen s sveto krizmo, izvzet iz služenja malikom in osvobojen zasužnjenosti temu svetu, da bi živel v svobodi Božjega otroka. Iztrgan je iz objema posvetnosti in prestavljen v prostost Božje ljubezni. Apostol Pavel na dveh mestih – v pismu Galačanom (1,4) in v pismu Kološanom (1,13) – uporablja besedo iztrgati: Jezus nas je »iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta«, njegov Oče pa nas je »iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina«. Posvečenje in z njim povezano maziljenje je torej osvoboditev, iztrganje iz objema tega sveta. To je prelom z življenjem, kjer prevladujejo posvetni interesi in cilji ter osvoboditev za novo življenje z Bogom in zanj, v Njegovi ljubezni.
Dragi sobratje, to je bil tudi smisel in namen tistega posebnega maziljenja, ki smo ga bili deležni pri našem mašniškem posvečenju. Vse posebne obljube, ki smo jih tedaj naredili in jih bomo danes ponovili, nas trgajo iz objema tega sveta in njegovih smotrov in prestavljajo v kraljestvo ljubljenega Božjega Sina. Kakor včasih vidimo na kaki sliki, da kdo stoji na otoku ali skali in vleče, rešuje koga iz vode, nas je Gospod rešil iz vode potopa tega sveta z duhovniškim posvečenjem in maziljenjem ter želi, da bi bili toliko svobodni, da bi bili lahko njegovi najtesnejši sodelavci. V tem smislu apostol Pavel piše Galačanom: »Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa, ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče, kateremu bodi slava na veke vekov!«. »Zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni«, opeva našo osvoboditev psalm. Osvobojeni posvetnih vezi, da bi lahko sodelovali z Jezusom pri njegovem poslanstvu osvobajanja sveta iz zank zla.
Poslanstvo osvobajanja je praviloma nehvaležno delo. Ko je Mojzes ljudi vodil iz suženjstva v svobodo, ni bil deležen hvaležnosti in prav tako tudi ne Jezus. Še več. Dogodek v Nazaretu, čisto na začetku njegovega poslanstva, o katerem smo brali v evangeliju, bi se bil že tedaj končal z Jezusovo smrtjo, če bi bila njegova ura že prišla. Ne moremo biti Jezusovi sodelavci in prijatelji, če nismo z njim pripravljeni tudi deliti te plati njegovega in našega poslanstva. Apostol Pavel se je zelo živo zavedal, da ne more biti Jezusov apostol in sodelavec, če ni hkrati tudi njegov sotrpin. V tej luči glejmo tudi na sovraštvo, ki ga je Cerkev v našem okolju tolikokrat deležna, da nas to ne bo zmedlo. Seveda bi morali o tem reči še marsikaj, bistveno pa vendarle ostaja to, kar Pavel piše Timoteju: »Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda. Pa tudi mene, ki sem zaradi njega jetnik, se ne sramuj, ampak z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč« (2 Tim 1,8).
Dragi sobratje! Ko bomo danes in jutri obhajali Gospodovo trpljenje in smrt, bomo z njim združevali tudi svoje težave in bolečine. Velikonočno jutro, proti kateremu gremo, pa bo naše križe in težave osmišljalo in osvetljevalo, da bomo »oprti na Božjo moč« kot pravi Pavel, pogumno in zvesto nadaljevali svoje vzvišeno poslanstvo. Ta Božja moč je njegova ljubezen, ki je po istem Svetem Duhu, s katerim smo bili maziljeni, izlita v naša srca. Ljubezen »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,7). V tej ljubezni smo povezani z Jezusom, Dobrim pastirjem, ki je naš vzornik, in s sobrati, s katerimi smo v istem čolnu. In v tem skupnem čolnu danes v času nove evangelizacije jasno slišimo Jezusov glas: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« (Lk 5,4). Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
