Spoštovani gospod škof Geza Filo, spoštovani predstavniki sestrskih Cerkva, dragi bratje in sestre v Kristusu.
Dolga doba je minila od prvega predloga za obhajanja tedna molitve za edinost kristjanov med 18. in 25. januarjem. Leta 1908 je Paul Wattson, tedaj še anglikanec, predlagal za obhajanje ekumenske molitvene osmine prav to obdobje.
Takrat so namreč 18. januarja obhajali Sedež apostola Petra, 25. januarja pa je bil takrat in je še danes praznik Spreobrnitve apostola Pavla.
Tudi mi smo se danes zbrali, da bi kot kristjani na tem ekumenskem bogoslužju skupaj izrazili svojo prošnjo Bogu, Stvarniku vseh, da bi po navdihu Svetega Duha mogli vedno bolj polno živeti tisto edinost, za katero nas je osvobodil Jezus Kristus, ki je zanjo tudi tako zelo goreče molil, tik preden je izpil kelih trpljenja.
V Božji besedi, ki smo jo slišali, srečamo apostola Pavla, ki se mu izpolnjuje njegova zahteva, da o njegovem primeru presodi cesar. Pavel je namreč v Cezareji zaradi obtožb, ki so jih zoper njega podali Judje, stopil pred upravitelja Festa in dejal: »Na cesarja se sklicujem!« (Apd 25,11).
Sedaj je na ladji, skupaj z vojaki in drugimi ujetniki ter množico drugih, saj je bilo na ladji vsega skupaj dvesto šestinsedemdeset ljudi. Čeprav se zdi odlomek iz Apostolskih del, ki govori o plovbi proti Rimu, ki se je končala z brodolomom na Malti, kot podroben popotni dnevnik, nam nudi pomembne spodbude za naše vsakdanje življenje.
Pavel je sicer vklenjen v verige. V resnici je bilo tako, da je bil jetnik z verigo priklenjen na vojakovo roko, zato je vojak z glavo jamčil za jetnika. Vendar to Pavlu ne vzame poguma. V njem ni pobitosti. Z obema nogama stoji sredi življenja in presoja okoliščine, v katerih je sam in tisti, ki so z njim na ladji. Svaril je pred plovbo, ki se je končno spremenila v brodolom.
Seveda njegove besede nihče ni jemal resno. Bolj so zaupali krmarju in lastniku. Bila sta pač mornarja, Pavel pa samo izdelovalec šotorov. A Pavel je imel nekaj, česar drugi niso imeli. Neomajno je zaupal v Boga in skozi to zaupanje je presojal vse, kar se je dogajalo okoli njega.
To je glavna tema odlomka: Božja previdnost. Stotnik se je odločil, da bodo odrinili kljub slabemu vremenu, med viharjem pa so se mornarji odločali, kako upravljati z ladjo. Nazadnje pa so vsi njihovi načrti propadli. Rešili so se lahko samo tako, da so ostali skupaj in pustili, da ladja potone. Ladja in njen dragoceni tovor sta bila izgubljena, oni pa so vsi rešili življenje: „Nikomur izmed vas se niti las ne bo izgubil z glave“ (Apd 27,34), jim je zagotovil Pavel. Pri iskanju edinosti zaupanje v Božjo previdnost včasih tudi pomeni, da bomo morali marsikaj, na kar smo morda globoko navezani, vreči čez krov. Kajti Bogu ne gre za to, da bo reševal stvari, on skrbi za rešenje ljudi, vseh ljudi.
Kristjani različnih veroizpovedi smo povabljeni k temu zaupanju. Za mnoga področja nismo strokovnjaki. Danes pa je strokovnost tisto, kar šteje. Neprestano beremo ali poslušamo o znanosti, ki je skoraj vsemogočna in bo rešila vse probleme sveta in človeka. Vse, kar ni znanstveno v današnjem pomenu besede, je predmet posmeha in omalovaževanja. Seveda ne od resničnih znanstvenikov, ampak od vernikov v znanost. Vedno bolj pa vidimo, da znanost nima odgovorov. Sposobna je sicer čudovitih ugotovitev, neverjetnih dosežkov, ne daje pa odgovorov na etična in moralna vprašanja, ki zadevajo človeka, njegovo dostojanstvo in dostikrat tudi njegovo prihodnost, kakor tudi prihodnost sveta kot takega.
Nas pa nagovarja Božja beseda in v njej vidimo vso ljubezen in dobroto, ki jo je Bog položil v celotno stvarstvo, v vse svoje stvari. Božja beseda nam tudi govori, da je treba za stvarstvo skrbeti, da moramo gospodariti s tem svetom. Drugače rečeno, v poslušanju Stvarnika moramo stvarstvo spoštovati in ohranjati. Prav pozorno poslušanje Božje besede nam tudi razodene, od kod preži orkanski veter, ki ga na ladji ni nihče pričakoval, a jih je skoraj stal življenja. Zasidranost v Boga nam odpira oči za dogajanja okoli nas in v tej luči lahko spoznamo, kaj nas ogroža.
Vihar je divjal štirinajst dni, ladjo je premetavalo in ljudem ni nobena jed več teknila. Zopet jih je opogumil Pavel. Z besedo in zgledom jim je prigovarjal, naj jedo. Njegov pogum je tudi druge prebudil v življenje, da so segli po hrani in začeli jesti. Kljub brodolomu so se nazadnje vsi rešili.
Na ladji je bila množica ljudi, a poznamo imena samo treh, Pavla, stotnika Julija in Aristarha. Kako pomenljivo je, da Pavel pri spodbujanju ne dela razlik. Čeprav so bili glede na okoliščine ljudje na ladji različnih jezikov in različnih ver, Pavel z vsemi ravna kot z brati. Vsi se morajo osrčiti, vsi se morajo okrepiti. Vsi morajo sodelovati v prizadevanju za rešitev, kajti ladja je samo ena in vsi so potniki na isti ladji.
Podobno je tudi z nami. Ekumensko prizadevanje in molitvena osmina za edinost kristjanov nas vabita, da se zavemo te usodne povezanosti na eni sami ladji. Res je, da se naše Cerkve različno imenujejo. Res je, da nas je zgodovina zaznamovala. Res je, da smo se dolga leta gledali neprijazno in drug proti drugemu pisali in govorili neprijazne besede. A vsi smo na isti ladji, vsi se sklicujemo na Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bolj kot vse želel edinost v skupnosti njegovih učencev, »kajti po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).
V odlomku iz Markovega evangelija smo srečali učence in Jezusa v čolnu na jezeru. Jezusove odločitve me presenečajo. Dan se je nagnil v večer. In Jezus odvede učence v temo in na jezero. Potem pa leže na krmo in zaspi. Kot bi ne imel posebne skrbi za svoje, ki se utapljajo.
Kolikokrat se nam v življenju dogaja, da smo v temi in na vodi; kot bi ne bilo smeri in kot da se vse maje. Nič več ni trdnega in nikjer ni obzorja. Tudi nas vodi preko jezera, da bi nas naučil verovati. »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« In moramo odgovoriti: Imamo vero, Jezus, a je tolikokrat tako slabotna, da potrebujemo tvojo bližino, potrebujemo tvojo opogumljajočo in odrešujočo besedo, potrebujemo tvojo pomiritev viharja in jezera.
Tudi v našem ekumenskem prizadevanju, v tem čolnu, v katerem čutimo, da smo vedno bolj skupaj in da moramo skupaj odgovarjati na razmere okoli nas, potrebujemo Tebe, ki si pot, resnica in življenje, da bomo znali v ljubezni in resnici potovati v življenje. Skupaj, kot bratje in sestre v vsej naši zgodovinski in aktualni različnosti, a krščeni v isto ime Očeta in Sina in Svetega Duha.
Za vse nas je spodbudna beseda papeža Frančiška, ki je sprejel in nagovoril finske luterane, ki so bili na vigilijo začetka molitvene osmine za edinost kristjanov na obisku v Rimu: »Skupnost vseh krščenih ni zgolj ‘biti drug poleg drugega’ in seveda nikakor ni biti drug proti drugemu’, pač pa hoče postajati vedno globlji ‘biti skupaj’. Duhovni ekumenizem in ekumenski dialog služita poglabljanju tega »biti skupaj«.
Bratje in sestre, bodimo torej skupaj
Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit
