V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globino njegove duše (Marij Kogoj)

Dragi bratje in sestre, dragi domači pokojnega Slavka Avsenika,

žena Brigita, ki ste bili kot angel varuh svojemu možu in vir navdihov pri njegovem ustvarjanju, saj se samo v ljubezni in iz ljubezni morejo rojevati tako čudovite in navdihnjene melodije, ki bodo večno odmevale v vašem srcu in srcih vseh nas.

Dragi sinovi Slavko, Martin in Gregor z družinami, brat Vilko ter drugi sorodniki.

Zbrani smo ob oltarju v župnijski cerkvi sv. Urha v Begunjah na Gorenjskem, v katero je zvesto in tako rad prihajal tudi pokojni Slavko Avsenik, da se skupaj zahvalimo za dar njegovega življenja, ki se je z zemeljskim slovesom prelilo v večnost. Hkrati pa pri tej maši prosimo, naj dobri Bog pokojnemu Slavku nakloni neskončno harmonijo in lepoto večnega življenja!

Najprej vsem vam domačim, prijateljem in sorodnikom izrekam iskreno sožalje in molitveno povezanost v svojem imenu in v imenu Slovenske škofovske konference.

Avsenikove in tudi pokojnega Slavka Avsenika so doletele preizkušnje in trpljenje vojnega in povojnega časa, a vendarle je imel sončno življenjsko pot, zato ker je bil sam tiho in nežno sonce. Vsem domačim, prijateljem, mnogim po celem svetu, ki so občudovali in danes občudujemo njegovo glasbo, je bil in je dar. Danes, ko se od njega poslavljamo, se dobremu in ljubemu Bogu zahvaljujemo zanj, za vse njegove darove, ki so nam znamenje Božje dobrote in ljubezni do človeštva. Srečni smo lahko, da smo ga srečali, živeli z njim. V moči Božje besede, ki smo jo slišali, trdno verujemo, da je naš priprošnjik pri Bogu in na drugačen način blizu, saj na nov način biva pri Stvarniku življenja, ki je »lepota večno davna, večno nova« (sv. Avguštin), žar večne in neskončne biti (Kant, filozof). Bil je človek, iz katerega je posebej sijalo zrcalo večnosti, ker je v vsej svoji ustvarjalnosti in tudi življenjski slavi nepopustljivo sledil najvišjim merilom poštenja, skromnosti, srčne dobrote in spoštovanja soljudi, ki jih je v življenju srečeval. Domačim in vsem nam je zapustil izjemno in enkratno ter skoraj neponovljivo ustvarjalnost na področju glasbe. Hkrati nam je zapustil neprecenljivo dediščino vere, ljubezni, zvestobe, pozornosti do drugega, srčne kulture, gostoljubnosti in tihega ponosa na to, kar smo. Nikoli ni stopal v ospredje: tudi s tem nam je postavil visok zgled samopodarjanja. Za Slavka Avsenika, ki počiva pri Bogu, za vas domače, za vse nas tukaj zbrane, ki vsakdo na svoj način izraža hrepenenje po večnosti in nesmrtnosti, sorodnike in prijatelje, smrt ne pomeni konca, zato o Slavku Avseniku ne bomo govorili samo v preteklem času, ampak verujemo, da njegovo slovo od zemeljskega življenja 2. julija pomeni, da se krhka in minljiva končnost preliva v neskončno večnost bivanja pri Bogu, saj je že grški filozof Aristotel zapisal, da »pomeni nekomu reči, da ga imamo radi, enako kot pa da mu rečemo, ti pa nikoli ne boš umrl«.

Besede, s katerimi Fjodor Mihajlovič Dostojevski končuje roman Bratje Karamazovi, so skoraj takšne, kot bi jih napisal za pogrebni govor našemu dragemu Slavku Avseniku, kot da bi bile njegova oporoka. Zato jih bom, samo nekoliko prirejene, ob tem začasnem slovesu prebral v njegovo čast:

»Kmalu zapustim to mesto, in to nemara za zelo dolgo. Zato si obljubimo tu, da ne bomo nikoli pozabili – prvič našega brata Slavka, in drugič, drug drugega. In kar koli bi se potem v življenju zgodilo z nami, tudi če bi se ne srečali dvajset let, se bomo vendarle spominjali, kako smo pokopavali dragega moža, očeta in brata, ki smo ga tolikanj ljubili. In tako, prijatelji, se hočemo predvsem spominjati njega vse svoje življenje. In tudi ko bi imeli ne vem kako važne posle ter dosegli najvišje časti ali zašli v še takšno nesrečo – vendar ne pozabite nikoli, kako dobro nam je bilo tu, vsem skupaj, združenim s tako lepim in dobrim čustvom, ki je v času naše ljubezni do drage brata Slavka storilo morda tudi nas same boljše, kot smo v resnici.

Vedite, da ni ničesar višjega in močnejšega in bolj zdravega in koristnega za nadaljnje življenje, kot je kak dober spomin, ki si ga posebej ohranimo še iz detinstva, iz hiše svojih staršev. Če odnese človek s seboj v življenje mnogo takih spominov, je rešen za vse žive dni. In tudi če nam v srcu ostane en sam lep spomin, utegne tudi to kdaj služiti naši rešitvi.

Zatorej vam pravim: prvič in predvsem bodimo dobri, potem pošteni in potem – nikoli ne pozabimo drug drugega. To spet ponavljam. Jaz, prijatelji, vam dajem besedo, da ne bom pozabil nobenega izmed vas; slehernega obraza, ki zdajle gleda vame, se bom spominjal, čeprav čez trideset let. Vsi, kar vas je, prijatelji, ste mi poslej dragi, vse vas sprejemam v svoje srce in vas prosim, da sprejmete tudi vi mene v svoja srca! In kdo nas je zbral v tem dobrem, lepem čustvu, ki se ga bomo poslej spominjali in ki se ga hočemo spominjati vse življenje? Kdo, če ne naš brat Slavko, naš dobri, mili, naš dragi pokojni Slavko, na veke vekov! Ne pozabimo ga torej nikoli, večen in lep mu bodi spomin v naših srcih, zdaj in na vse večne čase!

Ali vera zares uči, da bomo vsi vstali od mrtvih in oživeli in bomo spet videli drug drugega in vse, tudi našega brata Slavka?

Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke!

O, kako bo to lepo!«

msgr. dr. Anton Jamnik,
ljubljanski pomožni škof