Spoštovani člani družine Gostinčar in vsi dragi navzoči!
Posebej pozdravljam župnika župnije sv. Helene, gospoda Marka Avsenika, druge duhovnike nadškofije in stolnega kapitlja. Pozdravljam tudi župana občine Dol pri Ljubljani, mag. Janeza Tekavca. Veselimo se vsi, ki smo družino Gostinčar spremljali ob rasti njihovega duhovnega življenja in v ustvarjalni zagnanosti v pripravi velike kapele. Zbrali smo se, da to prelepo kapelo v občestvu z vesoljno cerkvijo in po pooblastilu ordinarija ljubljanske nadškofije, nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta, blagoslovimo.
Med pripravo zasnove, gradnje in oblikovanja notranjosti, zunanjosti in okolja kapele v prelepem Osojnem kotu s čudovitim pogledom v dolino, okoliške hribe in mogočno župnijsko cerkve sv. Helene smo med drugim nekajkrat govorili o razlogih za razmišljanje družine Gostinčar, da bi družinsko kapelo, ki predstavlja srce njihovega življenja v edinosti s troedinim Bogom, z vesoljno Cerkvijo in z vesoljnim človeštvom, posvetili svetopisemski temi svete Modrosti. Ko smo se končno smeli zbrati k slovesnemu dejanju blagoslovitve kapele ki nosi to ime, imamo edinstveno priložnost, da se srečamo z vso božjo in človeško razsežnostjo besede modrosti v Svetem pismu, ki prinaša Besedo življenja z več imeni ali vzdevki.
Po razodetju Svetega pisma je Bog poosebljena Modrost, Pravičnost in Ljubezen. Božja modrost se najbolj mogočno kaže v Božjem dejanju stvarjenja in previdnosti v skrbi za potek vesoljne zgodovine do dopolnitve stvarstva. Psalm 104 opeva Božjo Modrost, ki je ustvarila čudoviti svet. V vrstici 24 psalmist vzklika:
O Gospod, kako številna so tvoja dela,
vsa si naredil z modrostjo,
zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril.
Apostol Janez, ki med vsemi najbolj zavzeto pričuje, da je Bog ljubezen, pa sporočilo evangelija začenja z izjavo, da je na začetku bila Beseda, da je Beseda bila Bog in da je vse nastalo po njej. Beseda je tukaj prevod grške besede Logos, ki v religioznem in kulturnem obnebju starega Bližnjega vzhoda stoletij pred in po Kristusu najbolj vsestransko označuje moč, pravičnost in ljubezen Božje modrosti, ki se je v osebi Jezusa Kristusa učlovečila v svetu negotovosti in trpljenja. Božje delo stvarjenja in odrešenja pomeni stalen dialog z ustvarjenim človeštvom pod navdihom Božje Modrosti, Pravičnosti in Ljubezni. To troje v edinosti skupaj s številnimi drugim oznakami Boga sestavlja osnovo za naše življenje. Bog, ki je svojo modrost razodel z deli stvarjenja in čudovitega poteka zgodovine vsega stvarstva k dopolnitvi, nas navdihuje s svojo modrostjo, pravičnostjo in ljubeznijo. Kot pri Bogu, tudi pri človeku ne more biti enega brez drugega.
Najbrž se bomo strinjali z ugotovitvijo svetega Avguština, da je vse naše življenje ena sama preizkušnja (Izpovedi). Sveto pismo to resnico najbolj učinkovito prikaže v številnih življenjskih zgodbah. V evangelijih beremo, da je celo Jezusa Kristusa skušal hudič. Najbolj priljubljena starozavezna zgodba o modrem človeku je pripoved o egiptovskem Jožefu, ki se je izkazal s svojo modrostjo s tem, da je premagal vrsto preizkušenj, ki so ga zadele zaradi izdajstva lastnih bratov, in je končno rešil celo družino s tem, ko je bratom vse odpustil in jih je pomiril s svojim zgledom življenja v skladu z Božjo modrostjo, pravičnostjo in ljubeznijo. Še bolj dramatična je preizkušnja pravičnega Joba. Ko ga zadenejo velike nesreče, išče razlago za svoje nezgode v razpravi s prijatelji, a na koncu mu Bog odpre oči, da začne občudovati nepopisno veličino Božjega stvarstva, ki je delo Božje modrosti, in tako spozna, da za človeka modrost pomeni vero v Božjo modrost, pravičnost in ljubezen, v kateri se pomiri tudi vihar, iz katerega je spregovorila Božja modrost.
Eno najbolj pretresljivih izpovedi o človekovi preizkušnji najdemo v Psalmu 22, ki se začne s krikom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Razlagalec Edvard Delitzsch je pomenljivo označil bistvo drame preizkušnje, ki se kaže v tem psalmu, z razlago, da je trpljenje psalmista onkraj človeškega trpljenja in njegovo upanje onkraj človeškega upanja. Ta resnica se mogočno razodeva v Jezusovem nauku, delovanju in predanem sprejemanju trpljenja na križu, ki je onkraj človeškega trpljenja. Da je Jezusovo trpljenje zares onkraj človeškega trpljenja, se je izkazalo kot spoznanje iz modrosti, ki predstavlja preokretnico celotne človeške zgodovine, dogodek, ki predstavlja »središče časa«, kot se glasi v nekaterih komentarjih Nove zaveze.
Po neustavljivi vnemi v preganjanju kristjanov se je takšna preokretnica zgodila tudi pri gorečem pismouku Savlu, ki je varoval obleko, ko so obsodili in kamnali diakona Štefana. Na poti v Damask, kjer je želel sodelovati v lovu na druge kristjane, se je zgodil dogodek, ki je iz Savla naredil največjega vseh krščanskih misijonarjev, apostola Pavla. Srečal se je z Jezusom in onemel. V onemelosti se je zrušil celoten sistem njegovega dosedanjega dojemanja modrosti. Odslej modrosti ne poskuša najti v tekmovanju človeških filozofskih razlag in prepirov o tem, kaj je modrost. Odkril jo je v škandaloznem znamenju križa. To znamenje ga je tako prevzelo, da je v Prvem pismu Korinčanom vse prejšnje razumevanje modrosti obrnil na glavo.
Obred blagoslova kapele ni folklora za lep spomin, temveč močno znamenje posebne Božje navzočnosti med nami. S to zavestjo bomo zdaj prosili za stalno navzočnost Božje modrosti, pravičnosti in ljubezni med nami.
msgr. dr. Jože Krašovec
