Drage sestre in dragi bratje!
Če kakšen svetopisemski odlomek zasluži ime evangelij, se pravi naziv »vesela novica«, potem je to prav gotovo evangelij današnje nedelje, ki nam govori o Božjem veselju, s katerim odpušča tistim, ki so zašli na stranpot, če se le hočejo vrniti k njemu. Jezus primerja svojega Očeta pastirju, ki se veseli najdene izgubljene ovce, ženi, ki se veseli najdenega zaslužka, za katerega je morala delati cel dan, posebno pa je znamenita Jezusova prilika o izgubljenem sinu.
Jezus ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike in se je zavedal, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. On, ki je prišel odreševat ljudi, se ni mogel ozirati na človeške pomisleke glede tega, kaj se za imenitnega človeka primerno in kaj ne. Če bi se Božji Sin oziral na to, kaj se po človeški sodbi spodobi in kaj ne, potem se gotovo ne bi učlovečil. Če je kakšno – po človeško rečeno – za Boga »nespodobno« dejanje, potem je to učlovečenje, ko Bog postane ubogi človek. Tako vsaj so mislili poganski modrijani, ki so zaradi tega zavračali krščanstvo. Vsa Jezusova pozornost in sočutje do tistih, ki v človeških obtožujočih očeh največkrat sočutja sploh ne najdejo, ampak samo obsojanje, samo sledijo iz Božjega sočutja in usmiljenja do nas, grešnih ljudi, zaradi česar se je Božji Sin učlovečil.
Bog je najbolj vesel našega spreobrnjenja. Če mu torej hočemo napraviti veselje, se moramo spreobrniti. Nekateri ljudje so pripravljeni Bogu veliko darovati. Kakšne stavbe so gradili njemu na čast in bili prepričani, da so mu delali s tem veselje. Bogatašu ali vladarju ni težko zgraditi imenitno in bogato opremljeno cerkev. Vsekakor mu je to lažje, kakor temeljito spremeniti življenje in se spreobrniti. In vendar lahko Bogu naredimo veselje samo tako, da se spreobrnemo.
Kako je Bog vesel našega spreobrnjenja, je še posebej razvidno iz prilike o izgubljenem sinu. Ta zgodba je eden izmed vrhuncev svetopisemskega razodetja Božjega odpuščanja. Poudarja, kako hoče Bog človeka dvigniti in ne potolči. Skesani izgubljenec, ki se zaveda, da bo lahko vesel, če ga bo oče hotel sprejeti za navadnega hlapca med hlapci, je deležen presenetljivega sprejema. Ko je še daleč, ga oče že opazi, ker ga ves čas nestrpno pričakuje. Ljubezen je daljnovidna. Gre mu naproti. Medtem ko sin pričakuje, da bo v najboljšem primeru sprejet med hlapce ali sužnje, oče prekosi njegova pričakovanja in mu vrne v celoti sinovsko dostojanstvo. Pa to še ni dovolj. Na koncu od veselja priredi gostijo na čast sinu, ki mu je zapravil lep del premoženja. Nič očitanj, nič pogrevanj, nič zamere, nič maščevanja.
Zakaj tako veselje? Če kdo, potem Bog ve, kaj je v resnici greh in v kako nesrečo spravlja ljudi. Za moralno kvaliteto našega življenja, za svetost, za zvestobo, poštenje in druge kreposti smo v današnjem svetu kar precej otopeli. Kaj vse smo pripravljeni narediti za svoje telesno zdravje, kako malo pa nam je mar, če ugotovimo, da je naše moralno in duhovno življenje podpovprečno ali celo okuženo in ga razjeda grešna sebičnost. Skrbi nas vsak siv las in vsaka nova guba na obrazu, veliko manj pa se vznemirjamo, če opazimo, da se je v naše srce zaril črv zavisti, škodoželjnosti, uživaštva ali kake druge duhovne bolezni.
Veliko veselje, ki ga Jezus pripisuje svojemu Očetu ob spreobrnjenju grešnikov, nas torej opozarja, da naši človeški in posvetni razlogi za veselje ali žalost niso vedno usklajeni z Božjimi. Če pa se Bog tako veseli našega spreobrnjenja, je to zato, ker ima pred očmi našo pravo srečo in nesrečo, našo resnično škodo in našo pristno korist. Ni mu vseeno, v kaj se spreminjamo in kaj nastaja iz nas v teku let našega življenja in ravnanja, ko se odločamo med dobrim in zlim. Ali postajamo vedno bolj njegovi otroci ali pa se oddaljujemo od njega. Gre mu za nas, ker on, ki je naš stvarnik, najbolje ve, kaj nam je lahko v blagoslov in kaj v nesrečo.
Vse drugače pa gleda na stvari starejši brat izgubljenega sina. Njemu za mlajšega brata ni mar. Razlika med njim in očetom je očitna. Oče ima pred očmi predvsem srečo in korist mlajšega sina, zato ga njegova vrnitev, ki je znamenje, da se je spametoval in spreobrnil, veseli. To ga tako veseli, da je že zdavnaj pozabil, koliko žalosti, neprespanih noči in skrbi mu je povzročil. To ni več pomembno, za nobeno zamero ali maščevanje ni več mesta, vse je pozabljeno, pomembno je le, da je izgubljenec spet stopil na pravo pot. Oče ne misli nase, ampak na sina. Seveda pa je tudi ta moral s svoje strani narediti odločilen korak. Kljub vsej nespameti je ohranil odločilno krepost: resnicoljubnost. Ni iskal izgovorov, ni valil odgovornosti za svoje bedno stanje na druge, ampak je pošteno priznal svojo krivdo.
Starejši sin gleda predvsem nase, na dneve. Misli na dneve in tedne, ko je garal na očetovem polju, medtem ko se je njegov mlajši brat zabaval. Kakor da bi se smilil samemu sebi, ker je očetu ostal zvest, namesto da bi se mu smilil mlajši brat, ki je tako globoko zabredel. V njegovih besedah je čutiti zavist. Kot da bi bil mlajšemu bratu nevoščljiv, da si je privoščil tako hud spodrsljaj. To, kar je v Očetovih očeh nesreča in zlo, ki je ni za zavidati, ampak kvečjemu za obžalovati in se je sramovati, starejši brat mlajšemu po tihem celo zavida. Starejši brat ne zna ceniti velike milosti in vrednosti tega, da mu je bilo dano, da je ostal zvest in blizu svojega Očeta.
Kolikokrat tudi mi ne znamo prav ceniti milosti, ki nam je dana, da smo ohranili vero v Boga in ostali zvesti Jezusu Kristusu v njegovi Cerkvi. Onim zunaj Cerkve in vere nimamo kaj zavidati, še manj pa se jim pridružiti. Kam vodi kultura načrtnega brezboštva in prezira krščanskih vrednot, je žalostnih primerov preveč. Zato moramo biti Bogu neizmerno hvaležni, če smo zmogli ostati ob njem in smemo biti ponosni in veseli, da smo lahko kristjani. To zvestobo naj nam še naprej varuje s svojo priprošnjo Devica Marija, ki smo jo ob njenih minulih praznikih tako veseli častili. Amen.
Msgr. dr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof
