Drage sestre in dragi bratje!
K posebnemu darovanjskemu obredu v templju, o katerem smo slišali v evangeliju, je bil zavezan vsak judovski prvorojenec. Ta obred naj bi izraelske starše spomnil, komu v resnici dolgujejo svoje otroke, posebno še ob misli, da so bili v Egiptu njihovi prvorojenci obvarovani smrti, ki je doletela njihove egiptovske vrstnike. Obred v templju je bil obred zahvale in priznanja, da je vse, kar smo in kar imamo, Božji dar, da nam je vse izročeno v najem in oskrbo in da to ne velja samo za naše imetje, ampak tudi za naše življenje, življenje nas samih in življenje otrok, ki nam jih zaupa Božja očetovska Previdnost.
Ko so običajni izraelski starši prinesli svojega prvorojenca v tempelj, so ga simbolno odkupili s skromnim daritvenim nadomestilom. To sta storila tudi Marija in Jožef, vendar jima je Bog po prerokbi starčka Simeona sporočil, da v tem primeru nadomestilo pravzaprav ni potrebno, oziroma ne pride v poštev. Kajti Jezus je »postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje«, zato bo tudi »Marijino dušo presunil meč«. Na obzorju darovanja v templju v Jeruzalemu se tako zarisuje neki drugi tempelj v Jeruzalemu, ki bo za enkratno daritev postavljen na gori Kalvariji. Dojenček, ki sta ga Marija in Jožef prinesla v simbolno daritev v tempelj, je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Marija in Jožef sta tukaj prava Božja častilca v duhu in resnici: darujeta otroka, ki sta ga prejela od Boga in se z njim darujeta tudi sama. Starozavezni obred dobiva s tem novozavezno, pravo in dokončno vsebino.
Zato je razumljivo, da je ta praznik bl. papež Janez Pavel II. razglasil za dan Bogu posvečenega življenja. Najprej nas spominja na to, kaj vse smo prejeli. Prvi dar je naše življenje. A najvišji dar nam je dal nebeški Oče, ko nam je dal svojega Sina. Šele s tem darom nam je dal luč, svetlobo, ki osvetljuje našo zgodovino in vse stvarstvo. Prihajamo od Boga in smisel našega življenja nam je dan v otroku, ki sta ga Marija in Jožef na današnji dan darovala v templju. Tudi naš smisel je v takem darovanju, v tem, da vsi postanemo njemu podobni.
Ta smisel nam je bil darovan, Marija ga je sprejela ob oznanjenju, priznavala in opevala ob obiskanju tete Elizabete in ta dar je ob darovanju v templju simbolno vrnila Očetu. Milosti polna, obsenčena s Svetim Duhom se pridružuje Božjemu darovanju in daruje svojega otroka Očetu, ki ji ga je dal. V znamenje, da Bog sprejema ta njen dar, ga vzame starček Simeon v naročje in ji napove, da bo zaradi njega morala veliko pretrpeti. Njen dar je torej sprejet. Rečeno je, da ju je Simeon blagoslovil. Blagoslov in trpljenje se torej ne izključujeta, kakor se ne izključujeta smrt na križu in poveličanje. Kljub temu pa ji tokrat Simeon Sina vrne in vsi trije se lahko veselo vrnejo v Nazaret.
Čez dvanajst let bo Jezus sam poskrbel, da Marija in Jožef ne bi pozabila, da sta ga enkrat Bogu darovala in je bil njun dar sprejet. Po treh dneh tesnobnega iskanja jima – spet v templju, na kraju daritev – še enkrat pove, da ni njun, ampak Očetov in da mora to biti njegova prva in edina skrb. A tudi tokrat se jima Jezus sam vrne. Spet gredo veselo nazaj v Nazaret in Jezus jima je spet lepo pokoren – ko je najprej kazalo, da ne bo. A ob tej pokorščini Marija teh dogodkov ne pozablja: besede hrani v svojem srcu in premišljuje, čaka, kdaj ji bo spet vzet.
Pride strašen dan, spet v Jeruzalemu, a ne več v templju, temveč na Kalvariji. Tudi tokrat ji je Jezus vzet in vrnjen, a vrnjen mrtev. Namesto njega pa dobi nove sinove in hčere, ki ji jih pred smrtjo skupaj z apostolom Janezom kot prvim namesto sebe izroči Jezus. Dar, ki ga je dobila, se tokrat poveča, namesto enega Sina pa ima nas vse za svoje sinove in hčere.
In kaj bo z nami? Tako kot svojega prvorojenca želi tudi nas darovati našemu skupnemu Očetu in tudi od nas pričakuje, da bomo po Svetem Duhu, ki smo ga prejeli, to darovanje sprejeli za svojo življenjsko pot, kakor ga sprejel njen Prvorojenec, da bi bil On res »prvorojenec med mnogimi brati in sestrami«. Marijino darovanje se torej nadaljuje. Tempelj ni več v Jeruzalemu, pa tudi ne na gori Garizim, ampak povsod, »v duhu in resnici«, kjer se ljudje iz ljubezni do Boga in bližnjega darujejo Bogu za svoje brate in sestre. Povsod je z njimi Marija, Mati Cerkve, mati Jezusovih bratov in sester, ki jih je prejela v dar od svojega prvorojenca na križu, da bo lahko z njimi ob njihovem darovanju.
Tako je z našim redovniškim poklicem: s tem darom življenja, ki smo ga prejeli od Boga in z darom poklica, ki smo ga tudi prejeli od njega, mu lahko dar življenja sami darujemo iz ljubezni in v resnici. Temeljna resnica je, da je naše življenje en sam dar in tej resnici smo najbolj blizu, ko ga iz ljubezni tudi dejansko spreminjamo v eno samo darovanje. To je naša ljubezen v resnici. Naš dar je tudi izvir blagoslova, kakor Marijin, zato ni izvzet iz trpljenja. A Bog ostaja zvest in nas spremlja, ko ohranjamo in vzdržujemo svoj pristanek, svoj »da« od oznanjenja, se pravi od tedaj, ko smo dar darovanja zaznali in sprejeli, pa do križa, na katerem ga bomo skupaj z Jezusom in Marijo dopolnili.
Z vsako sveto evharistijo vstopamo z veseljem v ta dar Boga in nas samih. Kruh in vino, sad zemlje in dela človeških rok, nadomeščata grlico ali dva golobčka. Nato pa se zgodi nekaj presenetljivega, novega: preko njiju se nam Jezus sam pridružuje, da bi v našem darovanju vztrajali – v stanovitnosti in potrpežljivosti kakor prerokinja Ana – vse do smrti in vstajenja skupaj z Njim. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
