Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije,
spoštovani gospod predsednik Ustavnega sodišča,
spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji,
spoštovani ekscelence veleposlaniki in drugi predstavniki prijateljskih držav,
spoštovani člani Državnega zbora in Evropskega parlamenta,
spoštovani gospod načelnik Generalštaba in vsi častniki in člani Slovenske vojske,
spoštovani gospod generalni direktor in vsi člani Slovenske policije,
spoštovani drugi visoki gostje,
sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi,
drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!
Znane Jezusove besede, naj damo cesarju, kar njegovega in Bogu, kar je Božjega, kažejo, kje ima svoj izvir moderne ideja tako imenovane ločitve države in Cerkve. Pri samem Jezusu Kristusu. Njegovo poslanstvo ni bilo od tega sveta. Oznanjal je Božje kraljestvo, to Božje kraljestvo pa ni politična ali geografska danost, ampak je povsod tam, kjer vlada Bog, ki je ena sama ljubezen. Tudi sicer je Jezus svojim učencem naročal, naj bodo na svetu, vendar ne od sveta (prim. Jn 17,1–17). Kristjan je torej prebivalec dveh svetov in dveh kraljestev: Božjega in človeškega, je državljan dveh držav, Božje in človeške, kot bi rekel sv. Avguštin, ki je napisal znamenito knjigo o Božji državi. Ideja o razlikovanju teh dveh držav, o njunih različnih pripadnostih in različnosti njunih pristojnosti je torej stara toliko kot krščanska vera. S tem je krščanstvo odločilno prispevalo k sodobni ideji o omejitvi politične oblasti. Vladarji nimajo neomejene oblasti, nimajo pristojnosti na področju vere in moralnih vrednot. Obstajajo področja življenja, predvsem področje vesti, vernosti in moralne zavesti, področje, ki ga zaznamujeta vprašanji, kaj je res in kaj je prav, pred katerim se mora oblast vladarjev in državnikov ustaviti. Ideološko teptanje vesti državljanov in duhovno nasilje nad osebnim prepričanjem nima opravičila v evangeliju, čeprav se je v zgodovini tolikokrat dogajalo. Za sodobno demokratično in svobodoljubno miselnost so torej Jezusove besede izjemnega pomena. Tu je idejni in duhovni izvir ne samo sodobne ideje medsebojne neodvisnosti in samostojnosti države in Cerkve, ampak celotne tako imenovane civilne družbe. Jezusovo razlikovanje dveh kraljestev, Božjega in svetnega, omejuje vsak vladarski absolutizem, ki hoče obvladovati vse in ki je tista grenka in grešna korenina, iz katere so izrasli vsi totalitarizmi in diktature na svetu.
Razlikovanje med državo in Cerkvijo ima svoj izvir v samem Jezusovem nauku. Tega razlikovanja se ne bojimo, ne moremo pa sprejeti, da se to načelo uporablja za omejevanje delovanja Cerkve. To je zloraba tega načela. Jezus je to načelo postavil zato, da bi zagotovil svobodno in neovirano delovanje svojih učencev. Tako so to tudi razumeli številni njegovi moderni zagovorniki, kot npr. avtor znanega reka o »svobodni Cerkvi v svobodni državi«. Eno je gotovo: načelo, po katerem sta Cerkev in država med seboj neodvisni in samostojni, ne opravičuje nobenega omejevanja delovanja Cerkve in njene navzočnosti v človeški družbi, nobenega potiskanja na rob družbe in v strogo zasebnost posameznikovega življenja. Tudi Jezus se ni skrival v zasebnost, ampak je – kot pravijo evangelisti – »hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu« (prim. Lk 8,1). Na javnost svojega delovanja se je skliceval celo na sodnem procesu pred Pilatom. »Javno sem govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem nič govoril.« (prim. Jn 18,20).
Čeprav Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta, to torej ne pomeni, da ga je treba iz javnega življenja izrivati ali da za življenje na tem svetu nima pomena. Nasprotno. Berilo iz preroka Ageja (prim. Ag 1,5–11;2,4–5) ki smo mu prisluhnili, poudarja, da je omalovaževanje duhovnih vrednot naravnost pogubno za zemeljsko blagostanje: »veliko sejete, a malo pospravite, jeste, a se ne nasitite, pijete … in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo« (Ag 1,6). Cerkev, ki nima neposredne pristojnosti na področju svetnega življenja in njegove gospodarske ali politične ureditve, z oznanjevanjem duhovnih vrednot in etičnih pravil življenja pa izvršuje poslanstvo, ki je naravnost nepogrešljivo in tega se v današnjih težkih časih vendarle začenjamo zavedati.
Drage sestre in bratje, dragi sodržavljani, dragi prijatelji! Letos obhajamo dan državnosti v ozračju, ki mnogim jemlje pogum in optimizem. To ne prihaja samo od umanjkanj na področju gospodarstva in financ, ampak veliko bolj od umanjkanja vrednot poštenja, resnicoljubnosti in pravičnosti, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ki so moralne osnove vsake perspektivnosti, medsebojnega zaupanja, poguma in optimizma. A ravno k pogumu in dejavnosti nas kliče prerok Agej. »Zdaj pa pogum, Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, Jocadákov sin, véliki duhovnik, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod!« Kliče nas k pogumu, da zopet pozidamo tempelj, tempelj duhovnosti in temeljnih moralnih vrednot. To je naša posebna in temeljna naloga. Te vrednote nas najmanj stanejo, zanje ne potrebujemo mednarodnih kreditov, so nam takoj na dosegu, če le jasno uvidimo potrebo po njih in se zanje tudi iskreno in dosledno odločimo. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
