V svetopisemskih odlomkih, ki smo jim prisluhnili, je strnjena vsa zgodovina človeštva. To je zgodovina Božje ljubezni. Bog nas je ustvaril kot nosilce edinstvenega dostojanstva celo po svoji podobi in sličnosti. Četudi smo ljudje to dostojanstvo Božjih sinov in hčera v sebi poteptali in se začeli z grehom od Boga oddaljevati, Bog ostaja zvest, tudi če smo mi nezvesti, ker se sebi ne more izneveriti (prim. 2 Tim 2,13). Vzporedno z zgodovino človeške grešnosti zato poteka tudi zgodovina odrešenja. »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost«, pravi apostol Pavel (Rim 5,20). V tem smislu smo v velikonočni hvalnici slišali presenetljive, a globoko resnične besede: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega odrešenika.«

Zgodovina odrešenja dopolnitev doseže v Jezusovi smrti na križu in v njegovem vstajenju. Vstajenje lahko upravičeno imenujemo novo stvarjenje, kajti Jezus se z vstajenjem ni več vrnil v življenje, ki ga je živel pred smrtjo na križu, ampak v novo in drugačno življenjsko stanje. Kamen, ki so ga žene našle in je bil odvaljen, ni bil odvaljen zato, da bi Jezus lahko zapustil grob, ampak zato, da so one lahko stopile vanj in ugotovile, da ga ni več v grobu in da grob ni naša zadnja postaja. Po vstajenju Jezus ni več podvržen telesnim in zemeljskim oviram in zakonitostim, zato tudi ni več podvržen ponovni smrti. »Vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,9).

Z Jezusovim vstajenjem Bog za človeka odpira nove razsežnosti življenja, naša obzorja so postala Božja in neskončna, ker segajo onkraj groba. Velika noč je dan novega stvarjenja in da bi se te novosti živo zavedali, smo naša branja začeli s poročilom o prvem stvarjenju (prim. 1 Mz 1,1–2,2). Ostala starozavezna berila so nam pripovedovala o tem, kako je Bog ostajal zvest svoji obljubi in zavezi, ko si je izbral izvoljeno ljudstvo in ga čudežno reševal in varoval, dokler ni napočil čas, da z Jezusom in njegovim vstajenjem odpre čas novega Božjega ljudstva, z novim srcem in novim duhom, utemeljenim na njegovi ljubezni, ki jo je izpričal z Jezusovim križem in vstajenjem.

V novo življenje in novo Božje ljudstvo se ljudje vcepljamo in vključujemo z vero v Jezusa Kristusa in s krstom, ki to vero predpostavlja, izraža in potrjuje. Misel na krst je nocoj zato tako v ospredju. Če smo v hvalnici slišali: »Nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, če bi ne imeli sreče, da smo odrešeni«, potem postanemo ravno s krstom deležni te sreče, brez katere samo dejstvo rojstva na svet in življenje ostajata brez ustrezne smeri in cilja.

Novo stvarstvo, novo stvarjenje in življenje, ki nam ga odpira Jezus, ni čisto preprosto nadaljevanje starega, ampak je prelom z njim. Ni samo nadgradnja na starih podlagah, ampak nova zgradba na novem temelju, novem vogelnem kamnu, ki je Jezus Kristus. On je za to, da je lahko postal novi temelj novega človeštva in novega sveta, moral najprej umreti in nato vstati. To poudarja apostol Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili (prim. Rim 6,3–11). Pri krstu smo pokopani z Jezusom v smrt, se pravi v njegov prelom s starim načinom življenja.

To je pokop »starega človeka«, takega, ki živi samo iz sebe in zase in ki se s tem nenehno podaja v nevarnost, da potepta druge in Boga, s tem pa tudi sebe in svoje dostojanstvo, ki ga ima ravno zato, ker je Božji otrok. Temu človeku se je treba odpovedati in mu odmreti, tega oklepa grešne sebičnosti se je treba osvoboditi.

Tega nas osvobaja Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Od starega grešnega življenja k novemu življenju, v katerem živi od mrtvih vstali Jezus in nas vabi k sebi, ni mogoče priti po nobeni bližnjici, po nobeni široki poti, ampak samo po ozki, ki pelje čez Kalvarijo. To pomeni krst, to pomeni umirati staremu in vstajati v novega človeka.

Zato razumemo, zakaj vsako leto med velikonočnim bdenjem, ko slavimo Jezusov prehod iz smrti v življenje, krščujemo brate in sestre, ki jih sprejemamo v svoje verujoče občestvo, hkrati pa tudi sami obnavljamo spomin na svoj krst in svoje krstne obljube.

Mogoče nas je pred temi zahtevami strah. Človeka je pred umiranjem vedno strah, ne samo pred tistim na koncu življenja, ampak tudi pred vsako žrtvijo in vsakim naporom. Kakor je bilo žene, ki so šle zjutraj h grobu, strah, da ne bodo mogle odvaliti kamna, je strah nas, kako bomo odstranjevali kamne naše sebičnosti. Če bi bilo vse odvisno od nas, bi bil ta strah več kot utemeljen.

Ko so žene prišle na cilj, je bilo vse že narejeno. Kamen je bil odvaljen in Jezusovo mrtvo telo je že zdavnaj premagalo trohnobo in živelo v novi slavi, ki je ne morejo zagotoviti nobene dišave, ki so jih v ta namen nosile s seboj. Jezus gre torej pred nami in nam po Svetem Duhu, ki ga je kot prvi velikonočni dar dal svojim učencem, daje moč in pogum iti za njim v velikodušni ljubezni v novo življenje. Amen.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit