Spet smo dočakali velikonočni praznik, spet odmevajo vesele velikonočne pesmi, spet nas je prevzelo zmagoslavno velikonočno razpoloženje. Gospod Jezus je vstal od mrtvih. Stari krščanski pozdrav, ki so ga še ohranili vzhodni krščanski bratje: »Kristus je vstal! Zares je vstal,« je to jutro tudi na naših ustnicah in še bolj v našem srcu, kjer se prebujajo upanje, pogum in veselje.
Ko smo pravkar prisluhnili evangeljskemu odlomku iz evangelija po Janezu (prim. Jn 20,1–9), ki opisuje čisto prve trenutke, kako se je prva peščica Jezusovih učencev soočala s sporočilom, da Jezusa ni več v grobu in da je potemtakem vstal od mrtvih, smo lahko ugotovili, kako težko je bilo Jezusovim prijateljem sprejeti to novico. Njihovo težavo zlahka tudi razumemo. Vstajenje od mrtvih je bila tudi zanje tako neverjetna novica, da so poprej iskali vsako drugo razlago. Res je sicer, da je Jezus svoje vstajenje večkrat napovedal, vendar so bile njegove napovedi dokaj nedoločne in jih tudi niso resno jemali, kakor niso resno vzeli niti nič kaj neverjetno in nemogočo napoved, da bo trpel in umrl. To čisto preprosto ni bilo v njihovih načrtih in predvidevanjih, zato je šlo tudi čisto mimo njih. Mi bi danes rekli: »Skoz' eno uho noter, skoz' drugo ven.« – Njihov prvi odziv sta bila zato zmeda in strah. Prazen grob so najprej dojeli kot nov in nevaren zaplet, ki skupaj z vsemi drugimi nesrečami, ki so jih zadnje ure doživeli, ni mogel naznanjati nič dobrega.
Počasi so se v svojih držah in odzivih začeli razhajati. Evangeljski odlomek, ki smo ga prebrali, prikazuje tri različne osebe in vsaka se odziva ali reagira drugače. Marija Magdalena pomisli najprej na to, da je nekdo truplo odnesel drugam. – Kaj pa naj drugega misli? Njena zmeda je popolna in za mnenje teče vprašat edina apostola, ki sta ostala z Jezusom v njegovih najhujših trenutkih. Peter, ki ga je gotovo še razjedala žalost in kes, da je učitelja zatajil, vendar pa je bil na licu mesta, kar drugi, razen Janeza, niso bili, in pravi prijatelj Janez, ki je z Jezusom in njegovo materjo zdržal do učiteljeve grozne smrti.
Ko sta oba prišla k odprtemu in zapuščenemu grobu, se je Magdalenina prva domneva izkazala za neverjetno. Če bi kdo Jezusovo truplo odnesel, bi ga odnesel s povoji vred. Toda povoji so bili na svojem mestu, le Jezusovega telesa ni bilo nikjer. Uganka se še bolj zaplete. Prvi žarek vere tedaj zasije v dušo tistega učenca, ki je bil Jezusu najbližje: apostolu Janezu. Rečeno je, da je videl in veroval.
Seveda je bil to šele prvi žarek vere. Da je ta najprej posijal ravno v Janezovo dušo, ni naključje. Očitno sta se z Jezusom najbolje razumela, očitno so se njune življenjske vrednote najbolje ujemale. Zato se je lahko – rečeno po človeško – ravno Janezu najprej posvetilo, da smrt na križu, pri kateri je bil od apostolov edini navzoč, takšna, kakršna je bila, prežeta z odpuščanjem do rabljev in polna vdanosti v Očetovo voljo, ni mogla biti človeški polom in nesmiseln konec, ampak najvišje življenjsko darovanje Božjega Sina, ki sedaj z vstajenjem dobiva najvišjo Božjo potrditev in proslavitev.
Za druge Jezusove učence je bila pot do vere daljša, ker je bila tudi razdalja med njihovim in Jezusovim srcem, med njihovimi in Jezusovimi življenjskimi vrednotami daljša. Dneve in tedne so od trenutka do trenutka ob različnih nenavadnih in nepredvidljivih srečanjih z vstalim Gospodom doživljali, da živi in da je z njimi, dokler niso v polnosti prejeli Svetega Duha ter postali prvi verniki in oznanjevalci Jezusovega vstajenja in odrešenja.
Drage sestre in dragi bratje! Nič čudnega ni, če se tudi mi kdaj ob temeljnem sporočilu vere, da je Jezus vstal od mrtvih in živi, zdrznemo in se vprašamo: »Kako je to mogoče?« – A ravno zato, ker so tudi apostoli morali prehoditi pot od nevere k veri, so jo utrli tudi za nas. Pravzaprav je bila zanje, ki so neposredno doživeli vso brezupnost, grozljivost in škandalozno katastrofo Jezusovega trpljenja in smrti, vera še težja, saj sta bila tudi njihov obup in razočaranje nad Jezusovim navideznim koncem neprimerno hujša. Njihovo vero in pogumno oznanjevanje zato lahko razloži samo nesporno dejstvo vstajenja, ki so ga morali večkrat preizkusiti. S tem so nam utrli pot vere in zaupanja, ki ju v našem času še posebno potrebujemo.
Razpoloženje na prvo velikonočno jutro, kakor ga opisujejo evangelisti, je bilo precej podobno našemu. Ne toliko zaradi slabega vremena, ki nam onemogoča lepo vstajenjsko procesijo, temveč zaradi različnih razočaranj in strahov, ki se zadnje čase plazijo tudi po naši domovini. – Naj zato tudi v ta naš sivi, borni in bedni trenutek odjekne zmagoslavno velikonočno sporočilo: »Kristus je vstal!« Vstanimo tudi mi in pod njegovim vodstvom pogumno pojdimo prihodnosti naproti s pričevanjem vere in zaupanja. – V tem smislu vam želim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
