Dragi bratje in sestre v Kristusu!

K obhajanju krizmene svete maše na veliki četrtek smo se zbrali, da blagoslovimo krstno in bolniško olje ter posvetimo sveto krizmo. Sveta olja bodo vse leto vidna vez edinosti med škofom in župnijskimi občestvi, ki je razpoznavno znamenje ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve. Škofje, duhovniki, diakoni in bogoslovci pa smo zbrani tudi zato, da obnovimo svojo zvestobo Kristusu in v Njem drug drugemu. S tem dejem srca želimo izraziti slavo in priznati moč »Njemu, ki nas ljubi in nas je opral naših grehov s svojo krvjo ter nas napravil za kraljestvo, duhovnike Bogu, svojemu Očetu« (Raz 1,5–6). Dragi duhovniki, obnoviti želimo željo po nenehni pozornosti do Boga v svojem življenju, da bomo vedno bolj sposobni razbirati njegova znamenja in da bomo v delovanju vedno bolj odprti za njegov kot za svoj načrt. Poživiti želimo naš vsakdanji odgovor na Božji klic z velikodušno razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Zato bomo vsak dan obnovili zavest, da je središče naše duhovniške poklicanosti Jezus Kristus. Z novim papežem Frančiškom vam kličem: »Varujmo Kristusa v svojem življenju, da bi lahko varovali druge, da bi varovali stvarstvo.« Zato ljubosumno varujmo vsakdanji čas molitve, čas osebnega in živega srečevanja z Gospodom. Vem, da imate v glavnem preveč dela, dragi bratje, a prav zato je še bolj potrebno ohranjati zavest prvenstva živega srečevanja z Jezusom, saj je vse delo zaman, tudi govorjenje o Bogu je zaman, če ne izhaja iz pogovora z Njim. Tako razumem tudi vodilo za duhovnike, ki je zapisano v krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte: »Delati manj, delati bolje, več moliti. Pa tudi: skupaj delati, bolje delati – skupaj moliti, bolje moliti« (PIP 107).

Jezus se je v nazareški shodnici predstavil kot izpolnitev besede milosti, kakor jo je v prerokbi napovedal prerok Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj … da oznanim blagovest ubogim … ujetnikom oproščenje … slepim pogled … oznanim leto Božjega usmiljenja … Danes se je to pismo spolnilo« (Lk 4,18.21). Dragi duhovniki, ta beseda milosti se je udejanjila in posedanjila Jezusov Božji danes vedno, ko ste Besedo oznanjali v Jezusovem imenu. Kot Kristusovi duhovniki omogočate, da vstali Kristus danes bere in udejanja to Besedo po naših župnijskih občestvih. Po vas jo, ne samo bere, ampak jo tudi naredi sodobno, nagovarjajočo in zato učinkovito. Božja Beseda ostaja namreč zapečatena in ljudem nedojemljiva zunaj Kristusa, ki jo edini udejanji. Brez njega ostaja samo obljuba. Zato bomo tudi letos, ko bomo jutri v duhu zrli vanj, ki so ga prebodli, prepoznali, da je obljuba v Njem postala naš danes. Dragi bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, v zavesti, kaj Kristus po vas uresničuje, se vam želim iskreno zahvaliti za vaše pastoralno služenje, ki izhaja iz vaše pastoralne ljubezni za zveličanje ljudi. Hvaležen sem vam za vse izraze edinosti z menoj, ki želim kot škof skupaj z vami hoditi pot oznanjevanja, bogoslužnega slavljenja in udejanjanja dobrote do najbolj potrebnih. Bog naj vam z obilnim blagoslovom povrne za živete duhovniške obljube v preteklem letu!

Kot udejanjanje leta Božjega usmiljenja doživljam tudi letošnje pastoralno leto vere in prebiranja dokumenta Pridite in poglejte po župnijah. Oboje ima v svojem jedru eno samo hrepenenje, ki ga zaslutimo že v Kristusovem srcu in ga skrivnostno odkrivamo tudi na dnu svojih src. Hrepenenje, da bi »živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani … z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni« (PIP 59). Rad bi vas spodbudil in potrdil na tej poti ter pomagal pregnati strah pred neznano novo evangelizacijo, ki morda v kom preži. Strah ni od Boga, je vedno od hudega duha ali iz naše grešnosti. Torej, naj vas ne bo strah! Naša naloga ni ljudi prepričati o Kristusu in njegovem vstajenju. Ker je vstal in je živ, bo to naredil sam. Mi pa preko snovanja in življenja živih občestev in preko od srečanja s Kristusom navdušenih in prevzetih posameznikov omogočajmo izbirnim in oddaljenim kristjanom ter nekristjanom prostorja, kjer jih bo lahko srečal in oni Njega. Pomagajte kot dušni pastirji vsem skupinam v župnijah, da jih bo povezovala živa vera v Kristusa, da bodo ob svojih srečanjih čutili »močno navzočnost vstalega Gospoda«; pomagajte jim, da se bodo med seboj razumeli, si pomagali ter radi skupaj slavili Očeta, saj živijo sredi sveta, kjer je pravilo prej nerazumevanje kot sloga. Nad vsa ta znamenja živega občestva Cerkve pa postavite kot vez »povezanost pastirja z ljudstvom« (prim. PIP 80). Nič ni torej treba najprej novega narediti, ampak preprosto omogočati zaživeti evangeljske odnose v že obstoječih sredinah župnije. Vi, dragi bogoslovci, pa to najprej storite v skupnosti bogoslovja in se boste najbolje pripravili na delo nove evangelizacije, ki vas čaka. To bo dalo vstalemu Gospodu novih možnosti, da se na še globlji način dotakne vseh nas, dejavnih župljanov in po nas vseh drugih, do katerih želi sam priti, pa je pred seboj poslal nas.

Dragi bratje, rad bi vas še enkrat okrepil z besedo novega papeža. V uvodni pridigi je dejal: »Da pa bi »varovali«, moramo znati najprej skrbeti zase. Pomislimo na to, da sovraštvo, zavist in napuh umažejo življenje! Varovati torej pomeni bdeti nad lastnimi čutenji, nad svojim srcem, kajti prav od tam izhajajo dobri ali slabi nameni, tisti, ki gradijo, in tisti, ki rušijo. Ne smemo se bati dobrote, pa tudi ne nežnosti!« Osebno me je močno nagovoril s poudarkom na dobroti in nežnosti. V zelo občutljivem času je upal poudariti potrebo po nežnosti sredi izredno krutega sveta, ki nežnost hitro napačno razloži ali pa jo razume kot slabost. Papež Frančišek pa jo razume kot odsev Božje nežnosti, »ki ni krepost šibkega, nasprotno, nakazuje moč duha in sposobnost pozornosti, sočutja, resnične odprtosti za drugega, sposobnosti za ljubezen. Ne smemo se bati /takšne/ dobrote in nežnosti!«

Dragi bogoslovci, občudujem vaš pogum, da ste se kljub nasprotnemu vetru sveta odločili zvesto hoditi za klicem. Jezus je trikrat poklical apostole. Prvič kot posameznike: »hodi za menoj«; drugič »da bi bili z njim« v življenjski skupnosti; tretjič »da bi jih poslal po dva in dva, kamor je sam hotel priti«. Ko ste se pogumno odzvali na prvega, sedaj z vso resnostjo in globino živite drugega, da boste mogli ob svojem času goreče uresničiti njegov tretji klic. Še bomo molili za vas, da boste rasli v preprostosti, skromnosti in gorečnosti v delu za Božjo slavo in zveličanje duš.

Drage redovnice in redovniki, s svojimi karizmami ste velik dar naši krajevni Cerkvi. Vaša vnaprejšnja podarjenost v zaobljubah evangeljskih svetov nam je vsem posebna luč, da sredi svetnega bogastva, moči in slave bolje vidimo Kristusovo pot pokorščine, uboštva in čistosti.

Dragi verniki laiki, hvala, da ste prišli in se povezali s škofi in duhovniki v viden izraz Kristusovega skrivnostnega telesa pri tem krizmenem bogoslužju. Kot predstavnikom vsega Božjega ljudstva naše nadškofije se vam zahvaljujem za vso podporo v molitvi in gmotnih dobrinah, ki smo jih deležni tako škof, duhovniki kot bogoslovci pa tudi tisti verniki, ki so med nami najbolj preskušani. Poživljajmo vezi med nami, da bomo vedno bolj živo občestvo Kristusove Cerkve!

Zdaj, ko bomo z duhovniki, diakoni in bogoslovci obnovili svoje obljube, vas še posebej prosim, da v srcu goreče prosite za nas, za našo zvestobo in gorečnost v služenju. Vsi skupaj pa v gorečo prošnjo Kristusu združimo veliko potrebo po novih duhovnih poklicih. Amen.

msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit