Spoštovani sobratje v škofovski in duhovniški službi, spoštovane sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi bratje in sestre.
V tem tednu smo se odzvali povabilu papeža Frančiška in njegovih sodelavcev, da po davnem običaju katoliške Cerkve, ki ga je uvedel papež Sikst V., ki je določil, da morajo škofje vsakih nekaj let obiskati Rim, priti na obisk h grobovom apostolov Petra in Pavla, ter podati poročilo o verskem stanju v svojih škofijah.
Danes se z vso Cerkvijo združujemo v baziliki sv. Janeza v Lateranu, ki je stolna cerkev rimskega škofa. Sveta maša v tej baziliki nas še bolj povezuje s celotno Cerkvijo. Včeraj smo se srečali s svetim očetom, ki nam s svojim zgledom in svojim učenjem odpira oči, srce in duha za Cerkev v njeni konkretni resničnosti, danes pa v njegovi stolnici, ki je mati vseh cerkva, obhajamo evharistijo.
Sveti papež Janez Pavel II., s katerim smo Slovenci zaradi dveh njegovih obiskov v naši domovini še posebej povezani, je o lateranski baziliki zapisal: “Vsak kraj, namenjen češčenju Boga, je znamenje tistega duhovnega templja, ki je Cerkev, zgrajena iz živih kamnov: občestva vernih, združenih v eni veri, v obhajanju zakramentov in povezanih z vezjo ljubezni. Svetniki pa so pri tem duhovnem templju dragoceni kamni.”
To nas spodbuja, da premislimo, kaj nam pomeni Cerkev? Kaj objame moja misel, ko pridem pred Gospoda v tabernaklju in molim za Cerkev? Ali v svojem pastirskem delovanju ostajamo bolj ali manj ujeti v meje svoje škofije? Nas misel na Cerkev odpira za celoten slovenski prostor, na vse tiste, ki Boga v Prešernovem jeziku molijo kot Očeta, „ki ljubi vse ljudi, otroke svoje“? Današnji obisk Lateranske bazilike nas spodbuja, da moramo v resnici postajati katoliški, če hočemo v resnici biti Kristusova Cerkev. Kakor si v molitvi očenaša ne smemo predstavljati nobenih meja med seboj ter brati in sestrami, tako moramo tudi v katoliški razsežnosti naše Cerkve vedno objeti vse Cerkve. Na neki način moramo za svojo sprejeti misel apostola narodov, svetega Pavla, ki opisuje dogodke svoje misijonske dejavnosti – nesreče, nevarnosti, lakota, žeja, preganjanje in koncu reče: „Poleg te še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve“ (2 Kor 11,28). Kristjani moramo svojo vero vedno živeti v konkretnem okolju svoje župnije, dekanije in škofije, srce pa mora biti vedno odprto za celotno Cerkev.
Po besedi škofa sv. Cezarija iz Arlesa smo s krstom „postali Kristusovo svetišče … smo pravo in živo Božje svetišče. Bog ne stanuje samo v templjih, z rokami narejenih, zidanih iz kamnov in lesa; še veliko raje prebiva v dušah, ustvarjenih po svoji podobi, ki jo je v nas vrezala sama roka božjega umetnika.“ In pravo, živo Božje svetišče, sveti tempelj v Gospodu, je lahko samo celotna Cerkev, ki svoje življenje živi na vseh obrobjih, kjer živijo njeni sinovi in hčere, ki izpovedujejo isto vero in živijo isto ljubezen.
Naj bom v tem razmišljanju še nekoliko oseben. O povezanosti s svetim očetom in o življenjsko pomembni edinosti Cerkve nam govori tudi dogodek, ki se je na tem kraju zgodil v začetku trinajstega stoletja. Takrat je Francesco Bernardone začutil Kristusovo besedo, ki ga je vabila, naj popravi njegovo Cerkev. V Oporoki, ki je njegovo najbolj osebno besedilo, pravi: „Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. In jaz sem dal na kratko in preprosto zapisati in gospod papež mi je potrdil“ (FOp, 14-15). Čeprav je od Boga slišal, kaj naj naredi, je šel sporočilo preverit h gospodu papežu in po papeževi potrditvi začel pravo prenovo Cerkve.
Kako pomembno in potrebno bi bilo, da bi se tudi danes vsi tisti, ki čutijo, da so poklicani k prenovi Cerkve, odpovedali zgolj kritiziranju in etiketiranju, zaznamovanju in izključevanju, in bi po Frančiškovem zgledu svojo poklicanost ponižno preverjali v Cerkvi in s Cerkvijo. Samo iz tega namreč raste edinost in samo edinost more roditi sad prenove – prenove v naših krajevnih Cerkvah in prenove v celotni Cerkvi.
Povežimo in združimo se okoli Marije, matere Cerkve. Materinstvo je sprejela v najtežjih trenutkih, ko se je zdelo, da je vsega konec in je poraz dokončen, saj je Sin umrl, kamen je bil zavaljen in grob zapečaten. Ona pa je ostala Mati Cerkve. Najprej razkropljenih otrok, ki so nosili v srcu strah in obup. Potem Cerkve, ki je v pokorščini naročilu molila in čakala na prihod Duha. In danes Cerkve, ki doživlja stisko in preizkušnjo. Prosimo jo, naj ostaja tudi Mati Cerkve v Sloveniji, da bomo v moči Svetega Duha ostali zvesti Kristusu in po njem Očetu, in da bomo to zvestobo dejavno živeli v edinosti med seboj in s svetim očetom. Amen.
msgr. Stanislav Zore OFM,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
