Spoštovani bratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, dragi višji redovni predstojniki, dragi bogoslovci, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi starši in drugi sorodniki diakonov, ki bodo danes posvečeni, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

»Iz krvi mučencev je rasla Kristusova Cerkev; pili so gospodov kelih in postali Božji prijatelji,« ugotavlja vstopni spev v današnjo sveto mašo. Skupaj z vesoljno Cerkvijo namreč obhajamo god apostolskih prvakov  sv. Petra in Pavla. Peter je s svojo izpovedjo vere prvi prepoznal v Jezusu iz Nazareta obljubljenega Mesija, Pavel pa je njegovo ime in njegov evangelij ponesel do skrajnih meja zemlje. Petru je Jezus zaupal skrb za vse Cerkve, Pavla pa je naredil pa pripravno orodje za oznanjevanje evangelija.

Pobuda je vedno na strani Boga. Petra je moral Jezus kar dvakrat poklicati od čolna in mrež in rib in jezera. Najprej ob prvem srečanju, ko ga je povabil, naj gre za njim, drugič pa že po vstajenju, ko je Peter še enkrat izgubil kompas in se spet odpravil lovit ribe, namesto da bi sledil Jezusovemu zagotovilu, da bo iz njega naredil ribiča ljudi. Morda najbolj pretresljivo povabilo k zvesti hoji za Jezusom pa se je zgodilo na dvorišču velikega duhovnika. Potem ko je prisegel in se zaklel, da Jezusa ne pozna, se je Jezus ob petelinjem petju ozrl vanj. Brez očitanja, zgolj usmiljenje. In Peter se je pokesal in se zjokal kot otrok. Peter vedno hoče po svoje, Jezus pa ga z veliko ljubeznijo potrpežljivo vrača na pravo pot. Tako delajo prijatelji.

Pavel je bil drugačen. Do konca predan ideji, ki jo je sprejel za svojo. Zanjo je bil pripravljen narediti vse. Noben napor mu ni bil odveč, nobena pot predolga, nobeno okolje preveč tuje, da ne bi lovil tistih, ki jih je imel za grožnjo veri očetov. Živel je iz mržnje, morebiti celo iz sovraštva, zato je bil pripravljen na vse. Potem pa se mu je zgodil Damask in svetloba, ki ga je oslepila. Jezus, ki ga je do tistega trenutka preganjal, ga je povabil k pogovoru. »Zakaj me preganjaš?« »Kdo si, Gospod?« »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Z vsem znanjem in z vso gorečnostjo je od tedaj naprej Pavel oznanjal tega Jezusa. Le da ga sedaj ni več gnala mržnja ali sovraštvo, ampak ljubezen. Nič več ni preganjal, ampak je samo še oznanjal.

Zgled teh dveh apostolov želim postaviti pred diakone, ki bodo danes posvečeni, pred Boštjana, Simona in Bernarda. Dragi bratje, tudi vas je Jezus povabil in vztrajal pri povabilu. Mi, ljudje, se namreč večkrat želimo izmakniti njegovemu povabilu. Preveč so nam všeč čolni in mreže, ribe in morje, da bi se velikodušno in brez oklevanja napotili za njim. A on potrpežljivo in ljubeče vztraja. Vedno vam bo ostal zvest. Vedno znova boste slišali njegov glas, videli boste njegov pogled, obsevala vas bo njegova luč, ker želi, da bi ostali z njim. Želi, da bi postali in ostali njegovi prijatelji.

Čeprav imamo mi vsi zaklad v lončenih posodah, se ne bojte. Dovolite mu, da vas tako kot Petra naredi za trdno skalo, na kateri bo gradil občestvo, h kateremu boste poslani kot duhovniki. On vam bo dal trdnost. On bo gradil, ne vi. On vam bo dal gorečnost, zato naj vas ne skrbi, kaj boste govorili. Ne sprašujte se, kako boste prepričali ljudi, da bodo verjeli vašim besedam in vam sledili. Za tem se skriva naš jaz, naša želja po uspešnosti, naša zagledanost vase. To je prikrito delovanje Skušnjavca, ki želi v naše srce zasejati seme skrbi in nas odvrniti od vesele hoje za Jezusom. Ko odprete usta, jih odprite z namenom, da ljudem prinesete čisti evangelij – veselo oznanilo odrešenja, da je Jezus za nas umrl, da je Jezus za nas vstal, da živi in da bomo v njem vstali in živeli tudi mi.

Posvečeni boste v času, ko se zdi, da svet vedno manj potrebuje Boga. Tudi to je ena od peklenskih prevar. Ne potrebovati Boga. Kaj se ni to zgodilo že na začetku človeške zgodovine, v raju. Končalo se je z medsebojnim obtoževanjem in v istem hipu raja ni bilo več. Zgodba se v odtenkih ponavlja tisočletja. Svet pa gazi po krvi in solzah. Oglušel je za krike izkoriščanih in pozabil jokati ob trpljenju nedolžnih. A za takšen svet je Jezus postal človek. Za takšne ljudi je šel na križ, saj takšni ljudje potrebujejo odrešenja. Za takšne ljudi je molil in prosil Očeta za odpuščanje. In k takšnim ljudem je poslal svoje učence ter jim naročil, naj učijo in krščujejo. Zato se ne bojte, da boste govorili gluhim. Ne bojte se, da boste pot kazali slepim. Kajti ravno gluhi najbolj hrepenijo po besedi in slepi so neizmerno žejni luči. Takšnim oznanjajte Jezusa Kristusa, za svet pohujšanje in norost, za tiste pa, ki verujejo, Božjo moč in Božjo modrost. V morebitnem nasprotovanju naj vaš korak ne omahuje in naj se vaš glas ne zatrese. Vi ste namreč glasniki velikega Kralja. V njegovem imenu v svojem srcu in na svojih ustnicah nosite resnico. In kdor svetu prinaša resnico, mu prinaša svobodo, kajti po Jezusovih besedah nas bo osvobodila resnica. Za nobeno ceno ne prodajte resnice, ki je Kristus, toda ta resnica naj bo vedno odeta v besede ljubezni in spoštovanja, da bo v resnici razodevala Jezusovo bližino.

K temu pogumu vas zavezujejo besede, ki jih boste izgovarjali v Jezusovem imenu: To je moje telo, ki se daje za vas. To je kelih moje krvi, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Te besede ne smejo postati zgolj simbolika. Ne smejo biti samo navajanje tega, kar je apostol Pavel prejel in zapisal v Prvem pismu Korinčanom. V tem telesu, ki se daje, mora biti tudi vaše telo, ki se daje za brate in sestre. V teh besedah mora biti vaš čas, vaše poti, vaši napori za evangelij. V krvi, ki se preliva, mora biti tudi vaša kri, ki se preliva v odpuščanje grehov. Jezusova daritev za brate in sestre mora postati tudi vaša daritev za brate in sestre – vse do daritve življenja, če bi bilo potrebno. Duhovnik mora biti brez fige v žepu pripravljen za Gospoda iti tudi v ječo in smrt, če hoče v resnici biti Kristusov duhovnik.

Dragi bratje, vem, da boste včasih imeli občutek, da ste dosegli skrajni rob, da ne zmorete več. Da ste razdali vse svoje moči, da nimate nobene besede več. Kot bi stopili v praznino. Tudi takrat se ne ustrašite. Ozrite se na Jezusa in se po njegovem zgledu naslonite na Očetovo srce. Najsi bo to v poznem večeru, v zgodnjem jutru, naj bo to v celonočnem bedenju z Očetom, ali pa v Getsemaniju skupaj z Jezusom. Če se boste znali vreči v Očetovo naročje, boste ob smrti lahko tudi vi s svetim Pavlom rekli: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravice.«

In še beseda vam, dragi bratje in sestre, dragi starši in sorodniki. Ko je bil Peter v ječi, je Cerkev zanj neprenehoma k Bogu molila. Kdo bo molil za naše duhovnike? Za te, ki bodo danes maziljeni s sveto krizmo stopili na pot duhovništva, in za tiste, ki sključeni pod bremenom let trpijo, molijo in darujejo sebe in Gospoda Jezusa za zveličanje duš. Ali bomo molitev prepustili samo očetom in mamam naših duhovnikov in še nekaterim pobožnim ljudem, ki v resnici živijo s Cerkvijo in njenimi duhovniki, ali pa bomo začeli moliti tudi mi. Vsi. Brez izjeme. Za te in za tiste, ki jih Gospod kliče, pa morda še niso zmogli poguma, da bi odgovorili: Tukaj sem, kakor smo slišali naše diakone.

Tukaj se vas je zbralo tudi precejšnje število že posvečenih duhovnikov. Z veliko ljubeznijo in potrpljenjem sprejmite med svoje vrste te svoje mlade brate. Bodite potrpežljivi z njihovim navdušenjem in ljubite njihovo zavzetost, da jim duh ne upade. In tudi vi, naši mladi bratje, s spoštovanjem in ljubeznijo sprejemajte svoje starejše brate po posvečenju, da boste mogli skupaj z njimi graditi eno samo občestvo Kristusovih duhovnikov.

Dragi novomašniki, dragi duhovniki, drage mame in očetje novomašnikov, dragi bratje in sestre – bodimo trdna opora drug drugemu. Molimo drug za drugega. Marija, kraljica duhovnikov, prosi za nas.

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Vir: Nadškofija Ljubljana