Dragi bratje in sestre!
Duhovniki so Božji dar našemu Božjemu ljudstvu. Za ta dar smo Bogu hvaležni. Res je, da si jih želimo več in da jih po našem razumevanju tudi potrebujemo več. A Gospod nam po svoji izbiri govori, da jih za enkrat lahko dobimo toliko. Tokrat dva, pozneje pa še enega iz družbe don Boskovih salezijancev in popoldne še enega na Sveti Gori. In vendar smo Gospodu zanje hvaležni. Z vsakim, ki ga pokliče v služenje v duhovništvo, Gospod znova potrdi, da njegova obljuba ostaja živa in da njegova navzočnost med nami ostaja med dejavna. Kajti dokler bo na tem svetu obstajal samo en sam duhovnik, toliko časa bo na tem svetu obstajala evharistija – živa Jezusova navzočnost med svojim ljudstvom, po kateri, na zakramentalen način, ostaja med nami vse dni do konca sveta. Zato Bogu hvala za naša letošnja novomašnika.
Posvečujemo ju ob prazniku apostolskih prvakov Petra in Pavla, ki nam vsak na svoj način govorita o duhovnikovi poklicanosti in poslanstvu. Ob teh dveh možeh, ki sta pravzaprav po zaviti poti našla Gospoda Jezusa in po zaviti poti hodila za njim, dokler nista, kakor smo slišali apostola Pavla, izlila svojega življenja v darovanju zanj v mučeništvu zaradi njegovega imena in njegovega evangelija. Kot dobro vemo, je ob prvem srečanju z Jezusom Peter doživel vso grozo samega sebe, vso svojo grešnost. Iz tega spoznanja je privrela njegova prošnja: pojdi od mene Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek. Tudi duhovnik živi s spoznanjem, da je duhovništvo nezasluženi Božji dar. Jezus Petra ni poklical zaradi tega, ker bi se Peter odlikoval po čemer koli, ampak ker ga je izbral za to, da bo hodil za njim. Pri duhovniku se Gospod ustavi pri grešnem človeku, kakor se je zgodilo Zaheju. Tudi Savla so se bratje bali. In vendar je dobil Hananija naročilo: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.« (Apd 9,15) Petru je Jezus na njegovo spoznanje grešnosti zagotovil: »Iz tebe bom naredil ribiča ljudi.« (Mt 4,19; Mr 1,17) Kakor se je Gospod ustavil pred vama, draga Tine in Luka, tako se tudi vidva ustavljajta pred ljudmi. Ne bojta se jih, kakor so se bratje bali Savla. Naj vaju nikoli ne vodi strah, ne glede na vse, na ugodne in neugodne okoliščine, kakor pravi Pavel. Najprej v vsakem človeku srečujta brata, pred vama stoji sestra. Glejta skozi Gospodove oči. Kajti te ne gledajo cestninarja, ne gledajo prešuštnic, preganjalcev. Gospodove oči gledajo evangelista, gledajo spreobrnjenko. Gospodove oči gledajo izbrano posodo za oznanjevanje oznanila.
Šele ko ga bosta tako srečala, spregovorita o njem. Naj besede ne prihajajo iz glave, čeprav vaju prosim in spodbujam, da rada in veliko študirajta. Besede o Jezusu in njegovem evangeliju naj prihajajo iz življenjskega izkustva. Tako, kakor je Peter po navdihu od zgoraj in iz spoznanja, ki je prihajalo iz druženja z Jezusom vzkliknil: »Mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Sin živega Boga.« (Mt 16,16) Prav je, da poznata javno mnenje. Prav je, da vesta, ali ljudje govorijo o Jezusu kot mitu ali kot izmišljotini Cerkve ali kot o izjemnem človeku. To mnenje naj vaju ne vodi pri izbiranju besed o Jezusu. Govorita besede, ki bodo besede resnice. Kajti Jezus je Resnica. Samo resnica bo ljudi osvobodila. In govorita jih z ljubeznijo. Vedno jih govorita kot križana s Kristusom, kakor je rekel Pavel. Kot pokopana po krstu v smrt, da bosta lahko prinašala življenje. Vajin Jezus, vajino oznanilo o njem, naj nikoli ne bo prilagojeno. V življenju in oznanjevanju nikoli ne podlezita skušnjavi, da bi ljudem oznanjala všečnega Kristusa. Bog varuj! Tak Kristus bi bil morda priljubljen, radi bi poslušali o njem, ne bi pa bil Odrešenik. Tak Kristus bi bil mrtev. Bil bi malik, o kakršnem govori Psalm 115:
Usta imajo, pa ne govorijo,
oči imajo, pa ne vidijo,
ušesa imajo, pa ne slišijo,
glasu ne dajo iz svojega grla. (Ps 115,5-7)
Všečni Kristus je morda prijeten. Ni pa Kristus, ki bi govoril besede življenja, za katerega bi človek bil pripravljen dati vse, tudi svoje lastno življenje.
Ko bosta takšnega Kristusa posredovala ljudem, vaju prosim, da pred svojim Bogom stojita kakor Mojzes, ki posreduje za svoje ljudstvo. Pogumno in ponižno dragemu Bogu vedno znova govorita o potrebah ljudi, h katerim bosta poslana. Prosita odpuščanja za njihove grehe, pripovedujta mu o njihovih stiskah in nesrečah pa tudi o veselju in praznovanjih. Vsak dan se ustavljajta pred Najsvetejšim in bodita tam, kot tista, ki svojemu Bogu in Odrešeniku pripovedujeta o svojih ljudeh. Če bosta to znala početi iz dneva v dan, če bosta v ponižnosti srca v ljubezni znala Bogu govoriti o svojih ljudeh, potem vama zagotavljam, da bosta tudi ljudem znala spregovoriti o Bogu in da bodo vajine besede našle rodovitno prst in da bodo mogle vzkaliti in obroditi sad.
Na koncu se obračam še na vas, dragi bratje in sestre, ki ste se zbrali tukaj v naši stolnici ob posvečenju duhovnikov, in tudi tiste brate in sestre, ki nas spremljate na Radiu Ognjišče. V odlomku Apostolskih del smo slišali, da je Herod stegnil roko, da bi mučil nekatere izmed udov Cerkve. Umoril je z mečem Jakoba, Janezovega brata, in ko je videl, da je bilo to Judom všeč, je dal zgrabiti še Petra. A Cerkev je zanj neprenehoma k Bogu molila. Kakor sem novomašnikoma naročil, naj neprenehoma molita za vas, tako tudi vam, bratje in sestre kristjani, naročam, da neprenehoma molite zanju, za njuno zvestobo in moč v njuni slabosti. Da bosta vedno znova zaupala v resničnost Gospodove besede: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« (2 Kor 12,9) Po vaših molitvah naj ostajata zvesta in po vaših molitvah naj se posvečujeta v služenju Bogu in ljudem.
Skupaj pa moramo, dragi bratje in sestre, priti pred Gospoda in moliti tudi za nove duhovne poklice. Za poklice dobrih mam in očetov, da bodo v njihovih družinah rastli fantje in dekleta, pripravljeni slediti Gospodu. Moliti moramo za pogumne mame in očete, ki bodo svoje otroke na življenjsko pot, ki jim jo podarja Gospod, spremljali z blagoslovom. Moliti moramo za dobre duhovnike, ki bodo mlade pritegovali s svojim zgledom in veselim služenjem Bogu in ljudem.
In vama, draga novomašnika, želim na koncu, da bi vedno znova doživljala, kako Gospod skrbi za vaju. Ob vsaki stiski, negotovosti ali trenutku teme. Vse to bosta na svoji poti skozi duhovništvo srečevala, vse to bosta doživljala. In vendar naj vedno znova k vama pride njegov angel in vaju odvede iz ječe. Bog pošilja svoje angele. Poslal ga je k Petru v ječo, poslal k Jezusu v Getsemani, k Abrahamu na goro daritve. Pošilja ga k vsakemu izmed nas. Nikdar ne pozabita, da Gospod pošilja svojega angela, da pojde pred vama. Naj vaju na pot spremijo Gospodove besede Mojzesu: »Pojdi zdaj, vodi ljudstvo tja, kamor sem ti rekel, glej moj angel pojde pred teboj«. (2 Mz 32,34) Amen.
Vir: Nadškofija Ljubljana
