Dragi romarji, dragi Marijini častilci. Prišli smo na Brezje, v naše narodno Marijino svetišče, da bi se zahvalili Bogu za „velike reči, ki jih je Mariji storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto,“ kakor smo slišali v Marijini hvalnici, ki jo tudi Cerkev moli skozi stoletja in z njo izraža hvaležnost in občudovanje za Božje delovanje v zgodovini izvoljenega ljudstva in v zgodovini Cerkve. Na praznik Marijinega vnebovzetja smo priromali na Brezje, da bi se ob pogledu na Marijo, ki je z dušo in telesom poveličana nad nebeške zbore, tudi mi zazrli onkraj vseh obzorij, ki zamejujejo čas in prostor, in da bi naša srca zahrepenela po Bogu. Naj nam pogled na Marijo danes razvname našo vero, da se bomo z vso odločnostjo napotili za Bogom, ki tudi vsakemu izmed nas dela velike reči, še večje pa so nam obljubljene, če bomo živeli po njegovi besedi.

Verska resnica o Marijinem vnebovzetju, ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra leta 1950 pravi: „Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“ Isto resnico potrjuje tudi 2. vatikanski koncil, ko v dogmatični konstituciji Luč narodov pravi: „Kakor pa je medtem Jezusova mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši, in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan“ (C 68)

V Marijo se torej danes oziramo kot v znamenje trdnega upanja in tolažbe. Z dušo in telesom vzeta v nebesa nam govori o dostojanstvu človeka in o njegovi končni usodi. Prihodnost človeka in človeštva presega vse, kar more obljubiti kdorkoli, ki pridiga o raju na zemlji ali ga tako ali drugače vzpostavlja. Vse na zemlji se namreč dogaja znotraj časa in je zato neusmiljeno začasno. Čeprav bi tolikokrat želeli ujeti trenutek, zaustaviti čas in zadržati pridobljeno, vedno znova doživljamo, kako vse nezadržno hiti proti svojemu koncu. Čisto vse – razen tistega, kar je rojeno iz Boga in zaradi tega nosi v sebi pečat večnosti.

Marijino vnebovzetje nam govori o tem, da vsak, ki je rojen iz Boga, živi življenje, ki ga svet ne more dati. Svet je namreč ujet znotraj samega sebe in sam sebe ne more preseči. Življenje, ki ga živimo, prihaja iz Boga in zaradi tega presega ta svet. Ta resnica pa prinaša pred nas nepreklicno dolžnost spoštovanja vsakega človeka. Bog je namreč stvarnik vsega in vsi smo rojeni iz Njega. Na to nas jasno spominja uvod v evangelij po Janezu, ki pravi: „Vse je nastalo po njej, (po Besedi, ki je bila pri Bogu), in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.“ (Jn 1,3-4). Vsem nam je podarjeno življenje in vsem je tudi ponujena luč. Vsak človek na tem svetu je Božji otrok in zato mora biti vsak spoštovan. Nihče nima pravice nikogar zapostavljati, ga izkoriščati, ali kakor pravi papež Frančišek, ga uporabiti in zavreči, kot bi bil predmet za enkratno uporabo.

A današnja Božja beseda nam govori tudi o tem, da luč lahko zavržemo. Prvo berilo postavlja pred nas čudovito podobo o ženi, odeto v sonce, ki ima pod nogami mesec, glavo pa ji ovija venec iz dvanajstih zvezd. Žena je noseča. Nosi življenje. O tem govori tudi evangelij o Marijinem obiskanju pri sorodnici Elizabeti. Srečata se dve noseči ženi. Gre za enega najbolj svetlih odlomkov Svetega pisma. Njuno srečanje je polno veselja, odnos poln spoštovanja, njune besede blagoslavljajo in iz njunih ust se dviga hvalnica Bogu, ker se obrača na nizke in dela velike reči.

Dragi bratje in sestre, vedno znova smo postavljeni pred izbiro; bomo izbrali življenje ali se bomo odločili za smrt. Izbrati življenje pomeni odločiti se za Boga in sprejeti njegovo voljo. Pred to izbiro so bili postavljeni že Izraelci, ko je Mojzes prednje položil življenje in srečo, smrt in nesrečo – življenje, če bodo spolnjevali Gospodove zapovedi in nesrečo, če se bodo priklanjali tujim bogovom (prim. 5 Mz 30,15.17).

Marija nas uči, kaj pomeni izbrati življenje, kaj pomeni odločiti se za Boga in njegove zapovedi. „Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi“ (Lk 1,38). „In njegove zapovedi niso težke, kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet“ (1 Jn 5,3-4). Zato bi vas rad danes povabil, da se odločimo za življenje. To pomeni odločiti se za Boga in v življenju izpolnjevati njegovo besedo.

Najprej to pomeni sprejemati življenje, ki nam je ponujeno, da smo njegovi varuhi. Rad bi se zahvalil vsem očetom in materam, ki ste sprejeli Božjo ponudbo in z Marijo izpovedali – „zgodi se mi po tvoji besedi“ – ko ste začutili, da ste povabljeni, da postanete varuhi življenja, ki vam je bilo zaupano. Ob tem vabim tudi vse, ki si želite postati očetje in matere, pa vam to ni podarjeno; postanite varuhi življenja in prinašalci veselja v puščavo obupa in smrti. Kristjani smo pri tem na poseben način povabljeni k sodelovanju z Bogom.

V našem narodu smo se spet pomaknili na temno stran. Lansko leto je bilo pri nas rojenih manj ljudi, kot pa jih je umrlo. Stopili smo v senco smrti. Pri nas je veliko govora o pravicah in svoboščinah, premalo pa o življenju. Zmaj, ki je v knjigi Razodetja prežal na dete, da bi ga požrl, ko bi bilo rojeno, stoji tudi v našem narodu.

Ta zmaj najprej požre srce. Ne telesa, ne življenja, ampak srce. Ta zmaj najprej požre ljubezen. Tako do konca izsesa ljubezen iz srca, da srce ne ljubi več. In srce, ki ne ljubi več, postane suho in prazno, postane nerodovitno. Nerodovitnost srca se preseli v telo in naredi nerodovitno telo. In nerodovitna telesa naredijo nerodovitno družbo, nerodoviten narod. Zato tam, kjer bi moralo kraljevati življenje, tulijo mrzli vetrovi smrti. 

Ta zmaj govori strašne besede. Takšne, kakršne je govoril Adamu in Evi v raju: „Bog vaju ne ljubi. Ve, da bi postala kakor Bog, če bi prestopila njegovo besedo, zato vama ne dovoli jesti od drevesa spoznanja dobrega in hudega.“ Poslušala sta zmajevo šepetanje, ki ju je odvračalo od Božje volje, in raja ni bilo več.

Zmaj danes uporablja iste metode. Zasejati hoče razdor med Boga in človeka, med Božjo voljo in človekovo hrepenenje po sreči. Predstavlja mu, da bo srečen, če bo Bogu obrnil hrbet. Dopoveduje mu, da Bog nima pravice, da bi človeku postavljal kakršno koli mejo. Dopoveduje mu, da je človek gospodar samega sebe, svojega telesa in svojih odločitev. Da ima v vsakem trenutku možnost izbire. Da ima možnost izbire, ali bo živel očetovstvo ali materinstvo. Kajti pri tako imenovani možnosti izbire ne gre za to, da bo nekdo postal oče ali mati, ampak gre za to, ali bo očetovstvo ali materinstvo živel, kajti oče in mati je že postal, ko je sodeloval pri spočetju novega življenja. Gre samo za to, ali bo ponudbo sprejel ali zavrgel. Vse prevečkrat se dogaja, da tudi mi podležemo prišepetavanju zmaja v prepričanju, da nam obljublja dostojanstvo in svobodo. Pa tudi danes so posledice iste – raj izgine in srce umre.

Želim vam prenesti besede našega čudovitega pesnika Toneta Pavčka iz intervjuja, ki ga je imel marca leta 2004 za Osnovno šolo Toneta Pavčka v Mirni Peči. Dekleti sta ga na koncu vprašali: „Katerih vprašanj pa v intervjujih ne marate?“ Odgovoril je takole: „Včeraj sem imel z neko gospo kar triurni intervju, pa nisem zasledil nobenega takega vprašanja. Motijo me taka vprašanja, pri katerih me spreleti zona. Nekdo me je nekoč vprašal, če sem kaj grešil. Enkrat me je na Tržaškem vprašal nek otrok, kaj bi spremenil, če bi imel spet pred sabo celo življenje. To vprašanje me je res pretreslo. Odgovoril pa sem mu, da me najbolj boli to, da nisem imel več otrok“ (intervju 18. marca 2004).

Najbolj me boli to, da nisem imel več otrok. Kako razumljiva je potem drža istega pesnika pred vsako nosečo ženo in ob vsakem otroškem vozičku. V nekem drugem intervjuju je povedal, da nikoli ne gre mimo noseče mamice, ne da bi pozdravil tistega majhnega otročka pod njenim srcem in mu izrekel dobrodošlice na našem planetu. In da nikoli ne gre mimo otroškega vozička, ne da bi blagoslovil dete v njem in mu zaželel vse dobro. Vabim vas, da si tudi sami začnemo prizadevati za isto držo sprejemanja in blagoslova. Vsako srečanje kogarkoli izmed nas z nosečo materjo ali z otroškim vozičkom bi moralo nositi v sebi toplino in blagoslovljenost srečanja med Marijo in Elizabeto.

Morda bi kdo pričakoval, da bom ob tem prazniku govoril o perečih problemih naše družbe, o naših mladih, ki odhajajo v tujino, o nepoštenju in brezpravnosti, ki se razrašča zaradi nedelujočih ustanov. Lahko bi govoril o vsem tem, vendar se problem začenja tukaj, pri veselju nad življenjem. Narod, ki ne zna sprejemati svojih otrok, jih tudi ne bo znal vzgajati, ne bo jim omogočal prihodnosti in ne bo jih spoštoval – pa naj vstopajo vanj ali odhajajo iz njega.

Zato vas vabim, dragi bratje in sestre, da se mi danes ponovno odločimo za življenje. Pri Mariji na Brezjah hočemo vedno bolj postajati ljudje, ki se veselijo življenja in ljubijo življenje – svoje in vseh svojih bratov in sester. Na praznik Marijinega vnebovzetja spoznavamo veličino vsakega človeškega življenja, saj se v vsakem življenju zrcali Božja ljubezen in vsako življenje nosi v sebi sadiko večnosti.

Zato bomo sedaj ponovno zmolili posvetitev slovenskega naroda Mariji. S to molitvijo so naši škofje izročili Mariji slovenske ljudi in osamosvojitev naše države in s to molitvijo hočemo danes tudi mi Mariji izročiti prihodnost naše samostojnosti. Naj bo odprta za spolnjevanje Božje volje in s tem polna veselja nad življenjem, za katerega nas je ustvaril Gospod. Naj se naš duh raduje v Bogu, našem Zveličarju, saj nam je velike reči storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Amen.

Msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit