Spoštovani predsednik vlade Republike Slovenije gospod Miro Cerar, spoštovani predsednik državnega zbora Republike Slovenije gospod Milan Brglez, spoštovani predsednik državnega sveta gospod Mitja Brvar, spoštovani načelnik generalštaba slovenske vojske gospod Andrej Osterman, spoštovana predsednica ustavnega sodišča gospa Jadranka Sovdat, spoštovani člani diplomatskega zbora, spoštovani predstavniki političnega življenja, spoštovani predstavniki civilnodružbenih organizacij, spoštovani predstavniki slovenske vojske, dragi bratje v škofovski in duhovniški službi, dragi diakoni in ministranti, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Zbrali smo se pri sveti maši za domovino ob 26. obletnici plebiscita, s katerim smo se odločili, da hočemo in da bomo živeli v samostojni, neodvisni in svobodni državi Sloveniji, s katerim smo pokazali, da znamo v svojih prizadevanjih biti tudi enotni. Ljudska volja, ki se je na glasovanju v osupljivo visokem odstotku izrekla za samostojnost, je takratno vlado pooblastila, da odločitev za samostojnost tudi izpelje z vsemi potrebnimi koraki in postopki, kar se je dejansko zgodilo 25. junija 1991.

Ta sveta maša je zato naš izraz hvaležnosti Bogu, ki je, kakor piše v 2. Mojzesovi knjigi, „dobro videl stisko svojega ljudstva … in slišal, kako vpije.“ „Da, poznam njegove bolečine, zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo.“

Kakor je Bog k faraonu poslal Mojzesa, ki je v Božjem imenu izpeljal ljudstvo iz Egipta, tako je tudi našemu narodu poslal može in žene, ki so spoznali, da se je čas dopolnil, ter se pogumno in odločno podali na pot uresničevanja naše državne samostojnosti in neodvisnosti. Zato se danes Bogu zahvaljujemo tudi za vse te ljudi, ki se niso bali ne faraona in ne poti proti obljubljeni deželi. Številni izmed njih so dobro znani; poznamo njihova imena, obraze in tudi dejanja, s katerimi so zaslužni za našo samostojnost. Nekateri izmed njih so že v večnosti. Vse te zato izročamo usmiljenju in dobroti nebeškega Očeta.

Zahvaliti pa se moramo tudi vsem neznanim, o katerih zgodovina ne bo pisala knjig in opevala njihovih dejanj. Zahvaliti se moramo vsem tistim, ki so tistega 23. decembra 1990 na glasovnici obkrožili „za“ - za samostojnost, za neodvisnost, za državo Slovenijo. Vsakdo izmed njih je zaslužen, da danes živimo v svoji državi, čeprav morda z njo nismo vedno najbolj zadovoljni. Glede tega smo žrtve spomina. Žal naš spomin pogosto ne seže dlje, kot do zadnje plače. Če bi bil naš spomin boljši, bi bilo naše nezadovoljstvo manjše, predvsem pa ne bi nasedali različnim nostalgikom, ki imajo pri hvalospevih o preteklosti svoje račune. Zato priznanje in zahvalo zaslužijo tudi vsi tisti, ki so s svojim glasom „za“ domovini odprli pot k samostojnosti.

Prav pa je, da se vprašamo, kaj domovina je. Ali gre tukaj samo za geografski prostor, ki ga zamejujejo mednarodno dogovorjene meje s sosednjimi državami? Ali je to prostor, ki ga je oblikovala ista zgodovina in zato nosi s seboj zaznamovanost z istimi ranami in praznovanje istih zmag?

Seveda samostojna domovina potrebuje meje. A te meje kljub svojemu imenu niso točka zapiranja, samozadostnosti ali strahu pred drugimi, ampak so prostor stika, prostor srečanja. Meja nam namreč podari soseda, z njim pa tudi izziv sosedskih odnosov, saj je po naši ljudski modrosti dober sosed boljši od vsega sorodstva. Domovina potrebuje tudi arhive, ki so njen zgodovinski spomin. Ta spomin moramo čuvati kot punčico očesa, saj preteklost tolmači in pomaga razumeti sedanjost. Zato se preteklosti ne smemo bati in je zanikati ali celo uničevati, če hočemo razumeti sedanji trenutek.

Najprej pa so domovina ljudje, ki iz zemljepisnih pojmov oblikujejo vasi in mesta ter v teh vaseh in mestih gradijo svoje domove. Na ta način domovina postaja nekaj živega. Nekaj kar utripa, kar raste, kar hrepeni. Na ta način domovina postane naša, postane moja. Nosi znamenja naše ustvarjalnosti in podjetnosti. Obenem pa nosi tudi znamenja rodov pred nami, globokih korenin, ki so jih pognali v rodovitno črnico ali kraški kamen, da so mogli kljubovati viharjem časov, ki so divjali čeznje. Ta domovina nosi tudi znamenja njihove vere, ki nam je dala prostor med drugimi narodi in nas vse do danes ohranila kot Slovence. Upam, da bomo to dediščino znali obogatiti. Gorje nam, če jo bomo razvrednotili ali jo uničili. Če bi na tej zemlji živeli drugi ljudje, je dejstvo, da bi ji dali drugačen pečat.

Samostojnost naše domovine je dobrina, ki jo je bilo težko doseči, še težje pa jo bo obdržati. Ali bomo mogli obdržati in razvijati samostojno in neodvisno domovino, če se ne bomo vsi, na vseh ravneh, odločili, da bomo začeli živeti in delati za skupno dobro. Skupno dobro ni dobro samo moje družine in še manj razcvet moje politične stranke ali vplivne interesne skupine, ki ji pripadam. Za skupno dobro se bomo morali znati odpovedati sebičnosti in želji po moči, saj nas bo samo to usposobilo, da bo naš pogled dovolj širok in bomo začeli v resnici delati za dostojanstvo vsakega človeka znotraj naše domovine in po vsem svetu.

Ali bomo lahko ostali samostojni, če bomo dovoljevali, da se nam vsako leto toliko tisoč mladih ljudi odpravi v tujino, pa ne zaradi tega, da bi obogatili znanje in izkušnje ter razširili obzorje, ampak zaradi tega, ker tukaj ne dobijo priložnosti, da bi gradili prihodnost. Vse to že poznamo iz preteklosti in nobene potrebe ni, da bi se to ponavljalo.

Ali bomo lahko ostali samostojni, če bo število rojstev tako nevarno nizko, mi pa bomo nastavljali ušesa vsem mogočim ideologijam, namesto da bi na vseh ravneh podprli družino, ki je edino zagotovilo narodove in družbene prihodnosti. Naj tukaj navedem misel pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je, kot veste, zelo ljubil Slovenijo. Takole je zapisal: »Kdor bi danes zmogel Slovencem vrniti veselje do življenja, veselja do novih življenj, bi za narodni obstoj naredil vsaj toliko ali pa še več kot predniki s svojim kulturnim in narodno buditeljskim delovanjem. Katoliška Cerkev bo tukaj delala še naprej kot je delala doslej.«

Čas nas priganja, da si začnemo postavljati prava vprašanja, da bomo končno začeli iskati prave odgovore – v odgovornosti vseh nas za samostojnost – za sedanjo in jutrišnjo samostojnost naše države.

Gospod, po Mariji, ki jo častimo na tolikih krajih naše domovine, nakloni naši državi ponosne, odgovorne in zveste politike in državljane, da bo mogla vedno bolj postajati dom nas vseh. Gospod, blagoslovi Slovenijo.