Pravičnost kot odsev Božje pravičnosti
Vsakoletna t. i. rdeča maša, h kateri so v organizaciji Akademskega društva pravnik posebej povabljeni člani društva, pravniki in študentje prava, je evharistična daritev v rdeči liturgični barvi v čast Svetemu Duhu. K mašni daritvi se zbiramo v zavedanju omejenosti naših moči in spoznanj. Kot verujoče osebe se želimo odpreti Svetemu Duhu, ki razsoja misli in namene našega srca, da bi vedeli, kaj je prav in pravično, ter bi tako vsak na svojem profesionalnem in zasebnem področju tudi delovali. »Duh veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3, 8). Želimo mu prisluškovati in živeti iz njegovega navdiha.
Čas, v katerem živimo, je zaznamovan z različnimi preskušnjami. Epidemija virusa Covid-19 je zaustavila običajen ritem življenja in razgalila družbo navzven ter človeško osebo navznoter. Na preizkušnji so človeška solidarnost, skrb za blagor sočloveka in njegovega dostojanstva, pojmovanje vladavine prava in človekovih pravic ter varovanje narave. Globalizacija in napredek znanosti sta na eni strani olajšala naše življenje, hkrati pa pred nas postavljata nove izzive, kot so vojne, krivice in porast revščine. Kot pravniki se sprašujemo, kako bi ustvarili pravičnejši svet, da bi tako ljudje lahko bolj zaživeli v miru in sožitju med seboj.
Rimsko pravo pravičnost opredeljuje kot stalno voljo in prizadevanje, da vsakemu damo to, kar potrebuje, kar je njegov delež, do česar ima pravico. Iustitia est constans et perpetua voluntas ius suum cuique tribuendi (Ulp. Dig. 1,1,10). Papež Benedikt XVI. izpostavi pereče dejstvo, da se ljudje ne moremo zediniti v tem, koliko kdo potrebuje. Želimo si takšnih zakonov, da bi bil vsakemu zagotovljen potreben delež in bi bilo vse prav. Hkrati ugotavljamo, da tega, kar človek najbolj potrebuje, zakon ne more zagotoviti. Samo zunanje dobrine ne dajo resničnega notranjega miru in zadovoljstva. Kar nas nasiti in zadovolji, je okušanje Božje dobrote in ljubezni, ki ju dobimo samo kot zastonjski dar (Poslanica za postni čas 2010).
Božja beseda današnjega dne (Rim 6, 12–18, Lk 12, 39–48) nas usmerja v pravo smer iskanja boljšega sveta in blaginje med ljudmi. Jezus učencem razlaga o svojem poslanstvu in jih vabi k budnosti in odgovornemu življenju, Peter pa sprašuje, če velja to tudi zanje. Predstavlja si, da bodo za razliko od ostalih učenci zaradi statusa in bližine z Jezusom deležni posebnih ugodnosti in privilegijev. So lahko bolj v miru in na varnem, kot so ostali ljudje. Jezusov odgovor gre v smeri, da imajo res drugačno vlogo od ostalih, kar pa terja od njih večjo odgovornost in predvsem drugačno pojmovanje avtoritete. Poslanstvo oznanjevalca ne pomeni nadvladovanja drugih, temveč je pojmovano kot služenje, kar v prvi vrsti pomeni iskanje dobrega za druge. Komur je več dano, se od njega več zahteva in se ob določenem času pričakuje sadove.
Človek po naravi najprej teži k iskanju vzrokov za zlo v drugem. Pri iskanju pravice hitro pade v skušnjavo, da zlo prihaja predvsem od zunaj, zato je dovolj odstraniti zunanje vzroke za takšno stanje, pa bo svet bolj pravičen. Krivičnost, ki je posledica greha in zla v nas, nima samo zunanjih korenin. Izvira iz človekovega srca. Nezaznavanje notranjih duhovnih procesov, kjer se bojujeta dobro in zlo, ter popuščanje vzgibom slabega, hromi človeško osebo in otežuje njegovo sposobnost v drugem prepoznati brata ali sestro ter stopiti z njim v odnos in v občestvo bratov in sester.
Kako naj se človek osvobodi sebičnosti in se odpre ljubezni ter postane nosilec pravičnejše družbe? Za to je potreben notranji uvid slepila egoizma in zaverovanosti vase, ki je vir krivičnosti. Postavljata se nam vprašanji: ali za človeka obstaja upanje na pravičnost in kakšna je Božja pravičnost, ki naj bi se v skladu z evangelijem udejanjala med nami. Predvsem je to pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki ozdravlja sebe in spreminja druge, pač pa sad sprejemanja Božjega odpuščanja in začetka nove poti. Za to je potrebno prepoznati lastno stanje in se odločiti za novo pot ter na njej vztrajati. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu. (Benedikt XVI. n. d.)
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
