Tako ob doživljanju sedanjega trenutka, kot tudi ob pogledu v našo zgodovino, lahko razberemo, da so bili dnevi cvetne nedelje, tihega pričakovanja, upanja in radosti, morda preveč polni človeških načrtov in nad; hkrati pa tudi dnevi velikega petka, Kalvarije – ki je v dolgem sobotnem molku ostala skrita, kot da se ni zgodila – kot da so bolečina, trpljenje in smrt zadnja beseda o človeškem bivanju.
Mar se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v prvem velikem tednu? Velika je razlika med dogodki na veliki petek in na velikonočno jutro. Križev pot, križanje in smrt na križu, vse to je bilo javno dogajanje pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje od mrtvih pa je bilo skrito, brez navzočnosti ljudi. Evangeliji poročajo le o prikazni angela in praznem grobu. Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje in bi naredili iz tega velik dogodek, da bi se čimbolj očitno videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, tiho in skrivnostno, a zato toliko močnejše in učinkovitejše.
Križev pot slovenskega naroda je bil v posameznih obdobjih na zunaj bolj razpoznaven in očiten, drugič pa se je vse odvijalo skrito, v dolgih in mračnih nočeh bolečine in umiranja ... Toda tako kot v prvem velikem tednu tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa, prihaja na drugačen način, kot pa smo si jo po človeško predstavljali. In prav to svetlobo je potrebno odkriti ter zaupati v njeno moč.
V praznovanju velikonočnih skrivnosti je odločilnega pomena, da tudi mi na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: »Koga iščeš?« (Jn 20,15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga.
Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč. To pomeni, da je kamen žalosti in razočaranj odvaljen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Če bomo to storili, potem bomo tudi mi, tako kot Marija, mogli prisluhniti glasu Njega, ki nas kliče po imenu (prim. Jn 20,16).
Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje posebno poslanstvo.
Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, nov začetek, tisto skrito in tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu.
Vsem skupaj želim, da bi žarki velikonočnega jutra razsvetljevali vaše korake, prinašali radost, upanje in pogum. Božja ljubezen z neskončno potrpežljivostjo išče prav vsakega človeka, nikogar in nikdar ne izključuje, ampak se mu želi razodeti kot »Lepota večno davna, večno nova!«
msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
