V današnjem evangeliju srečamo Jezusa na poti v Jeruzalem, kjer ozdravi sleporojenega. Povabim vas, da to dogajanje podoživimo v svojih življenjih. Postavimo se v vlogo slepega. Ta vpraša, kaj se dogaja. Ko sliši odgovor, da gre Gospod mimo, takoj prosi Jezusa in vzklikne: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«.

Slepi je simbol človeka, ki izkoristi milostni trenutek Božjega mimohoda. Upa si prositi in vztraja kljub nerazumevanju drugih. Njegova vztrajna prošnja in molitev je spodbuda tudi nam, da prosimo in ne odnehamo. Ko je bil uslišan, se njegova drža hvaležnosti razširi tudi na druge. Začeli so hoditi za njim in hvaliti Boga. In vse ljudstvo je hvalilo Boga.

Molitev slepega za usmiljenje in ozdravitev ima dve značilnosti. Prva je zavedanje, da človek potrebuje Gospoda. Sami se ne moremo rešiti. Slepi ima to zavest, čeprav deluje nekoliko zmedeno. Ve, da potrebuje vid. Glasno kriči, pri čemer ga ni mogoče utišati, saj se zaveda svoje bede in stanja, ki ni normalno. Želi si rešitve za vsako ceno.

Druga značilnost je zaupanje. Brez te dimenzije vere ne bi bilo njegove prošnje molitve. Bila bi le žalost in obup. V bedi in stiski smo povabljeni, da po zgledu slepega zanetimo zaupanje. Ga krepimo. Jezusove besede o veri, ki rešuje, veljajo vsem nam. Zavedanje lastne bede je dobro izhodišče, da bolj zaupamo in prosimo. 

V stiski ne bežimo in se ne zapirajmo v svoja stanovanja ali v lastno žalost, temveč recimo Gospodu, naj nas usliši v naši nesreči. Verujmo, da je v njem Božja moč, ki razume, pomaga in odrešuje. Obup in nezaupanje se lahko skoraj neopazno naselita naše življenje, da hitro izgubimo upanje in pogum. Na ta način pustimo Božjo milost, da nas ne doseže. 

Tudi danes gre Jezus mimo. Prihaja vsak dan znova. Ga vidimo, čutimo, zaznamo? Za srečanje z njim je potrebno pozorno srce, ki je pripravljeno opaziti njegov prihod. Za ozdravitev od zla je potrebna vztrajnost pri prošnjah in vera v Gospodovo moč. Bog sliši naš klic in se pomakne proti naši bedi. 

Brali smo, kako se je ob klicanju slepega Jezus ustavil in ukazal, naj se odprejo oči telesa in duše. Od tistega trenutka slepi začne biti drugačen človek, vse zapusti in sledi Jezusu. Sledi mu na sami cesti, po kateri gre v Jeruzalem, na poti, ki vodi do križa, v odločitvi in tveganju vsakega dne, v prizadevanju, da bi živel po Učiteljevih besedah. 

Pomagajmo tudi drugim, naj zaupajo in prosijo. Jezus Nazarečan gre mimo tudi zanje! To smo poklicani reči vsakemu, ki ga srečamo v življenju. Številnim slepim, ki sedijo ob cesti, mnogim, ki iščejo smisel in težko izrazijo svojo željo. V resnici smo vsi na nek način slepi in potrebni ozdravitve. Smo berači za svetlobo, srečo, naklonjenost in sočutje. To je naša želja in potreba, ki jo nosimo v srcu. 

Podobno zgodbo nam poda evangelist Marko. Slepi Bartimaj sedi ob cesti, da bi od romarjev, ki jih čaka zadnji vzpon, ki jih loči od Svetega mesta, iztrgal nekaj kovancev. Je na robu, zunaj mesta, popolnoma odvisen od drugih, ki ga ne gledajo z usmiljenjem, ampak s prezirom, saj je zaradi svojih grehov kaznovan s slepoto. Vendar čuti, da se nekaj premika, in vpraša. 

Jezus Nazarečan gre mimo, to mu pove množica, ki je tudi podoba Cerkve. Tega se še posebej zavedamo v procesu sinodalnosti, kjer ozaveščamo svoje poslanstvo v danih razmerah. Cerkev je skupina učencev, ki vsem slepim, ki so na robu družbe, reče: Jezus Nazarečan gre mimo. Je na poti, lahko ga srečamo. 

Združimo se v zaupni molitvi, da nas ozdravi od naše slepote. 

Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof in
predsednik Slovenske škofovske konference