Danes bosta Matic Vidic in Miran Candellari sprejela diakonsko posvečenje. Kot stalna diakona bosta postavljena v službo služenja. To je dan hvaležnosti in veselja za novomeško škofijo in za vso Cerkev. Vesel sem, da sta prepoznala poseben Božji klic in se nanj odzvala. Hvala vajinima ženama in družinama, ki vama stojita ob strani ter vaju podpirata pri novem poslanstvu. Hvala tudi vajinima župnikoma in župnijama, da vaju sprejemajo in vključujejo v pastoralno poslanstvo.
Med nami pozdravljam apostolskega nuncija v Republiki Sloveniji nadškofa msgr. Jeana Marie Speicha, sobrate duhovnike, sestre redovnice, bogoslovce, vse vas, sestre in bratje iz župnij Trebnje in Novo mesto–sv. Janez, ter vse, ki ste prišli od drugod.
Diakoni so posvečeni za službo služenja in upodabljajo Kristusa, ki je prišel, ne da bi mu služili, temveč, da bi on služil drugim (Mr 10,45). Diakoni med drugim škofom in duhovnikom pomagajo pri obhajanju Božjih skrivnosti, zlasti evharistije, prisostvujejo sklepanju svetega zakona in ga blagoslavljajo, krščujejo, oznanjajo evangelij, vodijo pogrebe in se posvečajo različnim oblikam ljubezni do bližnjega (KKC 1570, C 29; B 35). Cerkev za to službo izbere tiste kandidate, v katerih prepozna apostolskega duha služenja. Diakonat je tako služba in poklicanost. Diakonata nihče ne prejme kot potrdilo o zaslugah ali kot potrditev že prevzetih pastoralnih odgovornosti. To je služba, ki temelji na zakramentalni milosti posvečenja.
Diakonat se lahko podeljuje kot prva stopnja svetega reda. V tem primeru diakoni po določenem obdobju prejmejo mašniški red. Matic in Miran bosta stalna diakona postala kot poročena moža. Katoliška Cerkev latinskega obreda je po II. vatikanskem zboru (1962–1965) ponovno vzpostavila stalni diakonat kot trajno hierarhično stopnjo (C 29), medtem ko so ga vzhodne Cerkve skozi zgodovino ohranile od apostolskih časov. Stalni diakonat lahko prejmejo poročeni možje, ne za to, da bi postali mašniki, temveč za diakonijo, liturgijo besede in dobrodelnosti, kar je za Cerkev obogatitev. Diakoni so posvečeni in poslani v službo cerkvenega občestva pod vodstvom škofa in njegovega prezbiterija.
Diakoni najdejo svojo identiteto v zvestobi evangeliju. Ob razsvetljenju Duha živijo in opravljajo svoje poslanstvo na načine, ki se razlikujejo glede na konkretne zgodovinske okoliščine, v katerih se to poslanstvo odvija. Pomen diakonata in njegovega izvajanja je treba razumeti v povezavi s Cerkvijo, ki raste v zavesti, da je misijonarska, ki se ne omejuje zgolj na delo ohranjanja doseženega, ampak je pogumno odprta za evangelizacijo in vedno nove spodbude Duha.
Čeprav stalni poročeni diakon zakramentalno in pravno pripada duhovščini, ima hkrati zaradi svoje vpetosti v Cerkev in v svet pogosto značilnosti laika. Živi to, kar bi lahko imenovali služba praga. Je most med Cerkvijo in svetom. Cerkvi olajšuje vstop v različne situacije v svetu, kamor imamo škofje in duhovniki težji dostop. Služba stalnega diakona je zato zelo dragocena in pomembna.
Škof, ki mu je diakon v obredu posvečenja obljubil spoštovanje in poslušnost, mu z odlokom podeli določeno službo, pri čemer upošteva potrebe škofije ter družinski in poklicni položaj diakona. Zaupana služba ima lahko obliko sodelovanja pri pastoralni oskrbi župnije. Diakonu so lahko zaupane druge pastoralne naloge v škofijskih strukturah, kot so kurija, škofijski organi in druge strukture.
V evangeljskem odlomku (Mr 10,35–45) je zapisano, da je Jezus poklical svoje učence k sebi, da bi se navzeli njegove drže služenja. V človekovi naravi je, da stremi po gospodovanju nad drugimi, še zlasti je to skušnjava tistih, ki imajo položaj in moč. Jezusov učenec pa se mora učiti ob Jezusovem zgledu. Sprejeti držo služenja je naloga vseh krščenih, še posebej pa je pomembna za diakonsko službo, saj izraža njeno bistvo. Imeti srce za drugega, še zlasti za brata in sestro v stiski.
Učenca Jakob in Janez Jezusa ne poslušata in ga zato ne razumeta. Ne izpolnjujeta njegove volje, temveč si želita, da bi on njima izpolnil njuno željo po prvih mestih. Jezus ju sprašuje, kaj si želita, čeprav ve, kaj razmišljata. Želi jima pomagati do preobrata in spoznanja, da Jezus izpolnjuje svoje obljube in ne naših pričakovanj. So stvari, ki jih hoče in so druge, ki jih ne želi. Vzgaja nas, da bi znali razlikovati med njegovo in našo voljo. Želje po prvih sedežih nimata samo Jakob in Janez, enako skušnjavo imajo ostali učenci, ki ju iz zavisti grajajo. Tudi oni si želijo isto. Prva mesta. Če je tako med vladarji in ljudmi tega sveta, med vami naj ne bo tako, pravi Jezus učencem. Resnična veličina človeka je v služenju, kjer v konkretnih dejanjih bližnjemu izkazujemo ljubezen, ki je zrcalo Božje ljubezni.
Draga Matic in Miran, v diakonsko službo sta postavljena ne najprej za storilnost, da bi nekaj delala, kar drugi morda ne moremo, temveč, da bi bila najprej z Njim. Premišljujta Božjo besedo in jo ohranjajta v srcu. Molitev vama bo pomagala prepoznavati Gospodovo željo za vaju in način uresničevanja novega poslanstva. Sta diakona za Cerkev, za Božje ljudstvo. Nista sama. Z duhovniki in škofi sta povezana v zakramentalno bratstvo. Obljubljamo vama našo molitev in podporo.
Gospod naj vaju blagoslovi in varuje. Amen.
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
