Slovenija in Evropa pred izzivi globalnega sveta

Dragi bratje duhovniki, ki delujete med Slovenci po svetu, dragi rojaki, ki prihajate z različnih koncev sveta, od Argentine. Posebej pozdravljam skupino maturantov iz Argentine. Pozdravljam tiste, ki prihajate iz ZDA, Kanade, Avstralije in iz evropskih držav. Dragi prijatelji, prisrčno pozdravljeni v Sloveniji. Pri tej maši vam v imenu Slovenske škofovske konference sporočam, da vas imamo v mislih, da smo vam hvaležni za vašo zvestobo Bogu, domovini in kulturi ter krščanskim koreninam, iz katerih rastemo. Pred dnevi smo obhajali 22. obletnico samostojne države Slovenije in kljub nekaterim težavam lahko rečemo, da smo Bogu Stvarniku hvaležni, da živimo v milostnem trenutku zgodovine. Dovolite, da pri tem nagovoru na letošnjem 20. taboru Slovencev po svetu, globlje razmislimo o naši identiteti in vlogi, ki jo imamo v svetu, ne samo kot Slovenci, ampak tudi kot prebivalci naše širše domovine, to je Evrope.

1. Evropa in z njo Slovenija imata tri temelje: Jeruzalem, Atene, Rim

Kot drugi narodi tudi Slovenci živimo v globalnem svetu, ki prinaša marsikaj dobrega, skriva pa tudi mnoge pasti in hitre spremembe v konstelaciji družnega dogajanja v svetu. Ob tem je potrebno poudariti, da je bil vstop Slovenije v združeno Evropo 1. maja 2004 zgodovinski dogodek, ki ga lahko primerjamo z osamosvojitvijo, plebiscitarno odločitvijo za samostojno Slovenijo ali z izstopom Slovenije iz avstro-ogrske monarhije in pridružitvijo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po 1. svetovni vojni. Zakaj smo se za to odločili in kaj lahko od Evrope pričakujemo oziroma kaj mi lahko prispevamo k mirnemu sožitju evropskih narodov? Danes je še posebej pomembno, da razmislimo o tem, kaj kot Slovenci in ko člani Evropske unije prispevamo k novi kulturi in etičnim iskanjem v globalnem svetu, iz katerega prihajate, dragi rojaki. Svet postaja vse manjši, naša odgovornost zanj pa vse večja. Kaj mi kot Slovenci, kot kristjani, ki rastemo iz treh stebrov evropske civilizacije: Jeruzalema (krščanskega razodetja), Aten (grške filozofije in humanizma) in Rima (prava in spoštovanja človekovih pravic), kot Slovenci in Evropejci lahko storimo v globalnem svetu, da ohranimo svojo identiteto, hkrati pa smo pripravljeni na velike spremembe in spoštovanje različnih kultur, filozofij, religij, ter si prizadevamo za vse globljo utemeljitev svetovnega etosa?? Tu vidim izreden pomen tega, da smo ponosni na svoje korenine, da kot Slovenci in Evropejci skušamo narediti vse, da »Evropa najde svojo dušo«, da mi kot Slovenci, ne glede na to, kje živimo, »najdemo svojo dušo«.

2. Kot Slovenci in Evropejci pred izzivi globalnega sveta

Nujno je, da v novih razmerah globalnega sveta, gledamo na ta svet ne samo iz ozke slovenske perspektive, ampak širše, iz evropske, saj tudi Evropa v konstelacije svetovnega prebivalstva, pa tudi gospodarskega, kulturnega in verskega vidika, postaja vse manjša, postarana, da ne govorimo o gospodarski, kulturni, etični in verski krizi. Danes je zato še več razlogov, ki utemeljujejo pomen evropskega združevanja in »iskanja evropske duše«. Pogosto se omenja ekonomske razloge, ki pa zgodovinsko gledano niso bili prvi. Na podlagi tragičnih izkušenj dveh svetovnih vojn je prišlo do zavestne odločitve za enakopravno, miroljubno sodelovanje in postopno vedno tesnejše povezovanje evropskih držav. Pri tem je zavestno prišlo tudi do omejitev suverenosti nacionalnih držav in združevanja teh suverenosti na višji ravni zveze več držav. Tisti, ki so snovali združeno Evropo, so imeli tudi moralne razloge: hoteli so odpraviti vzroke za nastanek novih vojn na evropskih tleh. Ni naključje, da je francoski minister Robert Schuman, ki je bil eden vodilnih zagovornikov evropskega povezovanja in nemško-francoske sprave, danes kandidat za blaženega in za svetnika. Evropskega povezovanja niso narekovali le ekonomski interesi gospodarstev, temveč so bili prav tako odločilni tudi moralni razlogi: sprava, mir, enakost, svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic.

Katoliška Cerkev, ki je v devetdesetih letih preteklega stoletja odločno in učinkovito zagovarjala osamosvojitev Slovenije, in Sveti sedež, ki je med prvimi priznal našo novo državo, v svojih dokumentih poleg pravice narodov do samoodločbe jasno zagovarja tudi dolžnost medsebojnega sodelovanja in povezovanja. Zaradi miru in sodelovanja med evropskimi narodi in državami je torej povezovanje in združevanje narodov Evrope moralno zaželeno. Mir, varnost in prijateljsko sodelovanje je tudi naš nacionalni in državni interes. Miroljubno povezovanje evropskih narodov je mogoče zato, ker imamo skupni imenovalec. Kljub močni kulturni različnosti nas povezujeta skupna judovsko-krščanska religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo. Združena Evropa je torej mogoča, ker imamo Evropejci skupne temeljne duhovne in moralne vrednote. Te vrednote so dostojanstvo človeške osebe, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti in identičnosti, socialna pravičnost, solidarnost in socialna država, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje. Evropa je domovina take religije in morale, kjer je v ospredju človek kot svobodno, enkratno in dostojanstveno bitje ter nosilec neodtujljivih pravic in svoboščin.

Krščanstvo je torej imelo odločilno vlogo pri rojstvu Evrope. Kot pravi Romano Guardini: »Ves napredek moderne znanosti in tehnologije je mogoč samo zaradi osebne neodvisnosti, ki jo je Kristus podaril človeku.« Isti izvor ima tudi evropska zgodovinska zavest. Ta temelji na antični zmožnosti delovanja, tako značilni za Rimljane, in tudi na zavzetosti in ustvarjalni moči mladih evropskih narodov. Toda zadnji in odločilni dejavnik te zgodovinske zavesti je čut odgovornosti, ki ga je prebudilo krščanstvo. Okvir zgodovinskega bivanja ni večno vračanje istega, neskončno ponavljanje tega, kar se je že zgodilo, ampak neponovljivost človeka, njegovih odločitev in dejanj. To preoblikuje pojmovanje časa in mu daje skrajno resnost, kajti delovanje v času odloča tudi o človekovi usodi. Krščanstvo je tudi pripomoglo k odkrivanju novih globin v človeški duši. V primerjavi z antičnim človekom ima kristjan zmožnost čutenja, ustvarjalnost srca, doživljanje trpljenja, ki izhaja iz vsakdanjega tesnega stika s Kristusom. Od tod nov pogled na uboge, zavržene, zapostavljene, bolne in nevedne. Z novo zavestjo o sebi človek dobi večjo sposobnost za dobro. In, paradoksno, tudi zlo se lahko bolj svobodno razmahne in dobi strahotne dimenzije, kot kažejo ideologije prejšnjega stoletja. Načelo razločevanja med posvetnim in religioznim ima svoj izvor v krščanstvu in se je rodilo iz znanega Jezusovega stavka: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.«

Zapustiti krščansko dediščino bi za Evropo pomenilo razprodati svojo istovetnost in jo končno izgubiti. Evropa je lahko bogata, z razvito industrijo in visoko tehnologijo, lahko si vzpostavlja take ali drugačne kulturne ustanove in politične okvire, pomembno je, da ohrani v svoji zavesti spomin na Kristusa, ki je osvobodil evropskega človeka in ga postavil pred Boga v svobodi in veličini odrešenega. V tem smislu bi omemba krščanskih korenin v evropski ustavi, kar se, žal, ni zgodilo, pomenila zgolj priznanje zgodovinske in kulturne vloge, ki jo je imelo krščanstvo pri oblikovanju Evrope. Kot je dejal bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005), spomin na krščanske korenine ne pomeni uvajanja kakšnega religioznega ekskluzivizma. To je spomin na svobodo, ki jo je prinesel Kristus, spomin na čudoviti zagon, ki ga je krščanstvo dalo evropskemu človeku, zagon, ki ga je privedel do zadnjih meja zemlje, po drugi strani pa ga je v notranjem potovanju privedel do zadnjih globin njegovega dostojanstva, osnovne enakosti vseh in pravičnosti za vse. Današnja Evropa je poklicana, da v zavesti svojih korenin zopet najde ta zagon. In v tem bo toliko bolj uspešna, kolikor bolj bo črpala pri izvirih svoje bogate religiozne in kulturne dediščine, kolikor bolj bo odkrivala svojo dušo.

Ko razmišljamo o sedanjem stanju v Evropi, moremo po eni strani ugotoviti posebno značilnost, ki se kaže v fragmentarnosti bivanja, prav tako pa je mogoče zaznati kali novega življenja in upanja. Torej vendarle ostaja trdno upanje, saj moremo v sedanjem položaju kljub vsej razbitosti odkrivati Božje delovanje. Zaupati moramo, da se dogaja nekaj podobnega, kot je zapisal prerok Jeremija: »Šel sem torej dol v lončarjevo hišo; in glej, lončar je opravljal na lončarskem kolovratu svoje delo! Če se je posoda, ki jo je ravno iz gline oblikoval, v lončarjevi roki pokvarila, je iz nje zopet naredil drugo posodo, kakor se je lončarju prav zdelo« (Jer 18,1–4). Ali pa, kot je zapisal prerok Izaija: »In vendar, Gospod, ti si naš oče. Mi smo glina, ti naš podobar, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,5).

Razbitost in razklanost človeškega bivanja, ki ga moremo zaznavati v sodobni Evropi, ni nekaj dokončnega, ampak samo stanje končnega bitja bolečine na poti novega oblikovanja nas samih in družbe v postopnem doseganju nove lepote in vrednosti bivanja. Misel o lončarju iz preroka Jeremija je tudi za nas danes znamenje upanja, da bomo znova zaživeli iz svojih korenin. Kot ta uporabi razpokano, pokvarjeno posodo, da ustvari nekaj novega, tako naj bi se tudi mi sami dali oblikovati Lončarju, da nas na novo oblikuje. Potem tudi mi postanemo lončarji, ki si z močjo in pogumom v svetu razklanosti, fragmentarnosti in pogostih disharmonij prizadevamo za oblikovanje novega sveta, novega človeka. V odprtosti Svetemu Duhu naj bi v sebi gradili vedno večjo harmonijo in celovitost, prav tako pa naj bi tudi gledali na družbo in stvarnost v njej. Ker smo deležni tega Božjega, bo v nas vedno nemir, nikoli ne moremo počivati, na svoj način smo sami vedno v rokah Lončarja, ki nas oblikuje, ki vse razpoke in razklanosti znova in znova zaceli in želi, da smo tudi mi take vrste lončarji v svetu, v katerem živimo.

Evropo danes zaznamuje obdobje postmodernizma, ki sledi različnim modernističnim poskusom absolutizacije človeka, prizadevanju za čedalje večjo povezanost na področju religioznega življenja, prav tako na področju političnega, socialnega. Pomembna so nova vedenja, ki jih je deležen človek in vsa nova tehnološka odkritja. Vse to so zgovorna znamenja časa, v katerem živimo, in pomenijo možnost nove poglobitve. Vedno bolj jasno je poudarjeno razumevanje Cerkve kot občestva, človeštva kot majhne družine in naše odgovornosti za prav ta svet, v katerem živimo.

Prav je, da ko razmišljamo o združeni Evropi in mestu Slovenije v njej, da se vedno znova vračamo h krščanskim koreninam, iz katerih Evropa raste in more kot taka tudi obstati. Pomembna so naša prizadevanja za celovitost sveta in harmonije v njej, ki izhaja od Stvarnika. Učlovečenje Jezusa Kristusa pomeni trajen klic vsemu ustvarjenemu, da se vrne k Očetu. Vloga Cerkve v Evropi, ki išče svojo dušo, je torej v tem, da sama vedno bolj živi iz stvarjenjske harmonije in da v svetu fragmentarnosti in razklanosti odpira vizijo povezovanja in celovitosti. Ko Evropa išče svojo dušo, je odločilnega pomena, da se zave svojih korenin in da danes na nov način, z novo močjo in jasno vizijo usmeri svoj pogled v prihodnost. Utrujen, naveličan in pogosto razočarani človek se bo ponovno začel veseliti življenja. Potrebuje le dobro besedo, zavest o lastnem dostojanstvu in moč ter pogum za odgovorno odločitev, ki izvira iz temeljne obdarjenosti in milostnosti bivanja, ki se razkriva v ljubezni.

O prihodnji usodi Evrope je preroško zapisal blaženi A. M. Slomšek (1800–1862), ko je postavil kot pogoj njene prihodnosti zvestobo Jezusu Kristusu: »Pravijo, svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec. Da, če prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu toku, njegovi pogubni težnji, ne, če se moč od zgoraj, ki jo ohranjata Jezusova religija in njegova Cerkev, spet razlije na vse sloje človeškega rodu in jih milostno obišče.«

3. Od pasivnosti k razumnosti in odgovornosti in upanju, da se lahko nekaj spremeni

Pred padcem berlinskega zidu je Vaclav Havel zapisal, da je bila značilnost držav vzhodnega bloka strašanska pasivnost, saj so bili ljudje prepričani, da se ne bo nič spremenilo, ne glede na to, ali bi kdo na kakršen koli način ukrepal. Vsi smo del sistema. Kmalu zatem je seveda celotno srednjo in vzhodno Evropo pretresla revolucija, ki nas je vse izjemno presenetila. Stvari se lahko spremenijo. Vendar Havel upravičeno vztraja pri trditvi, da je bil fatalizem vzhodne Evrope pravzaprav le zrcalo dosti hujše bolezni, za katero trpimo vsi, in ki jo opisuje kot 'vsesplošna nezmožnost sodobnega človeštva, da bi obvladalo svoj položaj'. Našo tehnološko kulturo, kulturo trga, ki zdaj vlada celemu svetu, globoko zaznamuje fatalizem, torej vdanost v usodo. In prav fatalizem za nas pomeni izziv, ko želimo spregovoriti besedo, ki osvobaja in preobrazi. Tako imenovani »svobodni svet« je zaznamovan z globoko nesvobodo.

Kje so korenine tega fatalizma, te pasivnosti? Kako je mogoče, da naša družba, ki poseduje tehnološko moč, kakršna še nikoli ni obstajala, tako močno občuti, da naša življenja niso v naših rokah? Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Morda bi le omenil knjigo, ki je imela precejšen vpliv v anglosaksonskem svetu. Njen naslov je Kultura zadovoljitve, napisal pa jo je znani ameriški gospodarstvenik John Kenneth Galbraith. Avtor trdi, da je naša politika zadnjih dvesto let pod močnim vplivom filozofije lassez-faire. Potemtakem bi imelo kakršno koli vmešavanje v trg škodljive posledice. Pustiti moramo, da trg deluje po svojih zakonitostih, in vse so bo dobro končalo. To je »vera, da ima gospodarsko življenje v sebi sposobnost reševanja lastnih težav in da se bodo na koncu vse težave razpletle. Vse, kar prevladujoča kultura na koncu stori, je to, da nas odveže od odgovornosti. Prav spodbuja beg od odgovornosti. To pa seveda nekaterim zelo ustreza, saj je pasivna in vase zaprta oseba v svoji šibkosti naravnost odprta za različne manipulacije. Sedanje stanje v gospodarstvu in na drugih področjih družbenega življenja nam več kot jasno dokazuje, kam človeštvo pripelje takšno razmišljanje in ravnanje.

Sprejeti moramo odgovornost. Odgovornost je sposobnost odziva. Ali se bomo odzvali? Toda vse bolj smo priča »skrivnosti izginule odgovornosti«. Smo otroci svoje dobe, in do te dobe moramo v svojih življenjskih pričevanjih utelesiti obdarjenost neskončnih možnosti svobode Božjih otrok. V tem zgodovinskem trenutku, je zapisal Havel, je »odgovornost naša usoda«. Če se bomo soočili s temi praktičnimi vprašanji prevzemanja odgovornosti, sem prepričan, da bomo kmalu dognali, ali smo ljudje odgovornosti, ljudje svobode, ki torej smejo izgovarjati besede, ki osvobajajo. Ali pa se bomo vdali fatalizmu in (ne)svobodi, ki vedno bolj prehaja v samovoljo in se vdaja impulzivnosti, ugodju in pragmatičnemu individualizmu, ki gleda samo nase in pozablja na odgovornost za bližnjega. Papež Janez Pavel II. je takšno situacijo zelo poglobljeno opisal: »Določeno pojmovanje svobode, ki ta čas zelo odmeva v javnem mnenju, odvrača pozornost človeka od etičnih odgovornosti. Danes se spodbuja samo svoboda. Pravijo: pomembno je biti svoboden, popolnoma prost vseh zadržkov in vezi, da se lahko gibljemo po svojih presojah, ki pa so pogosto samo muhavosti. Jasno je: liberalizma takšne vrste ni mogoče označiti drugače, kakor da je primitiven. Njegov vpliv pa je vsekakor uničujoč« (J. P. II. Spomin in istovetnost, Mohorjeva družba 2005, str. 42).

Pa vendar je v sedanjem trenutku tranzicije v Sloveniji in graditvi demokracije prav to ključno vprašanje. Slovenski človek je namreč še vedno preveč obremenjen s tistim, kar se je dogajalo pred letom 1990. Totalitarni sistem, ko je peščica ljudi razmišljala in odločala namesto njega, je s svojo ideologijo in neprestanimi pritiski v veliki meri okrnil njegovo sposobnost samostojnega razmišljanja in odločanja. In ko nekdo toliko časa živi v takšnih razmerah, je velika nevarnost, da se kar preveč navadi na egiptovske lonce mesa in nima dovolj moči in poguma, da se sooči z novimi izzivi in možnostjo kakovostnejšega življenja v demokratični in svobodni družbi. Toda tudi takšna preteklost ne more biti nek determinizem, češ v takšnih razmerah smo živeli in to nas bo vedno določalo v prihodnosti. Skrajni čas je, da naredimo korak naprej. Tisti najbolj nevarni virus malodušnosti, pasivnosti in različnih strahov je vendarle potrebno pregnati s tem, da gre človek vase, se iskreno sooči z vsem, kar ga morda tudi nevede določa in notranje osvobojen v sebi odkrije tisoče darov in sposobnosti, kajti samo na ta način bo mogel sam osebno bolj polno živeti in prispevati svoj delež, ko gre za skupno dobro v družbi.

Drugi izvir pasivnosti in malodušja, ki je značilen za sodobnega človeka, je tesno povezan z individualizmom oziroma človekovo zaprtostjo vase. Po besedah Oliviera Clementa je tam, kjer je pretirano poudarjanje najprej posameznika, ločenega od drugih, človekova podoba spremenjena v karikaturo, izklesano v sivem kamnu osamelosti. Človek, ki se zapre pred bližnjimi, ki odnose z drugimi ustvarja predvsem na podlagi preračunljivosti in koristnosti in se pri svojem ravnanju vedno bolj prepušča etični skepsi in kriteriju prijetnosti in ugodja, je vedno bolj nemočen in v odnosu do skupnega dobrega izrazito pasiven. To je Jančarjev človek cinične distance, ki zna uporabiti vsa sredstva in načine predvsem za to, da ohranja svoj položaj, svoj karierizem, za vse drugo pa mu je kaj malo mar (predvolilni nastopi nekaterih politikov so naravnost šolski primer za takšno držo).

Na te pasti in nevarnosti neobrzdanega liberalizma nas je opozoril tudi papež Janez Pavel II., ko je leta 1996 prvič obiskal Slovenijo in v mariborski stolnici opozoril na ključno vprašanje sodobnega človeka: »Ali se človek pojmuje kot od Boga ustvarjeno bitje, s podarjeno svobodo, ki mu odpira neskončne možnosti in mu hkrati nalaga točno opredeljene dolžnosti, ali pa sam sebe povzdiguje na absolutno raven, s svobodo brez postave, ki ga izpostavlja vse mogočim impulzom in ga zapira v uživaštvo in zagledanost vase … Danes človekova poglavitna skušnjava ni več v tem, da bi vse utemeljeval na svojem razumu, temveč da bi se sploh odpovedal iskanju kakršnih koli temeljev, in se utrujen in razočaran prepustil nevarnim tokovom skepse.« – Ta naveličanost se lahko javlja na duhovnem, etičnem in seveda tudi na področju družbenega življenja. Tudi kristjan ni kar sam po sebi imun pred to miselnostjo, ki je zdaj v bolj, zdaj v manj prikriti obliki vsesplošno prisotna tako v medijih, šolskem sistemu in v drugih oblikah skupnega življenja v družbi.

Krščanstvo ni in nikoli ne more postati abstraktni subjektivizem in svetobežnost, zato bi se moral vsak kristjan vprašati, ali ni morda tudi on v skušnjavi, da ostane v prijetnosti svojega zapečka, ker mu tako najbolj ugaja, ali se ni morda tudi on prepustil naveličanosti, utrujenosti, zaprtosti vase, ker je to pač lažja pot in nima dovolj poguma in odgovornosti, da bi presegel pasivnost in storil to, kar ve, da more in mora storiti. Kaj je merilo njegovega odločanja: tisto, kar mu bolj ugaja in od njega ne zahteva posebnih odločitev in tveganja, ali pa ima pred očmi temeljne vrednote, ki so vodilo njegovega delovanja še posebej takrat, ko mora za to tudi nekaj žrtvovati, zaplavati proti toku, saj se ne želi prepusti lahkotnemu populizmu in ugajanju, katerima ni mar za resnico in dobro vseh ljudi? »Kristjan, ki zanemarja svoje zemeljske dolžnosti«, beremo v koncilskem dokumentu, »zanemarja s tem svoje dolžnosti do bližnjega in celo do samega Boga ter spravlja s tem v nevarnost svoje večno življenje« (CS 43,1).

Dragi prijatelji, dobrodošli doma v Sloveniji! Iskrena hvala vam, da ne glede nato, na katerem koncu sveta živite, naredite toliko lepega in dobrega na različnih področjih. Ponosni smo na vas!

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof