Apostolska vera, ki velja za najstarejšo veroizpoved, vsebuje dvanajst členov po številu dvanajsterih apostolov. Legenda pripoveduje, da je besedilo nastalo v Jeruzalemu na binkoštni dan, ko je vsak izmed navzočih apostolov po navdihu Svetega Duha izpovedal svoj člen. Tudi če navedeni podatek ne ustreza dejanskemu dogajanju, je vendar dovolj ugotovljeno in sprejeto, da ohranjeni obrazec izraža vero dvanajsterih apostolov, ki jo je rimski Cerkvi posredoval prvak vseh apostolov sveti Peter.
Dvanajsti in zadnji člen apostolske veroizpovedi se glasi: verujem v večno življenje. In prav ta zadnji člen apostolske vere 'verujem v večno življenje' je še posebej predmet našega današnjega prihoda na pokopališče, predmet današnjih treh beril, ki smo jih prebrali in poslušali, in končno tudi predmet tekočega leta vere, ki ga je razglasil sveti oče Benedikt. Vera v posmrtno in večno življenje je sicer na zadnjem mestu v veroizpovedi, dejansko pa je ta člen najbolj odločilen za usodo vsakega človeka. Če je s smrtjo vsega konec, so življenjska pravila popolnoma drugačna, kakor če s smrtjo ni vsega konec!
Raziskovalci, ki naletijo na starodavne človeškemu okostju podobne kosti, so včasih v zadregi, ali je najdeno okostje res človeško ali ne. Najbolj prepričljivo znamenje, da imajo zagotovo opravka s človekom, pa so ravno raznovrstni dokazi pokopa. Tako je tudi z našim pokopališčem: Če bo nekoč v daljni prihodnosti po srečnem naključju kdo naletel na naše pokopališče in našel ostanke naših nagrobnih spomenikov, bo brez težav sklenil: tu so živeli ljudje, ki so verjeli v posmrtno življenje. Vsa znamenja in vsi napisi jasno pričajo, da so tu pokopani ljudje, ki so verjeli v večno življenje.
Ob tem pa se moramo spomniti, da bi ravno ostanki teh kamnov in naša današnja navzočnost na tem kraju, nekoč lahko pričala tudi proti nam. Usmiljeni sodnik utegne namreč priti pred nami v zadrego in nas v čudnem položaju vprašati: »Ti kamni jasno dokazujejo, da si verjel v posmrtno življenje. Kako to, da si svoje življenje in ravnanje tako malo usklajeval s tem, kar si vedel, da te čaka?« Prav lahko se nam zgodi, da na to vprašanje ne bomo imeli pravega odgovora.
Pri tem seveda ne gre za nikakršno nategovanje na zakone in predpise te ali one ustanove, države, Cerkve, podjetja, društva ali katere koli druge ustanove. Tu gre preprosto za zvestobo samemu sebi, za zvestobo svoji vesti in svojemu spoznanju, za dolžnost in nalogo, da si istoveten, da si to, kar si, in da si ti resnično ti.
Tudi naš današnji obisk pokopališča, bratje in sestre, naj nam pomaga, da bomo globlje dojeli pomen in vsebino zadnjega člena naše veroizpovedi 'verujem v večno življenje' in se po tej resnici ravnali tudi v našem vsakdanjem življenju. Modri Sirah nam zagotavlja: »V vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil!« (Sir 7,36). – Gospod, daj jim večni pokoj – in večna luč naj jim sveti! Naj počivajo v miru – amen!
Carissimi! Sia la nostra presenza oggi qui al cimitero, sia le numerose lapidi con i loro epitaffi sono un segno ben visibile della nostra fede nell’ultimo articolo del Simbolo degli apostoli ‘credo la vita eterna’. La celebrazione odierna di Tutti i Santi ci aiuti, perché la fede visibile nel campo santo sia testimoniata anche nella nostra vita di ogni giorno. L'eterno riposo dona loro, Signore – e splenda ad essi la luce perpetua! Riposino in pace – amen!
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
