GOD BL. MATERE TEREZIJE: PRI BODI MOJA LUČ
1. Vera in ljubezen: služenje bližnjemu, dejanje vere in ne samo človeški aktivizem
Zgled in pričevanje bl. Matere Terezije
Bl. Mati Terezija nas s svojim zgledom in svetostjo vabi, da bi vsi zoreli v veri in ljubezni in tako vsaj malo uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Takole je zapisala v svojih spominih in pismih (Pridi, bodi moja luč): »Njegova pota so tako lepa. – Če pomislite, da se vsemogočni Bog sklanja tako globoko, da ljubi Vas in mene in naju uporabi – in da nam da občutek, da nas potrebuje. – Ko se staram, moje čudenje nad njegovo ponižnostjo bolj in bolj raste in ne ljubim ga zaradi tega, kar daje, marveč zaradi tega, kar je – Kruh Življenja – Lačni« (str. 295). In na drugem mestu bl. Terezija zapiše: »Moja ljubezen do Jezusa postaja vedno preprostejša in mislim, da tudi bolj osebna. – Kakor naši ubogi skušam tudi jaz sprejeti svojo revščino, da sem majhna, nemočna, nesposobna velike ljubezni. … Bog nas je ustvaril, da bi bili ljubljeni po njegovi ljubezni in ne, da bi bili uničeni po svojem sovraštvu« (str. 296 in 341).
V tem je čudovito razodevanje in uresničevanje ljubezni in resnice. Bl. Mati Terezija nam lep zgled, kako spolniti Gospodovo postavo (prim. Gal 6,2b) in še veliko več kot to, darovati se v popolni ljubezni, ki pomeni predvsem spolnjevanje Božje volje ne pa neprestano iskanje samega sebe, tega večnega egocentrizma in egoizma, ki uničuje sodobnega človeka. In vztrajati tudi »v temni noči križa«, ki jo je doživljala mati Terezija: »Molite zame – kajti moje notranje življenje je vedno težje živeti. Biti zaljubljen in kljub temu ne ljubiti, živeti iz vere in kljub temu ne verovati. Izčrpati se in kljub temu biti v popolni temi. Molite zame … Božjo voljo sprejemam: ne v svojih občutkih ampak s svojo voljo« (str. 268 in 265). In prav v tem je njena veličina, njena svetost, služiti, spolnjevati Božjo voljo, bližnji je zanjo razodevanje Božjega obličja.
2. Nekaj glavnih poudarkov iz življenjepisa Matere Terezije
Žena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005) pa jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003. Njen god praznujemo 5. septembra.
Agnes je kot deklica sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu. Leta 1924 je skopski škof postal slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. S svojim zgledom in delom je vplival tudi na Agnes Bojaxhiu. Nekaj tednov po svojem osemnajstem letu je odšla od doma in iz svojega rojstnega mesta odpotovala na Irsko ter vstopila v red loretskih sester, ki so kot misijonarke delovale v Indiji.
Leta 1931 je po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo v Indiji izrekla prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala ravnateljica šole. Sestra Terezija je 10. septembra 1946 zaslišala Božji klic, naj se posveti ubogim in 18. avgusta 1948 je redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo. Leta 1949 je v začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni. Skupaj z njo je bilo v noviciatu še 10 drugih deklet. Nova redovna skupnost je bila potrjena 7. oktobra 1950.
Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo »materno hišo« na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj »glavni stan« reda in tam je bila 13. septembra 1997 mati Terezija tudi pokopana.
Mati Terezija je za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Leta 1971 ji papež Pavel VI. (1963–1978) podeli mednarodno Nagrado za mir Janeza XXIII., v Angliji je prejela nagrado Templeton, v Italiji nagrado Balzam za »humanost, mir in bratstvo med narodi«, leta 1979 pa Nobelovo nagrado za mir.
Mati Terezija je leta 1978 odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje pa tudi v Skopju. Na obisku v Ljubljani je bila 30. junija 1980, red misijonark ljubezni pa v Sloveniji deluje od 16. julija 1987.
3. Če smo osrečili samo enega človeka, potem je bilo vredno živeti. Kjer je ljubezen, tam je življenje - Nekaj osebnih vtisov, ko sem leta 2011 prvič obiskal Kalkuto
Kalkuta, mesto revščine, velikih nasprotij, mesto upanja.
Prijatelj je organiziral ogled mesta, ki šteje okoli 20 milijonov prebivalcev, pri čemer natančnega števila nihče ne pozna. Vožnja in sprehod po mestu pokažeta takšno revščino, da človek misli, da se kaj takega lahko dogaja samo v filmih. Ko sem si pred časom ogledal film Revni milijonar, ki je dobil osem oskarjev in štiri zlate globuse, sem si mislil, da se kaj takega v realnem svetu ne more dogajati. – Vse pa je več kot res. Revne kolibe, ljudje, ki imajo dom pod drevesi, na postajah, pločnikih, v smeteh, skratka vsepovsod in takih je več milijonov samo v Kalkuti. Ves dan sem se sprehajal po mestu in fotografiral, po tem pa mi je v nekem trenutku postalo nerodno. Fotoaparat sem pospravil v nahrbtnik, kajti zazdelo se mi je, kot da s temi dejanji tudi sam ponižujem ljudi, ki ne vedo, kako bodo preživeli noč in naslednji dan.
Ko sem hodil po Kalkuti in sem se pogovarjal z ljudmi (na obiskih različnih krajev mi je najbolj dragoceno srečevanje in pogovarjanje z ljudmi), me je več ljudi različnih veroizpovedi spraševalo: Ali ste bili na grobu Matere? – Najprej sem moral pomisliti, šele potem pa mi je bilo jasno, da je mati Terezija za Indijce preprosto Mati. Ko sem maševal na njenem grobu in potem več ur ostal v hiši, kjer je delovala in leta tudi 1997 umrla, so se mi pred očmi živo pojavila pisma, spomini in drugi dokumenti iz knjige Pridi, bodi moja luč. Samo svetniki z močno osebno vero v Boga, pogumom, upanjem in s tem, da ne živijo v neki preračunljivosti, ampak so globoko prepričani v to, kar delajo, morejo naredi nekaj tako preprostega in prav zato velikega, kot je storila mati Terezija. Kolikokrat je zapisala: Če bo samo en otrok, ena družina, en bolnik bolj srečen, potem je delo sester dobilo smisel. – Ne pomilovanje ali neko vzvišeno dajanje pomoči, ki siromaka še bolj poniža, ampak bližina človeku. Vzeti zares besede, ki jih imajo sestre matere Terezije (misijonarke ljubezni) povsod po svetu zapisane ob križu, so: Žejen sem – In najhujša žeja sodobnega človeka ni samo revščina, ampak je najprej žeja po ljubezni, samospoštovanju, dostojanstvu življenja.
Molitev in maša ob grobu Matere Terezije.
K maši ob grobu, pri kateri so bile zbrane misijonarke ljubezni z vsega sveta so prišli tudi hindujci, budisti, muslimani, skratka ljudje različnih ver, prepričanj, iskalci z vseh kontinentov. To je svet v malem! Pri tej sveti maši sem do sedaj najgloblje doživel, kako nas svetniki povezujejo, ne glede na vero, prepričanje ali filozofijo. Za mater Terezijo pri ustanavljanju šol, sirotišnic, bolnišnic ali ko je skupaj drugimi sestrami hodila med revne, ni bilo pomembno, kakšne vere je kdo. Vsak človek na tem planetu je obličje Božjega, Božja ljubezen nikogar ne izključuje in nad človekom nikoli ne obupa. To je temeljno in preprosto pravilo in vizija delovanja misijonark ljubezni tudi danes.
Po maši v zelo preprosti kapeli, kjer je grob matere Terezije, sem se srečal z njeno naslednico in sedanjo vrhovno predstojnico. Pokazala mi je zelo asketski prostor (v njem so zgolj postelja, miza, stol, Sveto pismo, rožni venec in konstitucije reda), v katerem je živela mati Terezija in kjer je sprejemala obiske. Po več ur na dan je molila pred Najsvetejšim. Temeljni izvir delovanja misijonark ljubezni je češčenje Najsvetejšega. V pogovoru je vrhovna predstojnica predstavila delovanje na stotine njihovih skupnosti po svetu. Novi časi prinašajo nove probleme. V bogatem modernem svetu, je poudarila, je še več revščine: hude osebne in socialne revščine tistih, ki imajo vsega preveč; revščine mladih, ki ne najdejo smisla, ljubezni, sprejetosti; revščine tistih, ki nenasitno iščejo različne oblike ugodja in uživanja in na koncu ostajajo prazni, apatični, zaprti vase, izgubljajo radost bivanja.
msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
