Dragi bratje in sestre!

Nekje sem bral tole misel: »Samo ena nostalgija (domotožje) je dovoljena kristjanu, hrepenenje – nostalgija po nebesih.« Ali kot je rekel sv. Avguštin: »Življenje kristjana je eno samo sveto hrepenenje po nebesih.« To domotožje posebej oživi za praznik vseh svetih. Gre za hrepenenje po lepšem in srečnejšem življenju, ki ga izražajo blagri iz Jezusovega govora na gori. To težnjo lahko še močneje čutimo v sedanjem času, ki pogosto ne poraja optimizma. Lahko bi rekli, da je november najbolj onstranski mesec, mesec nevidnega človeštva, mesec vseh svetih – med katere spadajo vsi, ki so umrli v prijateljskem odnosu z Bogom.

Občestvo svetnikov je ena od pomembnih verskih resnic, postavljena na isto raven kot vse druge v naši veroizpovedi. V tem občestvu gre za skrivnostno solidarnost, ki povezuje vse krščene, ki še potujemo po tem svetu, na drugi strani pa vse, ki so v nebesih in vse v vicah – pričakujoče dokončnega odrešenja – v eno samo velikansko Božjo družino. Brez onstranskega obzorja bi bila krščanska vera brez upanja in smisla.

Gre za neko skrivnostno prelivanje milosti med tremi sferami bivanja: med bojujočo, trpečo in poveličano Cerkvijo. Ta skrivnostni milostni tok daje nam vernim tolažbo in oporo, še posebej v dobi informacijske povodnji, ki nas peha v čedalje večjo osamelost. Ko je ostarela mama potožila, da je vedno sama, da mladi nimajo časa zanjo, je dobila odgovor: »Mama, saj imaš vendar mobi.« Res je, kamor koli pogledaš, na cesti, v avtomobilu, povsod mobiteli pritisnjeni na uho, eno samo komuniciranje, en sam vesoljni klepet po telefonih in spletnih straneh. Po drugi strani pa se v istem bloku in isti ulici ljudje komaj poznajo.

Kakšna tolažba za verujočega ob misli, da je onkraj te fizične samote v veličastni družbi vseh Božjih prijateljev, posebno onih že zveličanih in še prav posebej tistih, ki so jih z njim vezala sorodstvo in prijateljstvo. Ti nebeščani lahko tudi nam pomagajo. Sv. Terezija Deteta Jezusa je pred smrtjo govorila: »Moja nebesa bodo v tem, da bom metala rože na zemljo.« Podobno je mislila o svojem posmrtnem življenju sv. Favstina Kovalska. Sv. p. Pij, ki je toliko spovedoval in sprejemal ljudi, ki je bil aktiven vsaj 16 ur na dan, pa je bil še bolj jasen: »Moja prava aktivnost se bo začela po moji smrti.« To je torej aktivnost nebeščanov. Poleg tega, da dajejo Bogu slavo, prosijo za nas, ki smo še na poti.

V letu vere prosímo te svoje in Božje prijatelje za poglobitev vere in za vero svojih najbližjih. Tudi svetniki so šli skozi velike boje in duhovno temo. Že omenjena Terezija – Mala cvetka – je, čeprav je mlada umrla, zapisala: »Človek mora dolgo potovati pod tem temnim predorom, da bi razumel njegovo temo […] Kakšna milost je imeti vero! Ko ne bi imela vere, bi si bila zadala smrt, ne da bi oklevala en sam hip …«

Kot Slovenci se priporočajmo zlasti našim svetniškim kandidatom. Ne gre le za priprošnjo razglašenih svetnikov in blaženih. Priporočajmo se tudi našim rajnim, katerih svetost smo samo slutili, ker so živeli iz nepremagljivo globoke vere, čeprav jih je od časa do časa premagala slabost in ranjenost po izvirnem grehu, a so se očistili. Oprali so svoja krstna oblačila v Kristusovi krvi in zdaj so lahko naši goreči in uspešni priprošnjiki.

Svetnike, znane in razglašene, kakor tudi naše rajne, ki so že na cilju, pa moramo tudi posnemati. Cerkev, preden nekoga razglasi za blaženega ali svetega, preuči in razglasi njegove herojske kreposti. Tudi nekatere svoje bližnje smo lahko v življenju občudovali. Marsikatera slovenska mati je bila svojim otrokom jutranja zarja in zgled za vse žive dni. »Kar dobra mati v mlado srce vsadi,/ ne ugasne vse žive dni. … Lepa, bela luč je mati, …« je dejal bl. škof Slomšek: »… svetel spomin, ki spremlja otroke prav po angelsko po vseh njihovih potih in najsi ravno tak človek zaide, prej ali slej ga rajne matere duh povrne na pravo pot.«

Popoldne in jutri pa smo povabljeni, da več molimo za vse tiste rajne, katerih slabosti, mlačnost in majhno vero smo doživljali. Čeprav samo Bog, ki vidi v srce in je spremljal tudi vse skrite boje, lahko pravično sodi, vendarle slutimo, da v življenju niso še dozoreli za popolno ljubezen, da še niso v praluči, kot bi rekel Prešeren.

Že prej omenjeni p. Pij je včasih po kakšnem pogovoru segel po rožnem vencu in dejal: »Izpraznimo nekaj vic!« V Evangeliju smo danes slišali med drugim: »Blagor usmiljenim …« Ta blagor gotovo velja tudi za vse, ki molijo za trpeče duše v vicah. Amen!

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof