Slovesni praznik vseh svetih obhajamo v letu vere, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI. ob 50. obletnici 2. vatikanskega koncila in 20. obletnici izida Katekizma katoliške Cerkve. V tem letu naj bi se hvaležno spominjali našega krsta, ko smo vstopili skozi vrata vere in postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta. Poklicani smo k svetosti. Kaj to pomeni, kako se uresničuje pot svetosti, nam najlepše povedo svetniki in svetnice Božji, vedno, še posebno danes, na slovesni praznik vseh svetih, ki dviga naš pogled v »srečni dom nad zvezdami, kjer bivajo vsi blaženi …«. Ta praznik razodeva temeljno oznanilo naše vere, da smo ustvarjeni za blaženi cilj onkraj meja zemeljskih stvarnosti in smo že sedaj v veri in ljubezni povezani s Cerkvijo v nebeški slavi, z Marijo, angeli in svetniki ter še posebej z našimi rajnimi, ki se jih danes in v teh dneh še posebej hvaležno spominjamo.
Evangelist Janez v današnjem prvem berilu, ki je vzeto iz knjige Razodetja, predstavlja veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov, ki so odeti v bela oblačila s palmovimi vejami v rokah in se zbirajo pred prestolom in Jagnjetom. Na vprašanje: »Kdo so ti?« odgovarja: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti in so svoja oblačila oprali z Jagnjetovo krvjo« (Raz 7,14). Po domače bi se reklo, to so svetniki in svetnice Božji, ki so živeli, kakor mi, ki so imeli dobre in manj dobre lastnosti, prav tako, kakor mi. Prav tako so, kakor mi, doživljali radosti in preizkušnje vsakdanjega življenja, imeli pa so ta dar in tisto lepo krepost in odliko, da so zvesto sledili Božjemu klicu, napredovali v svetosti in milosti in po končanem teku zemeljskega življenja stopili v družbo angelov in svetnikov v nebeški slavi.
O tem razmišlja 2. vatikanski koncil, ki v 7. poglavju znamenite Konstitucije o Cerkvi (Luč narodov) govori o eshatološkem značaju, to se pravi o »v nebeško domovino usmerjenem značaju« potujoče Cerkve in povezanosti med zemeljsko in nebeško Cerkvijo. To naj bi tudi mi v letu vere na novo odkrivali. Izvoljenih je veliko število, množica, ki je nihče ne more prešteti. Evangelist pravi 144.000 zaznamovanih. Število je simbolično, odrešenjsko, in ga ne smemo vzeti dobesedno. Sestavljeno je iz 144 kar je 12 na kvadrat, to pomeni 12 Izraelovih rodov in 12 apostolov, kar predstavlja Staro zavezo in Novo zavezo, kar pomeni, da je odrešenje namenjeno vsem ljudem in so vsi poklicani v nebeško domovino, tudi mi, ki smo tukaj zbrani.
Obhajati praznik vseh svetih zato pomeni na novo odkrivati, doživeti in sprejeti Božji klic in vabilo na pot svetosti, na pot, ki vodi k polnosti in bogastvu sedanjega in prihodnjega življenja. Nekateri se te poti ustrašijo, misleč, da je to povezano z novimi obveznostmi in omejitvami, pa ni tako. Pot svetosti ni v prvi vrsti človeško delo, ampak je dar, je Božja ponudba in nagovor. Zato nam apostol Janez v današnjem drugem berilu govori: »Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je izkazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci« (1 Jn 3,1). To, da smo v Jezusu Kristusu bratje in sestre, člani velike Božje družine, da smo po njegovem delu odrešenja ljubljeni otroci nebeškega Očeta, je dar in vabilo. Prav tako to, da so naša imena zapisana v nebesih, da nismo sami na poti življenja in je Gospod z nami, da je njegov evangelij luč življenja. To je dar in vabilo, ki ga je mogoče uresničiti, saj gre za našo sedanjost, za našo prihodnost in za našo večnost.
Skrivnost in vsebina današnjega praznika, vsi svetniki in svetnice Božji nam dokazujejo, da je vse to ne samo mogoče, ampak zelo potrebno uresničiti. Veliko je poti, ki vodijo k temu cilju. Prva in osrednja je Jezus Kristus sam. On, ki nas vabi: »Pridite k meni, učite se od mene, zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali ...« (prim. Jn 13,15). – In kaj je delal Jezus? – Hodil je okrog in delili dobrote. V priliki o Dobrem pastirju in Usmiljenem Samarijanu nam je praktično pokazal pota svetosti, ki jih usmerja, bogati in navdihuje njegov evangelij, na poseben način pa povzetek evangelija, ki je govor na gori – ustava Božjega kraljestva. Srce govora so osmeri blagri, današnji praznični evangelij. Na pot svetosti se podajamo, ko si iskreno prizadevamo, da bi živeli, da bi tudi nam veljali blagri: »Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor miroljubnim, blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali, veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih ...« (prim. Mt, 5,1–12 a). Potrebna je modrost in dolgost življenja, da vstopimo v duhovno obnebje blagrov, v njihovo bogato vsebino in življenjsko bližino. Svetniki nam kažejo pot.
Obhajanje praznika vseh svetih zato vključuje tudi vprašanje: Kakšen je naš, kakšen je moj odnos do svetnikov, kako sem, smo z njimi povezani? Duhovna izkušnja Cerkve nas uči, da nam je njihovo življenje zgled, njihova priprošnja pomoč, občestvo z njimi nekoč tudi naš delež … In kako se to vidi v življenju? Imamo, nosimo njihova imena. To pomeni, da smo z njimi povezani, da jih poznamo, da se jim priporočamo, da hodimo po njihovih stopinjah, saj so vsak na svoj način živeli evangelij, hodili so po poti blagrov, uresničili so Božji klic k svetosti, to se pravi k harmoniji njihovega življenja z Božjimi potmi in načrti.
Kar poglejmo naše domače svetnike: sv. Danijel, sv. Maksimilijan, sv. Ema, sv. Jožef, sv. Cecilija, sv. Miklavž, bl. A. M. Slomšek in bl. Alojzij Grozde. Vsak na svoj način je uresničil klic k svetosti in živel Jezusov evangelij. – Tudi mi smo poklicani na to pot in zelo smo veseli, če se veliko tega dogaja.
Kako lepo je, ko mladi zakonci že daleč pred rojstvom izberejo otrokovo ime in poskrbijo, da ima ime krščanske, narodne in kulturne razsežnosti. Naši zdomci so mi večkrat pokazali nemško družinsko knjižico, v kateri je tudi seznam domačih imen in datumov godov, pa je spodaj pripis: Opozarjamo starše, da otrokom izberejo taka imena, da pozneje v življenju z njimi ne bodo imeli težav. To se zgodi, če se npr. mama navduši nad imenom neke filmske igralke z nenavadnim imenom, ki ga da svojemu otroku, potem pa igralka izgine v pozabo, otrok pa ima težave z imenom. Še bolj zaskrbljujoč je pojav, da smo, nekomu na ljubo, opustili obhajanje godu in obhajamo samo rojstni dan. Vse v redu, rojstni dan je zelo potreben, saj je to spomin na rojstvo, slavje življenja, dan hvaležnosti staršem, ki so posredniki življenja. Ni pa prav, če tudi v vernih družinah in okoljih opuščamo obhajanje godovnega dne, ki je v bistvu spomin krsta, ko smo postali kristjani, ko smo dobili ime po nebeškem zavetniku, ki se mu sedaj priporočamo, ga posnemamo in se veselimo njegovega varstva. Bila je lepa domača navada, ki smo jo, upam, še kje obdržali, da gremo za god k maši, po možnosti tudi k sv. spovedi in k sv. obhajilu, da je to neke vrste duhovna obnova; potem pa se tudi malo poveselimo v družbi domačih, sorodnikov in prijateljev.
Evangelist Luka v svojem evangeliju opisuje prisrčen dogodek, ko se učenci vrnejo s prve misijonske poti in veseli pripovedujejo, kaj vse so na tej poti doživeli in da so jim bili pokorni celo hudi duhovi. Jezus z veseljem posluša te nadebudne glasnike evangelija ter dostavi: »prav, da se tega veselite, toda; bolj kot tega, da so vam pokorni hudi duhovi, se veselite, da so vaša imena zapisana v nebesih« (prim. Lk 10,20).
Danes, na praznik vseh svetih, Jezus tudi nam tako govori in nas vabi, da se veselimo, da so naša imena zapisana v nebesih, da smo po krstu ljubljeni otroci nebeškega Očeta, poklicani in izvoljeni dediči nebeškega kraljestva, povabljeni na nebeško gostijo. To so darovi, to je naša prihodnost, to pa je tudi naša naloga, da bomo vse storili, da bomo ta cilj, to bogastvo, ta smisel našega življenja tudi dosegli.
Svetniki in svetnice Božji, še posebej naši krstni zavetniki, so naši vzorniki in priprošnjiki na tej poti. Zaupno se jim priporočajmo. Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof
