Na tem prijaznem hribu že več kot 400 let stoji božjepotno svetišče Božje Matere Marije – Marije Zvezde, kot jo radi poimenujejo romarji. Veliko lepega se je že dogajalo na tem svetem kraju; vrstili so se veseli, pa tudi žalostni dogodki. Prebivalce tega kraja je leta 1850 doletela velika preizkušnja, ko je prvotna cerkev pogorela, pridni krajani in romarji pa so takoj pozidali novo svetišče, sedanjo cerkev, ki jo je leta 1854 posvetil takratni lavantinski škof, sedaj bl. škof Anton Martin Slomšek (1800–1862). Novo svetišče, prijazno okolje in mnogotera duhovna oskrba so privabili vedno več romarjev in Marijinih častilcev. Tu so bile pomembne cerkvene slovesnosti in romarski shodi, posebej ob Marijinih praznikih, še nikoli pa tu ni bilo diakonskega posvečenja. Ob tej priložnosti se zato zahvaljujemo vam, dragi kandidati za diakonsko posvečenje, tebi dragi Janez, ki si član salezijanske družine, da si kot tukajšnji domačin povabil prijatelja sošolca, bogoslovca Marka iz župnije Rečica ob Savinji in bogoslovca Ivana iz nadžupnije Laško, da boste tukaj skupaj prejeli diakonsko posvečenje kot stopnjo na poti v duhovništvo in pod varstvom Božje Matere Marije nastopili vaše diakonsko in duhovniško poslanstvo.
1. Kaj se dogaja danes pri Materi Božji v Novi Štifti? – Slavimo tisto skrivnostno valovanje, ki se dogaja med Bogom in človekom, ko Bog kliče in človek odgovarja. To se dogaja najprej na ravni človeške zgodovine, ko je Bog mnogokrat in na mnogotere načine govoril človeškemu rodu po očakih in prerokih in v polnosti časov po svojem Sinu Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi (prim. Heb 12,1–2). Bog pa je govoril in klical tudi posamezne ljudi. V Svetem pismu je na mnogotere načine opisano to dogajanje, ki ga zasledimo že globoko v Stari zavezi, ko je Bog klical očaka Abrahama, začetnika izvoljenega ljudstva: Pojdi iz svoje dežele, v deželo, ki ti jo pokažem ... (prim. 1 Mz 12,1). Bog je klical Mojzesa v gorečem grmu ... (prim. 2 Mz 3,1–22) ali pa dečka Samuela, ki smo ga srečali v prvem berilu. Služil v templju in ko ga je Gospod poklical, mu je duhovnik Heli pomagal, da je prav odgovoril na Božji klic (prim. 1 Sam 3,1–10).
Zanimiva so bila prva srečanja med Jezusom in njegovimi učenci: Janeza in njegovega brata Jakoba je poklical sredi vsakdanjega dela, ko sta z očetom popravljala mreže (prim. Lk 5,1–11); Petra, prvaka apostolov, je k Jezusu pripeljal njegov brat Andrej (prim. Jn 1,35–51), evangelista Mateja, prej Levija, je Jezus našel in poklical v sumljivi družbi (prim. Lk 5,27–32); apostola Pavla, prej Savla, je moral vreči s konja, da je zaslišal Božji glas (prim. Apd 9,1–19).
Podobno se je dogajalo pozneje. Frančišek Asiški (1181/2–1226) se je dolgo izmikal Božjemu klicu, Ignacija Lojolskega (1491–1556) je Gospod vlekel za ranjeno nogo, da je razumel Božje vabilo v Jezusovo družbo. Take in podobne zgodbe bi lahko povedali duhovniki, redovniki in redovnice, ki so vsak na svoj, bolj ali manj skrivnosten način doživeli Božji klic – nekoč in danes. Tako je Bog na poseben način klical mene, pa tudi vse duhovnike, redovnike, diakone, redovnice, bogoslovce, semeniščnike, ki smo tukaj zbrani, tako je Gospod klical tudi naše tri kandidate – Janeza, Marka in Ivana: »Pridi in hodi za menoj« (prim. Jn 1,39) in hvala vam, da niste oklevali, ampak ste kljub vsem oviram poslušali Božji glas in mu zvesto sledili, vse do današnjega vašega življenjskega »tukaj sem«, ki ste ga izrekli pred celotno Cerkvijo, tukaj pod varstvom Božje Matere Marije.
2. In vi, dragi kandidati za diakonat, dobro veste, da vas Gospod kliče v duhovniški stan, da Gospod želi, da boste njegovi najožji sodelavci pri najsvetejši stvari, pri oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu, za posvečenje sveta, pri uresničevanju Božjega načrta, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje. Božji načrt se, vemo, uresničuje že 2000 let, vse od tistega časa, ko je Jezus še poslednjič zbral svoje učence in jim naročil: »Pojdite in učite vse narode ... Ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta. ...« (prim. Mt 28,16–20). V moči krsta in birme smo kristjani poklicani in izvoljeni, da smo sodelavci pri odrešenjskem dogajanju. V moči krsta in birme so verni starši otrokom prvi vzgojitelji v veri, ko jih pripeljejo h krstu in k drugim zakramentom, ki jih uvajajo v krščansko življenje. Jezus pa je postavil še eno znamenje, ki nam omogoča, da še globlje vstopimo v skrivnost odrešenja, ki na poseben način uresničuje Kristusovo duhovniško, učiteljsko in pastirsko službo. In to znamenje je zakrament mašniškega posvečenja, ki se uresničuje v treh stopnjah: diakonat, prezbiterat in episkopat, to je v diakonski, duhovniški in škofovski službi.
In vi, dragi sobratje, danes vstopate v diakonat, na prvo stopnjo, ki ima dve smeri. Pri nas je diakonat običajno predstopnja na poti v duhovništvo. Tudi vi ste izbrali to pot in – če Bog da, da boste dobro sodelovali, bomo prihodnje leto, na praznik apostolov Petra in Pavla, obhajali mašniško posvečenje. Vas, dragi starši, domači sorodniki in prijatelji naših diakonov in vse zbrane vernike že danes vabim na mašniško posvečenje in na novomašna slavja.
V Cerkvi je vse od začetkov prisoten tudi diakonat kot samostojna stalna služba in ga lahko prejmejo tudi za to primerno pripravljeni poročeni ali samski možje. V Cerkvi na Slovenskem uspešno deluje več diakonov, ki so poročeni možje in očetje, poleg civilne službe pa opravljajo še diakonsko službo. Dva izmed teh sta tu med nami.
3. In v čem je bistvo diakonske službe? – V drugem berilu smo brali, da so že apostoli izbrali sedem mož, med njimi tudi diakona Štefana, prvega mučenca, ki so jih postavili v diakonsko službo (prim. Apd 6,1–7). Takrat so tudi določili nekatere pogoje, ki so potrebni za to službo. Rečeno je bilo, naj bo diakon na dobrem glasu, poln Svetega Duha in modrosti. Bistvo diakonske službe razodeva že sama beseda »diakon«, ki je grškega izvora in pomeni služabnik, strežnik, to se pravi človek, ki zna živeti in se darovati za Kristusa in njegovo Cerkev, človek, ki zna biti za druge, ki je z darovi Sveta Duha primerno usposobljen, da pomaga škofu in zboru duhovnikov pri strežbi bolnikom, ubogim in trpečim, pa tudi pri oznanjevanju Božje besede in pri bogoslužnih opravilih. Diakon v moči diakonskega posvečenja lahko krščuje, deli sveto obhajilo pri maši ter ga prinaša bolnikom in umirajočim, vodi bogoslužja Božje besede, oznanja Božjo besedo pri pridigi in katehezi, kot priča Cerkve je lahko navzoč pri sklenitvi zakramenta svetega zakona, vodi pogrebe, blagoslavlja osebe in stvari, seveda pa najprej veliko moli za Božje ljudstvo in daje zgled vzornega krščanskega življenja.
O vsem tem bomo še veliko slušali med obredom diakonskega posvečenja. Zdaj bi morda še naglasili dve temeljni vrednoti in razsežnosti, ki sta povezani s prejemom diakonskega posvečenja: to je gojiti in ohranjati duha molitve in zvesto opravljati molitveno bogoslužje ter za tiste, ki bodo postali duhovniki, sprejem celibata, neporočenosti in čistosti v znamenje nedeljene ljubezni in predanosti Kristusu in Božjemu ljudstvu.
Obveznost molitvenega bogoslužja v resnici ni obveznost, ampak dar, pomoč, navdih in nenehna spodbuda, duhovna hrana in motivacija za duhovno življenje, odprtost vetju in darovom Svetega Duha, povezanost z njim, z Jezusom Kristusom, ki edini daje moč, sijaj, smisel in polnost vsemu duhovniškemu delu. Že v Stari zavezi psalmist pravi: »Sedemkrat na dan se v molitvi obračam k tebi, Gospod« (prim. Ps 119,164). Temu zgledu v nekoliko prilagojeni obliki v Novi zavezi sledijo menihi, duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni, pa tudi mnogi verniki, še posebej mladi, ki se vsaj pri hvalnicah in večernicah radi pridružijo tej molitvi Cerkve, ki posvečuje tek dneva in noči, tudi noči. Pri nas so redovnice klarise in menihi kartuzijani, ki poznajo nočno molitev in molijo za nas, ko mi spimo. Prisrčno se jim zahvalimo.
Tisti diakoni, ki svojo duhovno pot kronajo z zakramentom mašniškega posvečenja, z diakonatom sprejemajo tudi obveznost celibata, t. j. neoženjenost zaradi Božjega kraljestva. Vedno so se v Cerkvi in izven nje našli ljudje, ki so menili, nekoč in danes, da bi se vsa problematika v zvezi z duhovnimi poklici rešila, če bi se duhovniki lahko poročili. Na prvi pogled se to lepo sliši, v resnici pa je zmota in prevara. Zakaj Katoliška in delno tudi Pravoslavna Cerkev vztrajata pri idealu neporočenih duhovnikov? – Preprosto zaradi podobnosti Kristusu, ki je kot pravi Bog in pravi človek svoje odrešenjsko poslanstvo uresničeval v samskem stanu; ne zato, ker bi podcenjeval družino, ki jo je povzdignil v čast zakramenta svetega zakona, ampak zaradi nedeljene službe in predanosti Božjemu ljudstvu. Res pa je, da mora duhovnik imeti močne družinske kreposti, zakonci na drugi strani pa prav tako kreposti zvestobe in čistosti, drugače so težave. – Med seboj se lahko dopolnjujemo in drug drugega podpiramo. Eno je gotovo. Bogu posvečeno samsko življenje je dar, kot je tudi duhovništvo dar. Jezus je rekel: »Kdor more razumeti, naj razume« (prim. Mt 19,12). Tudi Jezusovim učencem ni bilo vse jasno, zato so ga vprašali: »Mi, ki smo vse zapustili in šli za teboj, kaj bo naš delež?« – Jezus jim je odgovoril: »Prejeli boste stokratno in v delež večno življenje« (prim. Mt 19,27–30).
uhovništvo, povezano s samskim stanom in čistostjo, je dar, ki ga je treba svobodno, prostovoljno in premišljeno sprejeti. Neoženjenost zaradi Božjega kraljestva poznajo tudi druge Cerkve. Elitni pravoslavni duhovniki, menihi in škofje so neoženjeni. Med evangeličani so nekatera duhovniška združenja, ki znova odkrivajo vrednost in pomen celibata. Bratje iz taizéjske skupnosti, ki izhajajo iz evangeličanskega izročila, so samski. Mladi jih zelo spoštujejo.
Pred sveto mašo smo imeli v župnijski pisarni v Novi Štifti prisrčno slovesnost, ko so kandidati za diakonat pred škofom izpovedal vero in podpisali, da bodo zvesto izvrševali diakonsko službo ter čuvali in gojili zaklad molitvenega bogoslužja in Bogu posvečenega samskega življenja.
To se sedaj uresničuje. Bodimo in ostanimo povezani z našimi brati Janezom, Markom in Ivanom, da bodo ta dar Bogu in Božjemu ljudstvu posvečenega življenja ohranjali, utrjevali, da bo njim in vsem, ki jih bodo srečali na svoji duhovniški poti, vir posvečenja, veselja, moči, tolažbe, upanja stokratnega plačila že na tem svetu in nekoč večnega življenja.
Hvala Bogu in Materi Božji, da smo doživeli ta dan. Hvala staršem, botrom, sorodnikom in vsem, ki ste Janeza, Marka in Ivana spremljali in jih boste še naprej spremljali na duhovniški poti.
In sedaj še prošnja pred milostno podobe Matere Božje v Novi Štifti. Vsi skupaj prosimo Marijo in bl. škofa Slomška, zavetnika naše škofije, da bi današnje diakonsko posvečenje pomenilo nov začetek, novo luč v težkem obdobju duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicev. Prošnja pomeni, da mi, škofje, duhovniki, diakoni, redovniki, redovnice, ki smo že vstopili, obnovimo prvotno zvestobo in ljubezen (prim. Raz 2,4). Vi, dragi bogoslovci, naše veselje in upanje, poživite vašo zvestobo in pripravljenost hoditi za Božjim klicem. In vi, semeniščniki in različni kandidati in kandidatinje za duhovniški ali redovniški poklic, skušajte s tu navzočimi mladimi, ki ste si že gotovo kdaj postavili vprašanje: »kaj pa, če tudi mene Gospod kliče,« prisluhniti temu klicu in mu z veselo pripravljenostjo slediti. – Ne oklevajte, ne ozirajte se nazaj, ampak se vrzite v objem Božje ljubezni. Poti je veliko. Skupaj z Janezom, Markom in Ivanom tudi mi recimo: »Tukaj sem, Gospod. Hvala, ker si me poklical.« Amen.
msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof in ap. admin. mariborske nadškofije
