Z radostno hvaležnostjo obhajamo velikonočne praznike in se veselimo v Gospodu, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju velikonočne nedelje Gospodovega vstajenja, ki tu in sedaj, oznanja, razodeva, osrednjo resnico naše vere. To je temeljni dogodek človeške zgodovine, skrivnost Kristusovega vstajenja, vrhunec dela odrešenja, ki se je uresničilo v Jeruzalemu in ga vsakoletno obhajanje velike noči skrivnostno ponavzočuje sredi med nami. Se ponavzočuje v bogoslužju velikega tedna, še posebej velikonočnega tridnevja, ki doseže svoj vrhunec pri bogoslužju velikonočnega praznika.

Če kdaj, smo prav v tem času potrebni oznanila, luči in moči, ki jo prinaša, oznanja in uresničuje skrivnost in vsebina velikonočnega praznika. To je radostno in upanja polno sporočilo, da vse stiske in negotovosti sedanjega časa, ki jih srečujemo doma in po svetu, niso zadnja beseda. Zadnjo besedilo ima odločilno dogajanje, ki se je začelo v velikonočnem jutru v Jeruzalemu in ga obsega velikonočno sporočilo: Kristus je od mrtvih vstal in živi in s svojim vstajenjem začenja novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 1 Pt 3,13; Raz 21,1).

1. Praznovanje velikonočnega praznika smo začeli že sinoči, pri bogoslužju velikonočne vigilije – radostnega pričakovanja Kristusovega vstajenja, ko smo blagoslovili velikonočno svečo, ki med nami predstavlja Vstalega Kristusa. Obnovili smo obljube svetega krsta in se hvaležno spomnili, da smo prav pri krstu doživeli skrivnost Gospodovega vstajenja, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa. Pri krstu se je za nas uresničil skrivnosten prehod, vstajenje k novemu življenju, prehod iz teme k luči, prehod od starega človeka greha, k novemu človeku, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4,24).

In danes, na veliko noč, smo prišli k Jezusovemu grobu, kakor nekoč pobožne žene in učenci v Jeruzalemu, da bi videli, kaj se je zgodilo, da bi se prepričali o skrivnosti Gospodovega vstajenja, da bi se srečali s Kristusom, Vstalim Gospodom, da bi postali priče njegovega vstajenja; priče, da Kristus živi, da je z nami, da je sredi življenja in nam zagotavlja, »ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (Mt 28,20).

To oznanilo, to zagotovilo naše vere, je izredno pomembno za vse čase, tudi za naš čas, v katerem se na mnogotere načine nadaljuje spopad med lučjo in temo, med dobrim in zlim, med grehom in krepostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo in bi morali biti v večji meri nosilci upanja polnega sporočila, ki izhaja iz skrivnosti Kristusovega vstajenja in njegovega zveličavnega delovanja, ki se uresničuje v življenju in delovanju Cerkve v tisti zveličavni napetosti med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine« (prim. Rim 8,14-27).

2. To velikonočno vero, to upanje, danes, na velikonočni praznik oznanja slovesnost vstajenja, to oznanja trikratni radostni pozdrav Aleluja, radostni pozdrav Vstalemu Odrešeniku. To vero oznanja velikonočna procesija, ki nas vodi iz cerkve, na ulice in trge, v sredo življenja, kjer naj živi in se oznanja Kristusova skrivnost. To vero in upanje izpovedujemo sedaj, ko nas je Kristus, Vstali Gospod, povabil, da sedemo z njim k mizi velikonočne gostije, ki je bogato obložena s kruhom Božje besede in kruhom večnega življenja, ki obsega, hrani in razodeva skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja.

In če se nekoliko približamo bogastvu Božje besede velikonočnega praznika, v obeh berilih in v prazničnem evangeliju srečamo prve priče, kvalificirane priče Gospodovega vstajenja. To so pobožne žene, ki so bile v velikonočnem jutru prve pri grobu ter Jezusovi učenci, še posebej apostol Peter v prvem berilu in apostol Pavel in njegovo pričevanje v drugem berilu. Ko poslušamo apostola Petra, vemo, da se v tistih dneh ni najbolje izkazal. Na dvorišču velikega duhovnika je pred deklo sramotno trikrat zatajil svojega Gospoda, govoreč »ne poznam tega človeka« (Mt 26,72). In sedaj, po srečanju z Vstalim Gospodom, še posebej po razodetju Svetega Duha na binkoštni praznik, je Peter drugačen, spremenjen. Pogumno stopi pred zbrano množico, pred svoje rojake in jim rahlo očita, da so Jezusa pribili na križ in ga umorili. Vendar pravi: »Bog ga je obudil od mrtvih, čemur smo mi priče; mi, ki smo potem, ko je od mrtvih vstal z njim jedli in pili« (prim. Apd 10,40-41). In Peter ni ostal samo pri besedah. To pričevanje je pozneje potrdil, ko je oznanjal evangelij po takratnem grško-rimskem svetu in svoje oznanilo potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu. Tam njegovo službo – potrjevanje v veri – nadaljuje njegov vsakokratni naslednik, v tem času že 265. naslednik, papež Frančišek.

Nič bolje se ni godilo apostolu Pavlu, ki je bil, kakor beremo v Apostolskih delih, najprej sovražnik Jezusa Kristusa in je puhal sovraštvo zoper Jezusove učence (prim. Apd 9,1). Toda glej, ko je bil na poti v Damask, da bi preganjal Jezusove učence, se je srečal z Vstalim Gospodom (prim. Apd 9,3-9) in postal Jezusov učenec, največji apostol in glasnik njegovega evangelija. Srečanje s Kristusom ga je tako prevzelo, da je pozneje večkrat z besedo in življenjem zatrjeval: Meni je življenje Kristus (prim.Flp 1,21), ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,38-39). Tudi apostol Pavel je podobno kot apostol Peter svoje oznanjevanje potrdil z mučeniško smrtjo v Rimu.

Vse to je nagovor in vabilo tudi nam, ki smo tu zbrani, ki obhajamo velikonočni praznik in se v teh dneh, upam, v živi in globoki veri osebno srečujemo z Jezusom Kristusom, podobno kot so se nekoč z Jezusom srečavali njegovi učenci.

Zato vam, dragi bratje,drage sestre v Kristusu, voščim vesele in blagoslovljene velikonočne praznike. Vam, ki ste zbrani tu v stolnici, pa tudi vsem vernikom in vsem ljudem naše škofije, ki v srcu dobro mislijo. Moje velikonočno voščilo in zahvalo izrekam vsem duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, bogoslovcem, članom župnijskih pastoralnih svetov ter vsem pastoralnim sodelavkam in sodelavcem, po naših župnijah. Velikonočni mir in novo upanje naj napolnjuje tudi vse uboge, trpeče in preizkušane brate in sestre, doma in po svetu, ki najgloblje vstopajo v velikonočno skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja.

Velikonočna voščila, čestitke in najboljše želje veljajo tudi novemu mariborskemu nadškofu metropolitu p. mag. Alojziju Cviklu, ki je doma iz Nove Cerkve in bo posvečen v škofa na 4. velikonočno nedeljo v mariborski stolnici. Z njegovim imenovanjem se začenja nova obdobje v duhovnem poslanstvu mariborske nadškofije in metropolije. Vsega tega se prisrčno veselimo in novega nadškofa metropolita podpiramo z molitvijo.

Velikonočno veselje delimo tudi z našimi brati in sestrami Evangeličanske Cerkve v Sloveniji ter z brati in sestrami Srbske pravoslavne Cerkve, ki veliko noč obhajajo prihodnjo nedeljo, po julijanskem koledarju.

Svet v katerem živimo in tudi naša domovina se soočata z mnogimi problemi in težavami, ki bodo ostali tudi po praznikih. Problemi bodo ostali, mi pa, upamo, po srečanju s Kristusom, križanim od mrtvih vstalim Gospodom, postajamo drugačni. V nas in okrog nas naj bo več moči za soočenje s problemi, to se pravi, več pripravljenosti vzeti nase vsak svoj križ in še križ drug drugega ter izpolniti postavo Gospodovo (prim. Gal 6,2).

Zato, bratje in sestre, odprimo vrata Kristusu, za rast Božjega kraljestva med nami, za rast Božjega kraljestva po naših domovih in družinah, v naši škofiji, v Cerkvi na Slovenskem: za naše posvečenje, za svetlo prihodnost. Potem bodo letošnji velikonočni prazniki resnično veseli, srečni in blagoslovljeni. Amen.

msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof in podpredsednik SŠK