Nauk o odpustkih in o zakramentu pokore v Katekizmu Katoliške Cerkve (KKC) je opisan od člena 1471 do 1479

Drugi oddelek: SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE
Drugo poglavje: ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA
4. člen: Zakrament pokore in sprave
X Odpustki

1471 Nauk in praksa odpustkov v Cerkvi sta tesno povezana z učinki zakramenta pokore.

Kaj so odpustki?
"Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov."
"Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe." Vsak vernik more pridobiti odpustke zase ali jih naklanjati rajnim (Pavel VI., ap. konst. "Indulgentiarum doctrina").

Kazni za greh
1472 Da razumemo ta nauk in ravnanje Cerkve, je treba vedeti, da ima greh dvojno posledico. Veliki greh nam odvzame občestvo z Bogom in nas s tem stori nezmožne za večno življenje, katerega odvzem se imenuje "večna kazen" za greh. Z druge strani pa ima vsakteri greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo "časna kazen" za greh. Teh dveh kazni ne smemo umevati kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče iz same narave greha. Spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen (prim. Trid.konc.: DS 1712-1713; 1820).

1473 Odpuščanje greha in vzpostavitev občestva z Bogom prinaša odpuščanje večnih kazni za greh. Toda časne kazni za greh ostanejo. Kristjan si mora prizadevati, s tem, da potrpežljivo prenaša trpljenje in preizkušnje vsake vrste, in ko pride tisti dan, vedro sprejme smrt, da sprejema kot milost te časne kazni za greh; z deli usmiljenja in ljubezni, kot tudi z molitvijo in različnimi oblikami pokore si mora prizadevati, da popolnoma sleče "starega človeka" in obleče "novega človeka" (prim Ef 4, 24).

V občestvu svetih

1474 Kristjan, ki se trudi, da bi se očistil svojega greha in se s pomočjo božje milosti posvetil, ni osamljen. "Življenje posameznih božjih otrok je v Kristusu in po Kristusu povezano z življenjem vseh drugih krščanskih bratov s čudovito vezjo v nadnaravni edinosti skrivnostnega Kristusovega telesa kakor v eni sami skrivnostni osebi" (Pavel VI., ap.konst."Indulgentiarum doctrina" 5).

1475 V občestvu svetih, to se pravi "med verniki, ki so že v nebeški domovini, tistimi, ki se v vicah pokorijo za svoje grehe, in tistimi, ki še na potujejo na zemlji, obstoji neprestana vez ljubezni in obilna izmenjava vseh dobrin" (prav tam). V tej čudoviti izmenjavi svetost enega koristi drugim mnogo bolj, kakor pa je greh enega mogel povzročiti škodo drugim. Tako omogoča zatekanje k občestvu svetih skesanemu grešniku, da je hitreje in učinkoviteje očiščen kazni za greh.

1476 Te duhovne dobrine občestva svetih imenujemo tudi zaklad Cerkve, "ki ni neka vsota dobrin kakor nekakšno snovno bogastvo, ki bi se skozi stoletja kopičilo, marveč je to neskončna in neizčrpna vrednost, kakršno imajo pri Bogu zadostitve in zasluženja Kristusa Gospoda, darovanega za to, da bi se vse človeštvo rešilo greha in prišlo v občestvo z Očetom. Ta zaklad je sam Kristus Odrešenik, v katerem se nahajajo zadostitve in zasluženja njegovega odrešenja (prim. Heb 7,23-25; 9,11-28)".

1477 "Razen tega spada k temu zakladu zares neizmerna, neprecenljiva in vedno nova vrednost, kakršno imajo pred Bogom molitve in dobra dela blažene Device Marije in vseh svetih, ki so s pomočjo Kristusovih milosti hodili po njegovih stopinjah, se posvetili in dovršili delo, ki so ga prejeli od Očeta. Ko so delali za svoje zveličanje, so prispevali tudi k zveličanju svojih bratov v edinosti skrivnostnega telesa" (Pavel VI., ap. konst."Indulgentiarum doctrina" 5).

Pridobitev odpustka od Boga po Cerkvi

1478 Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, dolgovanih za svoje grehe. Cerkev hoče ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni (prim. Pavel VI., n. m. 8; Trid.konc.: DS 1835).

1479 Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe.

XI OBHAJANJE ZAKRAMENTA POKORE

1480 Pokora je tako kot vsi zakramenti liturgično dejanje. Prvine obhajanja so redno naslednje: duhovnikov pozdrav in blagoslov, branje božje besede za razsvetlitev vesti in za prebuditev skesanosti ter spodbuda h kesanju; spoved, ki prizna grehe in jih razkrije duhovniku; naložitev in sprejem pokore; duhovnikova odveza; hvalnica zahvale in odslovitev z duhovnikovim blagoslovom.

1481 Bizantinska liturgija pozna več obrazcev odveze v prosilni obliki, ki čudovito izražajo skrivnost odpuščanja; "Naj vam Bog, ki je po preroku Natanu odpustil Davidu, potem ko je priznal svoje grehe, in Petru, ko je bridko jokal, in grešnici, ko je s solzami močila njegove noge, in farizeju in izgubljenemu sinu, naj vam isti Bog odpusti po meni, grešniku, v tem življenju in v drugem in naj vam da, da se prikažete pred njegovim strašnim sodiščem, ne da bi vas obsodil on, ki je blagoslovljen na veke vekov. Amen."

1482 Zakrament pokore more imeti svoje mesto tudi v okviru skupnostnega bogoslužja, v katerem se skupno pripravimo na spoved in se skupno zahvalimo za prejeto odpuščanje. Tu sta osebna spoved grehov in posamična odveza vključeni v bogoslužje božje besede z branjem in homilijo, s skupno opravljenim spraševanjem vesti, s skupno prošnjo za odpuščanje, molitvijo očenaša in s skupno zahvalo. To skupno opravilo jasneje izraža cerkvenostno naravo pokore. Naj bo način obhajanja pokore kakršenkoli, zakrament pokore je vedno že po svoji naravi liturgično dejanje, torej cerkvenostno in javno dejanje (prim. B 26-27).

1483 V primerih velike potrebe se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošno spovedjo in skupno odvezo. Taka velika potreba more nastopiti, kadar preti smrtna nevarnost, ne da bi imel duhovnik ali duhovniki imeli dovolj časa za poslušanje spovedi vsakega spokornika. Velika potreba more obstajati tudi tedaj, kadar zaradi velikega števila spokornikov ni dovolj spovednikov, da bi v primernem času spovedali, kakor je treba, vsakega posameznega vernika, tako da bi zaradi tega verniki morali ostati brez svoje krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez svetega obhajila. V tem primeru morajo verniki, če naj bo odveza veljavna, imeti sklep (namen), da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi svojih velikih grehov (prim. ZCP, kan. 962, & 1). Sodba o tem, ali obstajajo zahtevani pogoji za skupno odvezo, je pridržana krajevnemu škofu (prim. ZCP, kan. 961, & 2). Veliko število vernikov ob priliki velikih praznikov ali romanj ne pomeni primera velike potrebe (prim. ZCP, kan. 961, & 1).

1484 "Osebna in natančna spoved ter odveza vsakega posameznega vernika je edini redni način sprave vernikov z Bogom in Cerkvijo, razen če jih od tega opravičujeta fizična ali moralna nezmožnost" (OS 31). To ni brez globokih razlogov. Kristus deluje v vsakem zakramentu. Obrača se osebno k vsakemu grešniku: "Sin, odpuščeni so ti grehi" (Mr 2,5); Kristus je zdravnik, ki se sklanja nad vsakim od bolnikov, ki ga potrebuje (prim. Mr 2,17), da bi jih ozdravil; dvigne jih in znova pritegne v bratsko občestvo. Osebna spoved je torej najznačilnejša oblika sprave z Bogom in s Cerkvijo.