Nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije[1] (škof Friderik Baraga, škof Janez Frančišek Gnidovec, Andrej Majcen SDB in nadškof Anton Vovk) bo potekala v nedeljo, 16. septembra 2012, v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. V ospredju letošnjega praznovanja bo Božji služabnik nadškof Anton Vovk.
Slovesnost se bo ob 15.00 začela z molitvijo rožnega venca, ki bo obogatena z razmišljanji o življenju in delu škofa Vovka, ob 16.00 pa bo somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov, ki ga bo vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Po maši bo akademija.
Nagovor škofa Metoda Piriha pri maši na nedeljo svetniških kandidatov v ljubljanski metropoliji
Dodatne informacije dobite pri predsedniku Odbora za praznovanje svetniških kandidatov msgr. dr. Blažu Jezeršku, tel. 01/362–11–71 ali na e-naslovu: [email protected].
Predstavitev svetniških kandidatov v ljubljanski metropoliji:
Božji služabnik Andrej Majcen, salezijanski duhovnik ter misijonar na Kitajskem in v Vietnamu, se je 30. septembra 1904 rodil v Mariboru. V letih 1924 in 1925 je opravil noviciat, leta 1932 izpovedal večne zaobljube, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1933. Bil je ponosen in goreč don Boskov sin. Bogu je bil hvaležen za poklic Kristusovega blagovestnika, kar je postal z odhodom v misijone (1935). Služboval je v Kunmingu na Kitajskem (1935–1951), Makau (1951–1952), Hanoiju v Severnem Vietnamu (1952–1954), Hongkongu (1954–1956), Saigonu v Južnem Vietnamu (1956–1976) ter v Tainanu na Tajvanu (1976–1979). V ponižni pokorščini je sprejel dejstvo, da se je moral leta 1979 vrniti v domovino.
Povsod, kamor je prišel, se je dal v službo ljudem, zlasti ubogim, še posebej mladim. S Kitajci (1935–1951) je bil Kitajec, z Vietnamci (1952–1954; 1956–1976) Vietnamec. Kot prvi salezijanec je začel z delom v Vietnamu; ko ga je zapustil, je tam bilo že več kot sto vietnamskih salezijancev. Klicali so ga oče, patriarh, pa tudi vietnamski don Bosko. Umrl je 30. septembra 1999 v Ljubljani. Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 24. septembra 2010.
Škof Irenej Friderik Baraga se je rodil 29. junija 1797. V Mali vasi je preživel prvi dve leti življenja, nato pa je nadaljnja zgodnja leta skupaj z rodnima sestrama živel v trebanjskem gradu. Študiral je na Dunaju, kjer se je srečal z duhovnikom Klemenom Dvoržakom, ki je »kriv« za to, da se je Baraga po končanem študiju prava vpisal v bogoslovje. Leta 1821 je stopil v ljubljansko semenišče in bil leta 1823 posvečen v duhovnika. Pastoralno delo je opravljal v Metliki, kjer je dokončal molitvenik Dušna paša, ki je do leta 1905 izšel v približno 120.000 izvodih. Po predhodnih pripravah je 18. januarja 1831 prispel v Cincinnati kot misijonar. Dne 1. novembra 1853 je bil v Cincinnatiju posvečen v škofa, 18. januarja 1868 pa je umrl v duhu svetosti. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 dovolil objavo odlokov o junaških krepostih Božjega služabnika Friderika Ireneja Barage.
Škof Janez F. Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. Med leti 1884–1892 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, med leti 1892–1896 pa je bil v ljubljanskem bogoslovju. Dne 23. julija 1896 je v Ljubljani prejel mašniško posvečenje. Prvo pastoralno poslanstvo je med leti 1897–1899 opravljal kot kaplan v Idriji in Vipavi. Po tem je študiral klasično filologijo ter slovenski in nemški jezik na dunajski filozofski fakulteti, kjer je 1904 tudi diplomiral. Poklicanost v duhovniški stan je 7. decembra 1919 dopolnil z vstopom v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega (lazaristom), kjer je 8. decembra 1921 v Ljubljani naredil večne zaobljube. Za skopskega škofa v Makedoniji je bil imenovan 29. oktobra 1924. Umrl je 3. februarja 1939 v Leonišču na Zaloški cesti v Ljubljani.
Škof Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Breznici na Gorenjskem. Zaradi vzornega delovanja kot kaplan in župnik v ljubljanski škofiji je bil imenovan za stolnega kanonika in ravnatelja škofijskega semenišča. Maja 1945 je od škofa Gregorija Rožmana prevzel upravo takratne ljubljanske škofije. Za naslovnega in ljubljanskega pomožnega škofa je bil imenovan 15. septembra 1946, 27. septembra 1950 pa tudi za administratorja s pravicami rezidencialnega škofa. Leta 1960 je postal ljubljanski krajevni škof, od 1961 pa je s preimenovanjem škofije v nadškofijo postal nadškof. Njegovo življenje je močno zaznamovala izkušnja, ko so ga na vlaku blizu Novega mesta polili z bencinom in zažgali. Ko se je udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), so ga tam pozdravili kot sodobnega mučenca. Zaradi posledic trpljenja je leta 1963 tudi umrl.
Postopek razglasitve za blaženega in svetnika
Postopek razglasitve kandidata za blaženega se začne, če med verniki obstaja zavest o posameznikovih izrednih krepostih in se na lastno pobudo obračajo nanj za priprošnjo v različnih duhovnih in telesnih potrebah. Ko krajevni škof ugotovi, da je predpostavka o kandidatovem izrednem življenjskem pričevanju vere v Kristusa utemeljena, prosi Kongregacijo za zadeve svetnikov za dovoljenje za začetek postopka zbiranja gradiva na škofijski ravni. Zbiranje gradiva je namenjeno dokazovanju in utemeljevanju svetosti v času kandidatovega življenja. Škof imenuje tudi postulatorja, ki v njegovem imenu vodi postopek, ki lahko traja tudi več desetletij. Ko se postopek zbiranja dokaznega gradiva na škofijski ravni konča, gradivo pošljejo na Kongregacijo za zadeve svetnikov, ki ga znova preuči.
Kandidat oziroma Božji služabnik, pri katerem se ugotovi nadpovprečna stopnja kreposti, je razglašen za blaženega, če se na njegovo priprošnjo zgodi dokazljiv čudež. Navadno je to čudežno ozdravljenje kakšne neozdravljive bolezni. Primer mora preučiti neodvisna komisija zdravnikov, ki poda strokovno mnenje, katerega sklep mora biti, da z vidika stroke razplet bolezni ni razložljiv. Mnenje preveri tudi pristojna komisija na omenjeni Kongregaciji. Če ugotovi, da je šlo za nadnaraven poseg, je s tem izpolnjen pogoj za razglasitev Božjega služabnika za blaženega. Za razglasitev za svetnika pa je po razglasitvi za blaženega potreben še dodaten čudež.
