V sklopu dogodkov, ki potekajo v jubilejnem letu ljubljanske nadškofije ob 550-letnici njene ustanovitve, bo ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres v četrtek, 1. marca 2012, ob 18.00, na Prešernovi cesti 20 v Narodnem muzeju v Ljubljani odprl razstavo z naslovom Ljubljanska škofija 550 let, ki so jo pripravili sodelavci Nadškofijskega arhiva. Razstavo bo od petka, 2. marca 2012, do nedelje, 1. aprila 2012, na ogled vsak dan med 10.00 in 18.00, ob četrtkih do 20.00. Ob četrtkih ob 18.00 bo organizirano strokovno vodenje po razstavi. Večje skupine se za strokovno vodenje s sodelavci Nadškofijskega arhiva lahko posebej dogovorijo tudi po telefonu 01/234–75–70.

Nadškofija Ljubljana je ob omenjenem jubileju izdala obsežno monografijo z naslovom Ljubljanska škofija 550 let. Vzporedno z monografijo je Nadškofijski arhiv v Ljubljani pripravil priložnostno razstavo z istim naslovom. Na sedemnajstih tematsko zasnovanih panojih sta v sliki in besedi predstavljena vloga in pomen Gornjega Gradu, ustanovitev ljubljanske škofije, rast in razvoj škofije, protestantizem, katoliška prenova in rekatolizacija Notranje Avstrije, kultura in znanost, nova podoba ljubljanske nadškofije leta 1788, ljubljanska škofija v Ilirski metropoliji, razcvet katoliškega življenja od sredine 19. stoletja dalje, versko življenje do druge svetovne vojne, tragedija druge svetovne vojne, obnova po drugi svetovni vojni, ustanovitev ljubljanske metropolije leta 1968, nova podoba ljubljanske metropolije 2006, karitativna in misijonska dejavnost, razvoj verskega življenja in izobraževanje. Sliko in besedo dopolnjuje izbor bogoslužnih predmetov in knezoškofovskih insignij.

Vsebinski pregled razstave po panojih, ki ga je pripravila Julijana Visočnik

1.    Vloga in pomen benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, ki so ga ustanovili v 12. stoletju in ga leta 1461 predali ljubljanski škofiji. Na panoju so predstavljene njegove posesti, ki so za škofijo predstavljale finančno osnovo za delovanje.

2.    Ljubljanska škofija je bila ustanovljena 6. decembra 1461. Ustanovil jo je cesar Friderik III. Habsburški iz politični razlogov, da bi namreč svoje ozemlje odtegnil oglejskemu patriarhatu in s tem izvzel od vpliva Benečanov. Papeška listina, ki jo je izdal Pij II. 6. septembra 1462, je to ustanovitev potrdila. Za prvega ljubljanskega škofa je bil imenovan Sigismund (Žiga) Lamberg, ki je bil Friderikov dvorni kaplan.

3.    Rast ljubljanske škofije. Ob ustanovitvi je škofijo sestavljalo 6 nepovezanih otokov na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, zaradi česar je bilo škofom težje uveljaviti svojo jurisdikcijo. Pomemben škof na začetku 16. st. je bil Krištof Ravbar, ki so ga že pri 12 letih določili za škofa; poleg funkcije škofa je bil tudi diplomat in vojak. Zaradi vseh zaslug mu je cesar Ferdinand I. leta 1533 podelil knežji naslov (naziv knezoškof). Sledila sta mu škofa Franz Kazianer in Urban Textor.

4.    Protestantizem. Primož Trubar je bil spovednik škofa Franca Kazianerja, ki je Trubarju z oporoko zapustil velik del svoje bogate knjižnice. Škof Peter Seebach je Trubarja zaslišal glede napak in krive vere 1562. Trubar se je moral zagovarjati, poročilo pa je bilo naslovljeno na cesarja Ferdinanda. Poleg Abecednika in Katekizma predstavljamo rokopisni zvezek latinskih pridig škofa Radliča iz 1574, kjer je mogoče najti tudi dragocen slovenski prevod odlomka iz Lukovega evangelija.

5.    Katoliška prenova Notranje Avstrije. Škof Janez Tavčar je poskrbel za prihod jezuitov, ki so krščanski nauk poučevali v slovenskem jeziku, v Ljubljano. Tomaž Hren je postal gonilo rekatolizacije; zavzemal se je za prenovo v duhu tridentinskega koncila. Na sinodi leta 1604 v Gornjem Gradu je prvi objavil tridentinski odlok o sklepanju zakonov v latinskem, nemškem in tudi slovenskem jeziku. Hren je po jezuitu Janezu Čandku poskrbel tudi za pripravo Lekcionarja (po rimskem obredniku) in za Mali katekizem.

6.    Kultura in znanost. Z listino, datirano 30. maja 1701, so škof Žiga Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton Dolničar ustanovili knjižnico Academiae operosorum. Kmalu zatem je bila leta 1707 na mestu stare gotske posvečena nova ljubljanska stolnica. V ta kontekst sodi tudi spis o Stari gotski stolnici avtorja Janeza Gregorja Dolničarja, Cathedralis Basilicae Labacensis Historia, ki velja za naš prvi teoretični spis o umetnosti.

7.    Ustanovitev metropolije 1788. 3. marca 1787 je papež ukinil goriško nadškofijo in obenem ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo, ki je bila do leta 1807 tudi sedež metropolita. V tem času je škofoval Mihael Brigido – škof, ki je večino pozornosti namenil urejanju meja in skrbi za izobrazbo duhovnikov. Ker se je zameril cesarju Francu II., je moral zapustiti Ljubljansko škofijo, ki je bila degradirana in je spet postala navadna škofija, podrejena neposredno Svetemu sedežu. V tem času smo dobili nov prevod Svetega pisma, ki ga poznamo predvsem pod Japljevim imenom, čeprav so pri pripravi sodelovali tudi drugi sodelavci (Blaž Kumerdej).

8.    Z ustanovitvijo Ilirske metropolije je prišlo do geografskih sprememb; ljubljanski škofiji so bile priključene dekanije Vipava, Postojna, Trnovo in župnija Motnik. V tem času je deloval škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859), ki je bil velik mecen: med drugim je ustanovil semenišče za revne in nadarjene dijake Alojzijevišče. Organiziral in financiral je nov prevod Svetega pisma. V zapuščini je zapustil sredstva za pripravo in objavo slovensko-nemškega in nemško-slovenskega slovarja, ki sta za zgodovinarje še vedno uporabna.

9.    Razcvet katoliškega življenja od sredine 19. stoletja. Intenzivno katoliško življenje se je kazalo na mnogih področjih. Predstavili smo jih nekaj: izhajati je začela Zgodnja Danica – prvi cerkveni časopis v slovenskem jeziku. Vincencijeva družba je odprla sirotišnico za dečke na Kranjskem, t. i. Marijanišče. Šolske sestre de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu so izobraževale dekleta, sočasno pa je deloval tudi oddelek s prilagojenim programom za gluhoneme. V številnih župnijah so delovale Marijine družbe, ki so si prizadevale za zgledno krščansko življenje. V tem duhu krepitve katoliške zavesti in preoblikovanja družbe po verskih načelih je deloval tudi takratni škof Jakob Missia, ki je bil tudi prvi Slovenec, imenovan za kardinala.

10.    Do druge svetovne vojne – čas škofov Antona Bonaventure Jegliča in Gregorija Rožmana. Škof Jeglič je leta 1905 odprl škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, del Zavoda pa je leta 1914 dal na razpolago vojski za bolnico. Ob sklenitvi Rapalske pogodbe je prišlo do novih teritorialnih sprememb, čemur lahko ponovno sledimo na preglednem zemljevidu. V času škofa Rožmana se je odvil tudi zelo odmeven jugoslovanski evharistični kongres leta 1935, ki je skupaj z mednarodnim kongresom Kristusa Kralja leta 1939 zaznamoval trideseta leta v ljubljanski škofiji.

11.    Druga svetovna vojna. Okupatorja sta ozemlje škofije razdelila na dva dela: Nemcem sta pripadla Gorenjska in Zasavje, Ljubljana in Dolenjska pa Italijanom. Vrstili so se izseljevanje, izganjanje, streljanje talcev, pošiljanje v koncentracijska taborišča …, kar nikakor ni obšlo duhovnikov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov, prej nasprotno. Porušena, uničena, izropana so bila tudi mnoga župnišča in cerkve.

12.    Obnova po vojni. Čas škofa Antona Vovka (1945–1963), ki je bil prvi škof v povojnem obdobju, zaznamujejo težave, ki jih je imel on sam ali duhovniki v odnosu do oblasti.

13.    Ustanovitev ljubljanske metropolije. 22. novembra 1968 je papež Pavel VI. ustanovil metropolijo, ki ji je bila kot sufragan dodeljena mariborska škofija. Škofa Vovka je nasledil škof Jožef Pogačnik, ki je postal tudi prvi metropolit obnovljene ljubljanske cerkvene pokrajine. Nesporna je vloga nadškofa Alojzija Šuštarja tako pri prizadevanjih za spravo slovenskega naroda, kakor tudi za uveljavljanje Slovenije v tujini.

14.    Nova podoba …: kronološki pregled sklenemo približno z letom 2006, ko na slovenskem prostoru dobimo dve metropoliji, torej tudi ljubljansko z dvema sufraganoma v Kopru in Novem mestu. V Novem mestu je s tem nastala nova škofija, ki zajema 6 dekanij ljubljanske nadškofije na Dolenjskem in v Beli Krajini.

15.    Karitativna in misijonska dejavnost. Ker se je ljubljanska škofija ves čas svojega obstoja tudi karitativno in misijonsko udejstvovala, smo izpostavili nekaj organizacij oz. združenj, ki danes skrbijo predvsem za tiste posameznike, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo na robu družbe. Predstavljamo Karitas, ki je že vse od osamosvojitve ne samo prisotna v družbi, temveč tudi dobro sprejeta. K njej sodi tudi Zavod Pelikan z dvema materinskima domovoma za ženske v socialni stiski. Pridružujejo se tudi skrbi za brezdomce. Gibanje Vera in luč združuje osebe z motnjami v duševnem razvoju. Duhovnik ljubljanske škofije Robert Friškovec nudi duhovno oskrbo zapornikom. Ljubljanska škofija je prav tako rodila in vzgojila številne misijonarje, ki so podobno kot delujejo dandanes, tudi v preteklosti delovali na različnih koncih sveta.

16.    Razvoj verskega življenja: bratovščine, romanja, procesije, ljudski misijoni, domovi duhovnih vaj, Stična mladih.

17.    Izobraževanje. Tudi Cerkev na Slovenskem je imela pomembno vlogo pri izobraževanju. V ljubljanski škofiji je tako potrebno poudariti Orglarsko šolo, ki jo je leta 1877 ustanovilo Cecilijino društvo, izdajati pa so začeli tudi Cerkveni glasbenik, ki je postal strokovna glasbena revija. Nesporna je bila pozitivna vloga jezuitskega kolegija, frančiškanske gimnazije v Novem mestu in uršulinskih šol v Ljubljani. In prav takšna je in naj bo vloga katoliških vrtcev, OŠ Alojzija Šuštarja in gimnazij, ki delujejo sedaj.

Na ogled bodo tudi muzealije kot so bandera, lutki, listini, simboli škofovske oblasti, kelihi, ciboriji, monštrance in drugi liturgični predmeti. Med dragocenostmi iz zakladnice stolnice bodo tudi predmeti Plečnika, Vurnika in pasarja Ivana Kregarja, znamenitih osebnosti iz sveta umetnosti in arhitekture.