Romi v Sloveniji

Slovenija je država z nekaj manj kot 2.000.000 prebivalci, od tega je katoličanov 72%. Romov je približno 11.500 (številka je neuradna in približna). Večina Romov živi v različno velikih romskih naseljih. Naselja so velika od nekaj hiš s približno od 20 do 50 prebivalci do večjih naselij z do 1100 prebivalci. Vse škofije imajo na svojem področju tudi nekaj Romov. Največ jih je v škofiji Novo mesto (4500), sledijo škofija Murska Sobota (3500), mariborska nadškofija (3000), ljubljanska nadškofija (300), celjska  škofija (200), koprska škofija (100). Pastoralno najbolj skrbita za Rome škofija Novo mesto in škofija Murska Sobota

Romi so versko večinoma pripadniki katoliške vere, v mestu Maribor, drugem največjem mestu v Sloveniji, so priseljeni Romi muslimanske veroizpovedi, nekaj Romov je evangeličanske veroizpovedi, nekaj evangelijske skupnosti, nekaj pravoslavnih (v Ljubljani) nekaj pa je tudi neopredeljenih.

Jezikovno sta v Sloveniji večinsko dve skupini (tretja najmanjša jezikovna skupina so Romi iz nekdanjih republik Jugoslavije). Prva je jezikovna skupina prekmurskih Romov v škofiji Murska Sobota, ki ima v jeziku veliko madžarskih besed. Druga jezikovna skupina je dolenjsko-belokranjska (škofija Novo mesto). Poznavanje teh dveh skupin in jezikov je pomembno za pastoralno delo in izdajanje prevodov verskih besedil in Svetega pisma v enega ali v drugi narečni romski jezik.

Zgodovina Romov v Sloveniji

Romi na Slovenskem ozemlju niso od včeraj. Kljub skopim podatkom zgodovinskih listin njihovo prisotnost prepoznamo po imenovanjih. Tako je v 14. stoletju v škofijski sodni kroniki iz Zagreba omenjen Cigan iz Ljubljane. Ta podatek nam govori o prisotnosti Romov v Sloveniji že v tem zgodnjem srednjeveškem obdobju. V slovenskih listinah se ime Cigan omenja v darilni listini samostana Bistra iz leta 1452 in v nekaterih drugih listinah 15. stoletja, od 17. stoletja pa so omembe besede Cigan že določnejše. Iz zgodovinskih zapisov in matičnih knjig spoznamo, da so Romi (zgodovinsko Cigani) na področju slovenskega ozemlja že nekaj stoletij. Na začetku so bili bolj ali manj kot nomadi, vedno bolj pa so postajali stalni naseljenci posameznih krajev, od koder odhajajo na različna opravljanja del in se vračajo na isti kraj, kjer prebivajo. Iz teh so se tudi razvila posamezna Romska naselja. Zato je značilnost Romov na ozemlju Slovenije njihova stalnost in vračanje na isti kraj, ne glede na to koliko mesecev v letu so bili odsotni – potujoči. O stalnosti pričajo tudi zabeležbe v krstnih knjigah župnij, kjer so bili krščeni in prepoznani po priimkih, ki so takrat veljali za Romske (zgodovinsko Ciganske), ali pa so bili v opombah zabeleženi kot Cigani.

Vera Romov

Ker so bili Romi v osnovi potujoči nomadi priseljeni po različnih evropskih deželah, so v preteklosti največkrat prevzeli vero prebivalstva, kjer so se ustalili, oziroma, kjer so krožili. V Sloveniji je to večinsko katoliška vera. Njihovo razumevanje Boga kot Stvarnika je zelo enostavno, čustveno. Boga dojemajo kot Stvarnika, tistega, ki jim daje življenje in ga jemlje, tisti, od katerega so odvisni tako v naravi kot v medsebojnih odnosih. Bog (romsko Devloro) obstaja in je dejstvo o katerem ni treba razpravljati. Pri verovanju ima posebno mesto Marija (romsko Devlori Marijica). V pravem smislu je to Bogorodica, tista, ki je rodila Boga. Z Marijo so se poistovetili po nekem naravnem nagibu. Marija, ki je pri Bogu, je kot človeško bitje vez med presežnim in nedoumljivim Bogom Stvarnikom in njimi. Zato je češčenje Marije zelo izrazito in duhovno zelo globoko. Poseben del verovanja je razlikovanje med dobrim in zlim. Na svetu je dobro in zlo. In zlo je hudi duh, satan, hudič, Beng (romsko), ki je tako kakor Bog konkreten, stvaren. To je konkretna duhovna oseba, ki hodi naokrog in ob nekaterih dogodkih vidno poseže v življenja posameznika ali skupnosti. To je povezano tudi z vraževerjem, klicanjem duhov, okultizmom in vero v duhove.

Zgodovina pastorale Romov v Sloveniji

O začetkih pastorale Romov v Sloveniji je malo raziskanega. Prve oblike te pastorale se omejujejo bolj na stike župnišč in samostanov, kamor so prihajali posamezni Romi s takšnimi in drugačnimi prošnjami in so bili bolj ali manj lepo sprejeti ter deležni materialnih darov za preživetje. Marsikje so postali stalni obiskovalci, ki so bili spoštovani in vedno dobili nekaj pomoči za vsakdanje življenje, ob tem pa še kakšen del krščanskega nauka.

Druga oblika začetkov pastorale Romov so posamezne pastoralne pobude duhovnikov, ki so kot župniki ali kaplani delovali po župnijah. Znano je pastoralno delo, pokojnega škofa dr. Jožefa Smeja, ko je bil še župnik v Murski Soboti, duhovnika msgr. Franca Dularja, ki je deloval v župniji Dolenjske Toplice in pastoralno oskrboval Rome v Srednji vasi pri Črmošnjicah, g. dr. Rudija Koncilija, ki si je prizadeval s prvimi prevodi svetega pisma v romski jezik. To so bili pravi pionirji pastoralnega de z Romi, ki so postavili temelje pastoralnega dela z Romi v Cerkvi na Slovenskem danes.

Pastorala Romov v Sloveniji danes

Skrb za Rome in pastorala Romov že dolgo ni prepuščeno zgolj naključju in samoinicitavi posameznih duhovnikov ali laikov. Cerkev v Sloveniji se pastorale Romov loteva vse bolj organizirano in temeljito. To niso veliki koraki. Največkrat je to tiho delo v službi človeka. K tej skrbi za Rome nas zavezuje Božje stvarjenje, saj je Bog kot Stvarnik oče vseh ljudi – moških in žensk, ki skupaj ustvarjajo eno celostno družino, to je celotno človeštvo. Vsak človek je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1, 27)[1] in je odsev Boga samega. Če tega v kateremkoli človeku ne vidimo, se oddaljimo od Boga samega. Jezusova največja zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (Mr 12, 30-32) nedvoumno govori o ljubezni do vsakega človeka, torej na poseben način do Romov. Uresničevanja tega poslanstva Cerkve do Romov se je zavedal tudi Sveti sedež. Tako je po dolgoletni skrbi in želji po bolj organiziranemu delu z Romi leta 2006 izšel Cerkveni dokument z naslovom Smernice za pastoralo Romov, ki ga je izdal Papeški svet za pastoralo migrantov in popotnikov. Poleg tega Katoliška Cerkev organizira vsakih pet let svetovni kongres Romov … To je samo nekaj pomembnih premikov na področju vesoljne Cerkve in poleg drugih rednih pastoralnih spodbud tudi srečanja s svetim očetom, od prvega srečanja s papežem Pavlom VI v Pomeziji blizu Rima leta 1965 do zadnjega srečanja s papežem Frančiškom v letu 2015.

V Cerkvi na Slovenskem je pastorali Romov posvečena posebno skrb. Prva želja je, da bi bila ta na celostni ravni povezujoča in organizirana (kolikor je v specifičnem delu z Romi to sploh mogoče). Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) je zato imenovan koordinator za pastoralo Romov. V Sloveniji organiziran Evropski kongres za pastoralo Romov, ki ga organizira Comite Catolique pur le Tzigane (CCIT) in se organizira vsako leto v drugi državi. Redno se ga udeležujejo tudi pastoralni delavci iz različnih slovenskih škofij. Na ravni posameznih škofij so občasna srečanja duhovnikov (župnikov), ki imajo v svojih župnijah Rome. Po ustanovitvi škofij je to delo postalo še bolj usmerjeno prav v posameznih škofijah, kjer imajo največ Romov. To je škofija Murska Sobota, kjer je bila prva sveta maša škofa dr. Marjana Turnška po ustanovitvi zunaj stolne cerkve prav med »prijatelji Romi« v Romskem naselju Pušča. Druga škofija z največ Romi pa je škofija Novo mesto, Poleg tega je organizirana duhovna oskrba Romov na Brezjah ob njihovem romanju na Brezje. V škofiji Murska Sobota je že nekaj dobrih praks, kot so molitvena skupina v romskem naselju, spovedovanje v romskem naselju, škofijsko romanje Romov k Mariji Bistrici na Hrvaško, vključenost v župnijski in škofijski pastoralni svet in drugo.

Pri pastoralni oskrbi Romov je izšla naslednja literatura za pastoralo Romov:

• cerkveni dokument Navodilo o pastoralni oskrbi Romov
• prevod svetopisemskih zgodb v dolenjsko-belokranjsko narečje romskega jezika Biblija vašu chavora, ki se je v praksi pokazal za zelo uporaben pastoralni pripomoček oznanjevanju evangelija Romom (prevod Rajko Šajnovič, teološki pregled Anton Gnidovec).
• Dvojezično je bil izdan Katekizem in molitvenik v romskem in slovenskem jeziku (urednik Peter Kokotec). Pri tem sta bili izdani različici dveh romskih jezikovnih narečij: Dolenjsko-Belokranjsko narečje (prevod Marina Brezar, teološki pregled Mitja Bulič) in prekmursko narečje (prevod Sonja in Marjan Horvat).
• Knjiga o življenju blaženega Zeferina z naslovom Cigan, Bogu vdan - prvega blaženega med Romi
• tiskanje raznih zgibank, podobic

Poleg skupnega pastoralnega dela na področju celotne Cerkve v Sloveniji je še vedno posamezno delo duhovnikov, ki imajo na ozemlju svojih župnij Rome. To je po nekaterih župnijah bolj razvito, po drugih manj, v nekaterih ga sploh ni. Prav tako obstaja »kateheza na terenu«. Posamezni duhovniki odhajajo v naselja in se tam srečujejo z Romi, Izvajajo se oratoriji za  Romske otroke, posamezne družine pristopajo k sv. obhajilu in vztrajajo do sv. birme. Ob tem ugotavljamo, da je delo z Romi mogoče le na dolgi rok, nekaj generacij. Kdor želi videti rezultate čez noč, bo čez noč tudi obupal. To kar so delali duhovniki pred dvajsetimi in več leti se pozna v sedanjem času in to kar se dela danes, se bo videlo čez dvajset let. To so majhni koraki. Večkrat so duhovniki, ki delajo z Romi nerazumljeni, redko kdo jih podpira in spodbuja, vendar vztrajajo.

 

Osnovni podatki:

Koordinator za pastoralo Romov pri SŠK

Peter Kokotec

Kapiteljska 1

8000 Novo mesto

E-pošta: [email protected]

 

Pastoralni asistent:

Matic Vidic

[email protected]