»Na prvo postno nedeljo nas evangelij uvede na pot naproti veliki noči s tem, da nam pokaže Jezusa, ki štirideset dni ostane v puščavi, kjer je podvržen hudičevim skušnjavam (glej Mt 4,1-11).« Sveti oče je med nedeljskim opoldanskim nagovorom razložil ta evangeljski odlomek.
Dogodek nas postavi v točno določen trenutek Jezusovega življenja: takoj po krstu v reki Jordan in pred začetek javnega poslanstva. Maloprej je bil slovesno umeščen: Sveti Duh se je spustil nadenj in nebeški Oče ga je imenoval »moj ljubljeni Sin« (Mt 3,17). Jezus je sedaj pripravljen, da začne svoje poslanstvo; in ker ima le-to odkritega nasprotnika, to je Satana, se z njim takoj sooči iz oči v oči. Da bi Jezusa oddaljil od izpolnjevanja njegovega poslanstva, hudič pritisne ravno na naziv »Božji Sin«. Dvakrat mu ponovi »če si Božji Sin …« in mu predlaga, da bi »bil čarovnik«, da bi naredil kaj čudežnega, kot je spremeniti kamne v kruh in se tako nasititi, in vreči se z roba templja, da bi ga angeli zatem rešili. Tema dvema skušnjavama sledi še tretja, in sicer, da bi počastil njega, hudiča, da bi tako imel oblast nad svetom.
Jezus vse hudičeve strupene puščice odbije s ščitom Božje besede
Preko te trojne skušnjave hoče hudič Jezusa odvrniti od poti pokorščine in ponižanja – ve namreč, da bo s tem, po tej poti, premagano zlo – in ga odpeljati na lažno bližnjico uspeha in slave. Toda Jezus vse hudičeve strupene puščice odbije s ščitom Božje besede, ki izraža Očetovo voljo. Jezus ne izreče nobene lastne besede: odgovarja le z Božjo besedo. In tako Sin, napolnjen z močjo Svetega Duha, iz puščave odide zmagovito.
Če bi imeli Božjo besedo vedno v srcu …
V štiridesetih dneh postnega časa smo kot kristjani povabljeni, da hodimo po Jezusovih sledeh in se soočimo z duhovnim bojem proti Zlu, z močjo Božje besede. Ne z našo besedo, ki ne koristi. Božja beseda: ta ima moč, da premaga Satana. Zato pa je potrebno postati domači s Svetim pismom: ga pogosto brati, meditirati, sprejeti za svojega. Sveto pismo vsebuje Božjo besedo, ki je vedno aktualna in učinkovita. Nekdo je dejal: kaj bi se zgodilo, če bi s Svetim pismom ravnali kakor ravnamo z našim mobilnim telefonom? Če bi ga vedno nosili s seboj, vsaj majhen žepni evangeliar, kaj bi se zgodilo?; če bi se vrnili nazaj, kadar bi ga pozabili: kadar pozabim mobilni telefon, se vrnem nazaj in ga grem iskat; če bi ga odprli večkrat na dan; če bi Božja sporočila, vsebovana v Svetem pismu, prebirali kakor beremo sporočila na telefonu, kaj bi se zgodilo?
Jasno je, da gre za paradoksno primerjavo, toda da nam misliti. V resnici, če bi imeli Božjo besedo vedno v srcu, nas ne bi nobena skušnjava mogla oddaljiti od Boga in nobena ovira nas ne bi mogla odvrniti od poti dobrega; znali bi premagati vsakodnevne sugestije zla, ki je v nas in zunaj nas; počutili bi se bolj sposobne živeti vstalo življenje, v skladu z Duhom, sprejemati in ljubiti svoje brate, posebej tiste, ki so najšibkejši in so v stiski, pa tudi svoje sovražnike.
Devica Marija naj nas podpira na poti postnega časa
Devica Marija, popolna podoba poslušnosti Bogu in brezpogojnega zaupanja v njegovo voljo, naj nas podpira na poti postnega časa, da bi krotko prisluhnili Božji besedi in uresničili pravo spreobrnjenje srca.
Papež prosil za molitev med njegovimi duhovnimi vajami
Po molitvi Angelovega češčenja in blagoslovu je papež Frančišek povzel z besedami: »Pred nekaj dnevi smo začeli postni čas, ki je pot Božjega ljudstva naproti veliki noči, pot spreobrnjenja, boja proti zlu z orožjem molitve, posta in deli dejavne ljubezni. Vsem želim, da bi bila pot postnega časa bogata s sadovi … In prosim, ne pozabite – ne pozabite! – kaj bi se zgodilo, če bi s Svetim pismom ravnali kakor ravnamo z našim mobilnim telefonom. Pomislite na to. Sveto pismo vedno z nami, blizu nas!«
Na koncu pa je sveti oče še prosil, da bi z molitvijo spremljali njegove duhovne vaje: »Prosim vas, da bi se v molitvi spomnili name in na sodelavce rimske kurije, s katerimi nocoj začenjamo teden duhovnih vaj. Iz srca hvala za to molitev.«
