»Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (1Jn 4,12). Svetopisemska berila današnje nedelje se zdijo, kot da so namenoma izbrana za trenutek milosti, ki ga živi Cerkev, to je za zasedanje redne škofovske sinode o temi družine, ki jo začenjamo s tem obhajanjem evharistije. Osredotočena so na tri teme, na dramo osamljenosti, na ljubezen med moškim in žensko ter na družino.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v baziliki sv. Petra ob začetku sinode, kakor je tudi sam omenil. S svetim očetom so somaševali tudi sinodalni očetje, med njimi tudi ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore.
Osamljenost
Adam je, kakor beremo v prvem berilu, živel v raju, dajal imena drugim stvarem in tako izvajal nad njimi nadvlado, ki razodeva njegovo nesporno in neprimerljivo superiornost, a se je kljub temu čutil samega, ker se »ni našla pomočnica, njemu primerna« in je zato občutil osamljenost.
Osamljenost je drama, ki še tudi danes prizadene toliko moških in žensk. Mislim na ostarele, ki so jih zapustili celo njihovi dragi in lastni otroci; na vdovce in vdove, na toliko moških in žensk, ki so jih zapustile njihove žene ali njihovi možje, na toliko oseb, ki se dejansko čutijo same, nerazumljene in ne slišane, na migrante in begunce, ki bežijo iz vojne ali pred preganjanji, na tolike mlade, ki so žrtve potrošništva, torej uporabi in odvrzi in kulture odmetavanja.
Danes živimo protislovje globaliziranega sveta s tolikšnimi razkošnimi stanovanji in nebotičniki; a z vedno manj topline doma in družine; toliko ambicioznih projektov, a z malo časa za to, kar je bilo uresničeno; toliko izpopolnjenih sredstev za zabavo, a z vedno večjo praznino v srcu; toliko užitkov, a malo ljubezni; toliko svobode, a tako malo samostojnosti... Vedno bolj so v porastu osebe, ki se čutijo same, pa tudi tiste, ki se zaprejo v sebičnost, v otožnost, v uničevalno nasilje, v suženjstvo užitka in boga denarja.
Danes živimo v nekem smislu isto Adamovo izkušnjo, tolikšna moč, ki pa jo spremlja takšna osamljenost in ranljivost, in družina je ikona tega. Vedno manj resnosti je pri nadaljevanju trdnega in rodovitnega odnosa ljubezni, tako v zdravju kot v bolezni, tako v bogastvu kot v revščini, ko gre dobro in ko gre slabo. Trajna, zvesta vestna, trdna in rodovitna ljubezen je vedno bolj zasmehovana in se nanjo gleda, kot na nekaj starinskega. Zdi se, da imajo najbolj razvite družbe najnižji odstotek rodnosti in najvišji odstotek splavov, ločitev, samomorov in tudi okoljskega in družbenega onesnaževanja.
Ljubezen med moškim in žensko
V prvem berilu še beremo, da je Božje srce postalo, kakor bi bilo žalostno, ko je videl Adamovo osamljenost. Zato je rekel: »Ni dobro človeku samemu biti. Naredil mu bom pomočnico, njemu primerno« (1Mz 2,18). Te besede kažejo na to, da ni nič osrečilo človekovo srce, kot le srce, ki mu je podobno, s katerim se ujema, ki ga ljubi in ki mu odvzame osamljenost in to, da se čuti samega. Kažejo tudi na to, da Bog ni ustvaril človeškega bitja, da živel v žalosti ali bil sam, temveč za srečo ter da bi delil svojo pot z drugo osebo, s katero bi se dopolnjeval, da bi živel čudovito izkušnjo ljubezni, torej, da bi ljubil in bil ljubljen in bi gledal svojo rodovitno ljubezen v otrocih, kakor pravi današnji psalm (prim. Ps 128).
Poglejte, kakšne so Božje sanje za njegovo najljubšo stvaritev, torej, da jo vidi uresničeno v ljubezenski zvezi med moškim in žensko, srečno na skupni poti, rodovitno v medsebojni podaritvi. Ta isti načrt povzame Jezus v današnjem evangeliju s temi besedami: »Na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moškega in žensko. Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso« (Mr 10,6-8; prim. 1Mz 1,27; 2,24).
Jezus na retorično vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno, verjetno nastavljeno kot past, da bi od njega odvrnili ljudi, ki so hodili za njim in so prakticirali ločitev kot nekaj ustaljenega in nedotakljivega, odgovori jasno in nepričakovano. Vse namreč usmeri na začetek stvarjenja z namenom poučiti nas, da Bog blagoslavlja človeško ljubezen in združuje srca moškega in ženske, ki se imata rada in ju združi v enost in neločljivost. To pa pomeni, da namen zakonskega življenja ni samo živeti skupaj za vedno, ampak tudi ljubiti se za vedno. Jezus tako ponovno vzpostavi prvotni in izvirni red.
Družina
»Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mr 10,9). To je opomin vernikom, da prerastejo vsako obliko individualizma in legalizma, ki skrivata v sebi ozkosrčno sebičnost in strah privoliti v pristen pomen para in človeške spolnosti v Božjem načrtu.
Pravzaprav bo samo v luči nespameti Jezusove zastonjske velikonočne ljubezni postala razumljiva nespamet zastonjske edinstvene in vse do smrti (usque ad mortem) zakonske ljubezni.
Za Boga to ni mladostniška utvara, temveč sanje, brez katerih, bi bila njegova stvaritev obsojena na osamljenost! Saj strah pred privolitvijo v ta načrt omrtviči človekovo srce.
Čudno pa je, da tudi današnjega človeka, ki pogosto smeši ta načrt, privlači in navdušuje vsaka pristna ljubezen, vsaka trdna ljubezen, vsaka rodovitna ljubezen, vsaka zvesta in trajna ljubezen. Vidimo ga, kako hodi za začasnimi ljubeznimi, a sanja o resnični ljubezni, teče za mesenimi poželenji, a si želi popolne podaritve.
Saj »sedaj, ko smo v polnosti okusili obljube brezmejne svobode, začenjamo ponovno razumeti izraz 'žalost tega sveta'. Nedovoljeni užitki so izgubili svojo privlačnost takoj, ko so nehali biti prepovedani. Čeprav so bili pripeljani do skrajnosti in jih do neskončnosti ponavljajo, ostanejo plehki, saj so končni, mi pa hrepenimo po neskončnem« (Joseph Ratzinger, Auf Christus schauen.... str. 73).
V takšnem dokaj težkem družbenem in zakonskem kontekstu je Cerkev poklicana živeti svoje poslanstvo v zvestobi, resnici in dejavni ljubezni.
Cerkev je poklicana živeti svoje poslanstvo v zvestobi svojemu Učitelju, kakor glas, ki vpije v puščavi, da brani zvesto ljubezen in spodbuja številne družine, ki živijo njihov zakon kot prostor, kjer se razodeva božja ljubezen; da brani svetost življenja, vsakega življenja; da brani enost in neločljivost zakonske zveze, kot znamenje Božje milosti in človekove sposobnosti, da lahko resnično ljubi.
Cerkev je poklicana živeti svoje poslanstvo v resnici, ki se ne spreminja glede na trenutno modo ali zaradi prevladujočega mnenja. Resnica varuje človeka in človeštvo pred skušnjavo sklicevanja nase in pred tem, da rodovitno ljubezen preobrazi v nerodovitno sebičnost, zvesto zvezo v začasne veze. »Brez resnice zdrsne dejavna ljubezen v osladnost. Ljubezen postane prazna lupina, ki se jo samovoljno napolnjuje. V kulturi brez resnice je za ljubezen to tveganje usodno. (Benedikt XVI. Okrožnica Caritas in veritate, 3).
Cerkev je poklicana živeti svoje poslanstvo v dejavni ljubezni, ki ne žuga drugim z obsojajočim prstom, temveč zvesta svoji naravi matere, čuti dolžnost iskati in zdraviti ranjene pare z oljem sprejemanja in usmiljenja; biti 'poljska bolnišnica', z odprtimi vrati za sprejem vsakega, ki trka in prosi pomoč ter podporo; še več, da gre iz svoje ograje k drugim z ljubeznijo in hodi skupaj z ranjenim človeštvom, da ga vključi in vodi k izvirom zveličanja.
Cerkev, ki uči in brani temeljne vrednote, a pri tem ne pozabi, da je »sobota ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote« (Mr 2,27) in tudi, da je Jezus rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). Torej Cerkev, ki vzgaja za resnično ljubezen, ki je sposobna premagati osamljenost, a pri tem ne pozabi na svoje poslanstvo dobrega Samarijana za ranjeno človeštvo.
Spomnim se sv. Janeza Pavla II., ki je rekel: »Zmoto in zlo je potrebno vedno obsoditi in se boriti proti njima, toda človeka, ki pade ali pogreši, je potrebno razumeti in ljubiti... Radi moramo imeti naš čas in pomagati človeku današnjega časa« (Govor italijanski katoliški akciji, 30. december 1978; Insegnamenti I (1978), 450). In Cerkev ga mora iskati, sprejeti in spremljati, saj Cerkev z zaprtimi vrati izda sama sebe in svoje poslanstvo, ker namesto, da je most, postane pregrada: Saj »vsi so namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate« (Heb 2,11).
V tem duhu prosimo Gospoda, da nas spremlja med sinodo in vodi svojo Cerkev na priprošnjo Blažene Device Marije in sv. Jožefa, njenega čistega ženina.
Vir: Radio Vatikan.
