»Blagor vam je beseda, s katero začenja Jezus svoje pridiganje v Matejevem evangeliju. To je refren, ki ga danes On ponavlja, kot bi ga hotel pritrditi v naše srce predvsem kot temeljno sporočilo: če si z Jezusom, če kot takrat učenci rad poslušaš njegovo besedo, če jo skušaš vsak dan živeti, tedaj si blažen.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo v športnem mestu Zayed, ki se je je udeležilo več kot 120 tisoč vernikov različnih Cerkva.

Ne da boš blažen, ampak si blažen. To je prva resničnost krščanskega življenja, ki ni seznam zunanjih predpisov za spolnjevati ali kot skupek naukov, ki jih je potrebno poznati. Prav gotovo ni to, ampak je vedenje, da smo v Jezusu ljubljeni Očetovi otroci. In živeti veselje tega blagra pomeni razumeti življenje kot zgodovino ljubezni, zgodovino zveste ljubezni Boga, ki nas nikoli ne zapusti in hoče vedno graditi občestvo z nami. Poglejte vzrok našega veselja, takega veselja, ki nam ga nobena oseba na svetu in nobena življenjska okoliščina ne moreta vzeti. To je veselje, ki daje mir tudi med bolečino in ki že sedaj daje vnaprej okušati tisto srečo, ki nas za vedno čaka. Dragi bratje in sestre, beseda, ki sem jo v veselju, da smo se srečali, prišel reči, je: blagor vam!

Kdo ima prav, Jezus ali svet?
Sedaj, če Jezus reče svojim učencem blagor vam, se nas dotaknejo tudi vzroki posameznih blagrov. V njim vidimo, da je na glavo obrnjeno splošno razmišljanje, po katerem so blaženi bogati, močni, tisti, ki imajo uspeh in ki jim pritrjujejo množice. Za Jezusa pa so blaženi ubogi, krotki, tisti, ki ostajajo pravični tudi, če naredijo slab vtis, preganjani. Kdo ima prav, Jezus ali svet? Da bi razumeli, poglejmo, kako je živel Jezus. Bil je ubog glede stvari, a bogat z ljubeznijo, saj je ozdravil mnogo življenj, ni pa varčeval s svojim. Prišel je, da bi stregel in ne da bi mu stregli. Učil nas je, da ni velik tisti, ki ima, ampak kdor da. Pravičen in krotak, ni se upiral in pustil se je krivično obsoditi. Na ta način je Jezus prinesel na svet Božjo ljubezen. Samo tako je premagal smrt, greh, strah in posvetnost, torej z močjo božanske ljubezni. Danes tu skupaj prosimo za milost, da bi ponovno odkrili privlačnost hoje za Jezusom, da bi ga posnemali in da ne bi iskali drugega kot Njega in njegovo ponižno ljubezen. Kajti v tem, torej v občestvu z Njim in v ljubezni do drugih, je smisel življenja tu na zemlji. Verjamete v to?

Vi tukaj poznate melodijo evangelija
Prišel sem tudi, da vam rečem »hvala« za to, kako živite evangelij, ki smo ga poslušali. Pravijo, da je med napisanim evangelijem in tistim živetim ista razlika, kot je med napisano glasbo in tisto igrano. Vi tukaj poznate melodijo evangelija in živite navdušenost njenega ritma. Zbor ste, ki razume različnost narodov, jezikov in obredov. Različnost, ki jo ima Sveti Duh rad in jo hoče vedno bolj uskladiti, da bi iz nje napravil simfonijo. Ta vesela večglasnost vere je pričevanje, ki ga dajete vsem in ki gradi Cerkev. Dotaknilo se me je, kar mi je nekoč rekel msgr. Hinder in sicer, da ne samo, da se on čuti vaš pastir, ampak da ste s svojim zgledom vi večkrat za njega pastirji. Hvala vam za to!

Gospod je tudi med skušnjavami z nami
Živeti blagre in hoditi po Jezusovi poti pa vendarle ne pomeni biti vedno radostni. Kdor je prizadet, kdor prestaja krivice, kdor si prizadeva biti delavec miru, ve kaj pomeni trpeti. Za vas prav gotovo ni lahko živeti daleč od doma in morda poleg prikrajšanosti za bližino najdražjih čutite tudi negotovost glede prihodnosti. Toda Gospod je zvest in ne zapusti svojih. Dogodek iz življenja sv. Antona, opata, velikega začetnika puščavskega meništva nam lahko pri tem pomaga. Zaradi Gospoda je pustil vse in se je znašel v puščavi. Tam je bil za več časa potopljen v trd duhovni boj, ki mu ni dal miru, napaden je bil z dvomi ter temačnostjo in tudi s skušnjavo, da bi podlegel nostalgiji in bi jokal za preteklim življenjem. Po tolikem mučenju ga je Gospod potolažil, a sv. Anton ga je vprašal: »Kje si bil? Zakaj se nisi pojavil prej in me rešil tega trpljenja?« Tedaj je jasno zaznal Jezusov odgovor: »Anton, tukaj sem bil« (sv. Atanazij, Antonovo življenje, 10). Gospod je blizu. Lahko se zgodi, da med preizkušnjo ali težkim obdobjem mislimo, da smo sami, četudi smo prej veliko časa preživeli z Gospodom. Toda v teh trenutkih, četudi On ne posreduje takoj, hodi ob nas in če nadaljujemo z hojo, nam bo odprl novo pot. Kajti Gospod je izvedenec v delanju novih stvari, zna odpreti poti tudi v puščavi (prim. Iz 43,19).

Živeti blagre v vsakodnevnem življenju
Dragi bratje in sestre, hočem vam tudi reči, da živeti blagre, ne zahteva odmevnih dejanj. Poglejmo Jezusa. Nič napisanega nam ni zapustil, ni zgradil nič občudovanja vrednega. In ko nam je rekel, kako naj živimo, nam ni rekel, da bi postavljali velika dela ali delali izjemna dejanja. Prosil nas je, da uresničimo samo eno umetniško delo, ki ga lahko vsi naredimo, torej svoje življenje. Blagri so torej zemljevid življenja. Ne zahtevajo nadčloveških dejanj, temveč posnemanje Jezusa v vsakodnevnem življenju. Vabijo, da ohranjamo čisto srce, da prakticiramo krotkost in pravičnost ne glede na karkoli, da smo usmiljenji z vsemi, da živimo nadloge povezani z Bogom. To je svetost vsakodnevnega življenja, ki ne potrebuje čudežev in nenavadnih znamenj. Blagri niso za nadljudi, temveč za tistega, ki se vsakodnevno sooča s izzivi in preizkušnjami. Kdor jih živi kot Jezus, čisti svet. Je kot drevo, ki tudi na suhem terenu vsak dan vsrkava onesnažen zrak in vrača kisik. Zagotavljam vam, da je tako, če smo dobro zakoreninjeni v Jezusa in pripravljeni delati dobro vsakemu, ki nam je blizu. Vaše skupnosti bodo tako oaze miru.

Blagor krotkim
Na koncu se hočem še na kratko zaustaviti pri dveh blagrih. Prvi je: »Blagor krotkim« (Mt 5,5). Ni blažen tisti, ki napada ali nadvladuje z nasiljem, ampak kdor ohranja obnašanje Jezusa, ki nas je rešil in je bil krotak tudi pred svojimi tožniki. Rad navajam sv. Frančiška, ko je bratom dajal navodila, kako iti k Saracenom in k nekristjanom. Piše: »Da se ne prepirajo ali polemizirajo, ampak da se iz ljubezni do Boga podredijo vsaki človeški stvaritvi in izpovejo, da so kristjani«. Ne prepirov in polemiziranj. To velja tudi za duhovnike: ne prepirov in polemiziranj. V tistem času, ko so se mnogi odpravili oblečeni v težke oklepe, je sv. Frančišek spominjal, da se kristjan odpravi oborožen s svojo ponižno vero ter s svojo konkretno ljubeznijo. Krotkost je pomembna. Če bomo na svetu živeli na Božji način, bomo postali prevodniki njegove navzočnosti, v nasprotnem primeru pa ne bomo prinašali sadov.

Blagor tistim, ki delajo za mir
Drugi blagor: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (v. 9). Kristjan spodbuja mir, začenja pa pri skupnosti v kateri živi. V knjigi razodetja je med skupnostmi, na katere se Jezus obrača tista v Filadelfiji, ki mislim, da vam je podobna. To je Cerkev, kateri za razliko od drugih Gospod nič ne očita. Ta je namreč ohranila Jezusovo besedo, ne da bi zatajila njegovo ime in je vztrajala, torej je šla naprej, čeprav v težavah. In tu je en pomemben vidik. Ime Filadelfija namreč pomeni ljubezen med brati. Bratsko ljubezen. Poglejte, Cerkev, ki ohranja Jezusovo besedo in bratsko ljubezen, je Gospodu všeč in prinaša sadove. Za vas prosim milost, da bi ohranjali mir, enost, da boste skrbeli drug za drugega s tistim lepim bratstvom, za katerega ni prvorazrednih in drugorazrednih kristjanov.

Blagor vam
Jezus, ki vam pravi, blagor vam, naj vam da milost, da bi šli vedno naprej in da ne bi izgubili poguma ter bi rasli v ljubezni »med seboj in do vseh« (1Tes 3,12).

Vir: Vatican News