Slovenski škofje so na 115. redni seji Slovenske škofovske konference, ki je potekala 25. in 26. novembra 2019 v Ljubljani, podali pojasnilo o bogoslužnem obredu v primeru raztrosa pepela pokojnika na pokopališču. Sporočilo želijo posredovati tudi vernikom, zato jim namenjajo posebno pastirsko pismo. Škofje pričakujejo, da bodo duhovniki vernike na primeren način seznanili z omenjenim pismom (npr. v župnijskih listih, na župnijskih spletnih straneh idr.).
Dragi bratje in sestre,
škofje smo pred skoraj štirimi leti, 1. novembra 2016, na vas naslovili posebno pismo o krščanskem pogrebu in pomenu poslavljanja od dragih svojcev v zadnji uri njihovega življenja. Vprašanje umiranja, smrti, žalovanja in tolažbe se dotika zelo osebnih in intimnih čustev vsakega izmed nas, zato želimo še enkrat poudariti pomen, ki ga ima pokop telesa v krščanstvu, nekaterih primerov pokopov, ki za katoličane niso dovoljeni, ter na pomen molitve za pokojne.
Pokop telesa rajnega v zemljo je za katoličana najprimernejša oblika slovesa, saj je človek nedeljiva enota telesa in duše. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka, ki presega omejitve prostora in časa. Zato menimo, da naj se telesa naših pokojnih v krsti položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču. S tem krščansko občestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pričakovanje vstajenja teles poslednji dan. Telo je sicer minljivo in podvrženo smrti, vendar je po Kristusovem vzoru namenjeno vstajenju. Zato škofje močno spodbujamo vse vas kristjane, da kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa v krsti. Pri pogrebnem obredu naj po možnosti sodeluje župnijsko občestvo, da se tako pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. Prav tako naj se v proces slovesa od rajnega vključi obhajanje svete maše.
Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Kongregacija za nauk vere je 15. avgusta 2016 objavila navodilo Ad resurgendum cum Christo o pokopu pokojnih in shranjevanju pepela v primeru kremacije, ki določa, da »raztros pepela v zrak, zemljo ali vodo« za katoličana ni dovoljen, saj na simbolni ravni ne izraža potrebnega spoštovanja do človeka kot osebe, ki je živela in ljubila Boga ter ljudi kot telo in duša. Z raztrosom se izgublja tudi zemeljska sled za enkratnim človekom, ki ga je Bog ustvaril za večno združenje s seboj, Kristus pa je zanj daroval samega sebe; zato so posmrtni ostanki kristjana vedno na nek način relikvije. Tudi če kakšen vernik nima nobenega svojca več, ne ostaja brez svojih, saj smo vsi krščeni njegovi bratje in sestre v Kristusu in bomo kot župnijsko občestvo poskrbeli tudi za njegov primerni krščanski pogreb in molitveni spomin. Iz tega razloga izhaja, da se v primeru pogreba z raztrosom pepela pokojnika opravi pogrebni obred v mrliški vežici oz. cerkvi ob žari pred raztrosom, pri samem raztrosu pa voditelj pogreba ne prisostvuje. O tem naj bodo svojci rajnega, ki je nepreklicno izbral ta način, obveščeni že ob dogovoru o pogrebu.
Enako spoštovanje kot do teles odraslih rajnih je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi zanje velja, da se pokopljejo na pokopališču in se zagotovi cerkveni obred. Zato vabimo starše, da telesa mrtvorojenih otrok pokopljejo ter se jih spominjajo v molitvi.
Kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tako tudi mi upamo in verujemo, da se bomo tudi mi ob smrti srečali s svojim Odrešenikom in bo tudi naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju, od katerega je na poseben način odvisna vsa večnost. Povežimo svoje življenje s spominom na drage rajne z molitvijo ter z vsaj vsakoletnim darovanjem svetih maš.
vaši škofje
