Potem ko je urejen prevoz pokojnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v domovino, sporočamo, da bo njegov pokop v soboto, 13. aprila 2013, ob 15.00 v ljubljanski stolnici. Sveto mašo ob pokopu bo daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres ob somaševanju škofov in duhovnikov. Verniki in ljudje dobre volje se bodo od pokojnega škofa lahko poslovili od 9.00 dalje. Škof Rožman bo dobil svoje zadnje počivališče v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene v ljubljanski stolnici.
Tiskovni urad Nadškofije Ljubljana
Dodatne informacije: msgr. mag. Franci Petrič ([email protected])
Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v vasi Dolinčiče, župnija Šmihel pri Pliberku na današnjem avstrijskem Koroškem. Po maturi je leta 1904 vstopil v celovško bogoslovje in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Študij teologije je nadaljeval na Dunaju in ga leta 1912 zaključil z doktoratom. V letih 1913-1919 je v celovškem bogoslovju predaval moralno teologijo in kanonsko pravo. Leta 1919 se je odzval vabilu novoustanovljene ljubljanske Teološke fakultete in prevzel na njej katedro za kanonsko pravo (1919-1930). Na prošnjo tedanjega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča (1850-1937) je papež Pij XI. Rožmana leta 1929 imenoval za ljubljanskega škofa koadjutorja. Po Jegličevi odpovedi ljubljanski škofiji naslednje leto je postal njegov naslednik.
V desetletju pred drugo svetovno vojno je škof Gregorij Rožman razvil živahno pastoralno dejavnost in se zelo angažiral tudi na karitativnem, socialnem in kulturnem področju. Zavzemal se je za misijone in namenjal veliko skrb slovenskim izseljencem. Organiziral je dve odmevni verski manifestaciji, jugoslovanski evharistični kongres (1935) in kongres Kristusa kralja (1939). Kot cerkveni pravnik je Rožman užival velik ugled doma in v tujini. Francoska vlada mu je 22. januarja 1936 podelila odlikovanje viteza častne legije.
Svoje desetletno pastoralno delo v ljubljanski škofiji je Rožman strnil na škofijski sinodi v Ljubljani leta 1940, na kateri je s svojimi sodelavci začrtal pastoralne smernice za naslednje desetletje (Zakonik ljubljanske škofije, Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo). Pastoralne inštrukcije, ki so še isto leto izšle v tisku, so njegovo osebno delo, zato tudi najjasneje odražajo škofovo duhovno podobo. V njih je škof Rožman celotno razvejano pastoralno delo v svoji škofiji osmislil z zahtevo po osebnem posvečevanju duhovnika. Posebno pozornost je škof Rožman namenil verskim in cerkvenim organizacijam, na prvem mestu Katoliški akciji ter verskim in katoliškim društvom ter posvaril pred organizacijami in društvi, ki so veri nasprotni, v prvi vrsti framasonov, italijanskih karbonarjev, nihilistov, anarhistov in boljševikov. Izjavo papeža Pija XI. v okrožnici Divini Redemptoris (1937), »da je komunizem nekaj bistveno slabega«, in da »zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture« je pojasnil z dopolnilom, da moramo od sodelovanja s komunisti »dobro razlikovati dušnopastirsko skrb za vernike, ki so postali komunisti. Tudi njim moramo oznanjevati evangelij, tudi nje moramo ljubiti z nadnaravno ljubeznijo; vse moramo storiti, da jih rešimo. Toda ta skrb in ljubezen nas ne smeta zaslepiti, da bi se dali prevarati ali da bi pustili, da se komunisti vtihotapijo med naše vernike in zlasti v katoliška ali celo cerkvena društva« (Pastoralne inštrukcije, 137).
Ta jasno začrtani pastoralni program ljubljanske škofijske sinode je razblinila druga svetovna vojna, ki je ljubljansko škofija razdelila med nemškega (Gorenjska) in italijanskega okupatorja (t.i. Ljubljanska pokrajina). Do italijanskih okupacijskih oblasti je Rožman sicer izrazil lojalnost v upanju, da bodo spoštovale obljubljeno avtonomijo Slovencev in duhovnikom zagotovile nemoteno dušnopastirsko delo. Kot najvišja moralna javna avtoriteta v delu okupirane domovine je škof Rožman postal neke vrste advokat vseh, ki so se zaradi vojnih razmer znašli v stiski ali življenjski nevarnosti. Ne glede na versko ali svetovnonazorsko prepričanje je posredoval za zapornike, internirance in obsojene na smrt. Zavzel se je za Jude, zbiral pomoč za internirance in si preko Svetega sedeža prizadeval pridobiti od italijanskih oblasti dovoljenje, da bi smeli njegovi duhovniki delovati med interniranci v taboriščih. Pri tem pa je skrbno pazil, da italijanska okupacijska oblast tega ne bi razumela kot sodelovanje z njo (Poročilo v Rim 1943).
Nemška okupacija je bila od samega začetka agresivnejša. Nemci so z okupiranega ozemlja ljubljanske škofije izgnali vse duhovnike, zaplenili celotno škofijsko posest in škofu prepovedali vstop na okupirano ozemlje ljubljanske škofije. Tudi po kapitulaciji Italije in zasedbi celotnega ozemlja škofije so bili Nemci gluhi za škofova posredovanja.
Da bi preprečil krute represalije nad civilnim prebivalstvom, je škof Rožman že v začetku vojne odločno pozval posameznike in gibanja, naj se vzdržijo slehernega nasilja. Prav zaradi oboroženih akcij proti okupatorski oblasti, katerih žrtev je bilo vedno nedolžno civilno prebivalstvo ter zaradi likvidacij številnih duhovnikov in vidnih katoličanov, je škof Rožman še zaostril svoje stališče do komunizma. Pri nastajanju vaških straž in slovenskega domobranstva škof Rožman ni sodeloval, je pa zaradi nastalih razmer za obe gibanji kazal veliko razumevanja. Kljub nasprotovanju Nemcev in dela domobranskih oficirjev, je domobrancem zagotovil vojaške kurate.
Zaradi svoje odločne protikomunistične usmerjenosti tudi med drugo svetovno vojno, se je škof Rožman 5. maja 1945 umaknil na Koroško in v naslednjih letih preko Švice odpotoval v ZDA (1948). Papež Pij XII., ki ni sprejel njegovega ponujenega odstopa kot ljubljanskega škofa, mu je zaupal skrb za slovenske izseljence in begunce. Ljubljansko škofijo je v Rožmanovi odsotnosti po pooblastilu Svetega sedeža vodil Anton Vovk, od 15. junija 1945 kot pooblaščeni generalni vikar, od 1. decembra 1946 kot ljubljanski pomožni škof, od leta 1950 kot apostolski administrator in od 2. decembra 1959 kot redni ljubljanski škof.
Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani (od 21. do 30. avgusta 1946) je bil škof Rožman zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorjem v odsotnosti obsojen na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let in zaplembo celotnega premoženja. Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče RS je leta 2007 sodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946 razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. Le to pa je leta 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavilo.
Škof Rožman je umrl 16. novembra 1959 v Clevelandu in bil pokopan na frančiškanskem pokopališču v Lemontu.
dr. France M. Dolinar,
vodja Nadškofijskega arhiva
