Poslušati, razločevati, živeti Gospodov klic

Dragi bratje in sestre!

Prihodnjega oktobra bo potekalo 15. redno splošno zasedanje škofovske sinode, ki bo posvečeno mladim in še posebno odnosu med mladimi, vero in poklicem. Ob tej priložnosti bomo imeli možnost, da globlje razmislimo, kako je poklicanost k veselju, ki nam ga namenja Bog, v središču našega življenja in kako je to »Božji načrt za može in žene vseh časov« (Škofovska sinoda, XV. redno splošno zasedanje, Mladi, vera in razločevanje poklicanosti, Uvod).

55. svetovni dan molitve za poklice nam ponovno in močno oznanja to veselo novico: Nismo žrtve naključja ali zaporedja neurejenih dogodkov, temveč nasprotno, naše življenje in naša navzočnost v svetu sta sad Božjega klica!

Celo v nemirnih časih, v katerih živimo, nas skrivnost učlovečenja spominja, da nam Bog vedno prihaja naproti in je Bog z nami; on včasih prihaja po zaprašenih cestah našega življenja, sprejema naše silno domotožje po ljubezni in sreči ter nas kliče k veselju. V raznolikosti in edinstvenosti vsakega poklica, osebnega in cerkvenega, je treba poslušati, razločevati in živeti to Besedo, ki nas kliče od zgoraj; medtem ko stori rodovitne naše talente, nas naredi tudi za orodje odrešenja v svetu in nas vodi k polnosti sreče.

Ti trije vidiki – poslušanje, razločevanje in življenje – so bili prav tako navzoči od začetka Jezusovega poslanstva, ko je po dneh molitve in boja v puščavi obiskal svojo sinagogo v Nazaretu in tam poslušal Besedo, razločeval vsebino poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, in oznanjal, da je prišel, da ga uresniči »danes« (prim. Lk 4,16-21).

Poslušati

Gospodov klic – naj takoj povemo – ni tako jasen kot nekaj, kar moremo slišati, videti ali otipati v našem vsakdanjem izkustvu. Bog prihaja tiho in diskretno, ne da bi nam jemal našo svobodo. Tako se lahko zgodi, da njegov glas zadušijo mnoge skrbi in opravki, ki zaposlujejo naše misli in naše srce.

Prav je torej, da se razpoložimo za globoko poslušanje njegove Besede in življenja, da smo pozorni tudi na podrobnosti našega vsakdanjika, da se naučimo brati dogodke v luči vere in ohranjamo odprtost za presenečenja Duha.

Posebnega in osebnega klica, ki si ga je Bog zamislil za nas, nikoli ne bomo odkrili, če bomo ostali zaprti sami vase, v svoje navade in vztrajali v drži malodušnega človeka, ki svoje življenje zapravlja v ozkosrčnem iskanju lastnega jaza. Tako bomo izgubili priložnost, da bi sanjali o velikih stvareh ter postali protagonisti te edinstvene in izvirne zgodovine, ki jo Bog želi pisati z nami.

Tudi Jezus je bil poklican in poslan; zaradi tega je potreboval, da se zbere v tišini. Poslušal in bral je Besedo v Sinagogi ter z lučjo in močjo Svetega Duha razodel njen polni pomen, sklicujoč se na svojo lastno osebo in na zgodovino izraelskega ljudstva.

Drža poslušanja postaja danes vse bolj težka, ker smo potopljeni v hrupno družbo, v silovitost obilja spodbud in informacij, ki polnijo naše dneve. Z zunanjim hrupom, ki včasih prevladuje v naših mestih in soseskah, sta večkrat povezani tudi naša notranja razpršenost in zmeda, ki nam ne dovolita, da bi se ustavili in uživali v okušanju kontemplacije, v miru razmislili o okoliščinah svojega življenja ter napravili, zaupajoč v dobrohoten Božji načrt za nas, rodovitno razločevanje.

Toda, kakor vemo, Božje kraljestvo pride, ne da bi delalo hrup in ne da bi zbujalo pozornost (prim. Lk 17,21), in njegova semena moremo zbrati samo, kadar kot prerok Elija znamo vstopiti v globine svojega duha in pustimo, da se ta odpre za komaj zaznaven glas Božjega šepeta (prim. 1 Kr 19,11-13).

Razločevati

Ko Jezus v Sinagogi v Nazaretu bere odlomek iz preroka Izaija, razločuje vsebino poslanstva, za katero je bil poslan, in ga predstavi tistim, ki so pričakovali Mesija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19).

Na enak način lahko vsak od nas odkrije svoj lasten poklic samo z duhovnim razločevanjem. To je proces, v katerem oseba, v dialogu z Gospodom in v poslušnosti glasu Duha, pride do tega, da napravi temeljno izbiro, začenši z izbiro svojega življenjskega stanu (Škofovska sinoda, XV. redno splošno zasedanje, Mladi, vera in duhovno razločevanje II, 2).

Še posebno odkrivamo, da ima krščanski poklic vedno tudi preroško dimenzijo. Kakor nam pričuje Sveto pismo, so bili preroki poslani ljudem v situacijah velike materialne negotovosti ter duhovne in moralne krize z naročilom, da bi v Božjem imenu ljudem govorili besede spreobrnjenja, upanja in tolažbe. Kakor veter, ki dviga prah, prerok vznemirja napačno mirnost vesti, ki je pozabila Gospodovo besedo, razločuje dogodke v luči Božje obljube in pomaga ljudstvu opaziti znamenja vzhajanja zarje v temi zgodovine.

Tudi danes močno potrebujemo razločevanje in preroštvo; premagati je treba skušnjave ideologije in prepuščanja usodi ter v odnosu z Gospodom odkrivati kraje, sredstva in situacije, po katerih nas kliče. Vsak kristjan bi moral razvijati sposobnost »razbrati znotraj« lastnega življenja in prepoznati, kam in k čemu ga kliče Gospod, da bi nadaljeval njegovo poslanstvo.

Živeti

Končno Jezus oznani novost sedanjega trenutka, ki bo mnoge navdušila, druge pa zakrknila. Čas se je dopolnil in On, od Izaija oznanjeni Mesija, je maziljen, da reši jetnike, ozdravi slepe in oznani usmiljeno ljubezen Boga do vsake stvari. Resnično, »danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,20), zatrdi Jezus.

Veselje evangelija, ki nas odpre za srečanje z Bogom ter z brati in sestrami, ne more čakati naše počasnosti in naše lenobnosti; ne more se nas dotakniti, če slonimo pri oknu z izgovorom, da še vedno čakamo na ugoden čas; za nas se tudi nikakor ne more uresničiti, če takoj danes ne prevzamemo tveganja in se odločimo za neko izbiro. Poklic je danes! Poslanstvo kristjana je za sedaj! In vsak od nas je poklican – v laiško življenje v zakon ali v duhovniški poklic v službenem duhovništvu ali v življenje posebne posvetitve –, da bi postal Gospodova priča, tukaj in sedaj.

Ta danes, ki ga je Jezus oznanil, nam dejansko zagotavlja, da Bog še naprej prihaja, da bi odrešil človeštvo in nas naredil deležne svojega poslanstva. Gospod še naprej kliče ljudi, da bi bili z njim in hodili za njim v odnosu posebne bližine, v njegovi neposredni službi. In če nam da razumeti, da nas kliče, naj se popolnoma posvetimo njegovemu Kraljestvu, se nam ni treba bati. Lepo je – in velika milost – biti popolnoma in za vedno posvečeni Bogu in službi bratom.

Gospod tudi danes kliče, naj hodimo za njim. Ni nam treba čakati, da bomo popolni, da bi odgovorili s svojim velikodušnim »tukaj sem«, niti se ni treba bati svojih meja in svojih grehov, temveč z odprtim srcem sprejeti Gospodov glas. Poslušati ta glas, razločevati svoje osebno poslanstvo v Cerkvi in svetu ter ga končno živeti v »danes«, ki nam ga daje Bog.

Naj nas presveta Marija, dekle, ki je živelo na obrobju, ki je poslušalo, sprejelo in živelo Božjo besedo, ki je postala človek, vedno varuje in spremlja na naši poti.

V Vatikanu, 3. decembra 2017
Prva adventna nedelja

Papež Frančišek

Prevedla: s. Štefka Klemen, OSU
Lektorirala: Marinka Černetič