Nagovori in besedila ob škofovskem posvečenju msgr. Alojzija Cvikla DJ, mariborskega nadškofa metropolita.

FRANČIŠEK  ŠKOF služabnik služabnikov Božjih

Ljubljenemu sinu Alojziju Cviklu, članu Družbe Jezusove, do sedaj ekonomu Metropolitanske Cerkve Mariborske, izbranemu nadškofu metropolitu imenovane nadškofije, pozdrav in apostolski blagoslov. Kot nasledniki svetega Petra opravljamo težko, odgovorno službo najvišjega Pastirja vsega Božjega ljudstva, in tako želimo v dragi Sloveniji poskrbeti za Mariborsko Metropolitansko Cerkev, izpraznjeno z odpovedjo prečastitega brata Marjana Turnška. Potem ko smo vprašali za mnenje Kongregacijo za škofe, štejemo tebe, ljubljeni sin, obogatenega s potrebnimi lastnostmi in izkušenega v krajevnih cerkvenih rečeh, za primernega voditi omenjeno Cerkev. Zatorej z našo apostolsko oblastjo imenujemo tebe za Mariborskega nadškofa metropolita z vsemi pravicami in dolžnostmi. Dovolimo, da prejmeš posvečenje od katerega koli katoliškega škofa zunaj mesta Rima po liturgičnih predpisih. Prej pa boš še izpovedal katoliško vero in prisegel zvestobo nam in našim naslednikom po svetih kánonih. Hkrati ti naročamo: poskrbi, da bo to naše pismo prebrano mariborski duhovščini in ljudstvu. Vse té pa spodbujamo, da te prisrčno sprejmejo in podpirajo z ubogljivim spoštovanjem. Končno te, ljubljeni sin, prosimo: po priprošnji Blažene Device Marije, z močjo Svetega Duha Tolažnika, podprt z milostnimi darovi, pastirsko službo opravljaj tako, da bodo zaupani ti verniki marljivo skrbni ob mizi Božje besede in evharističnem kruhu; hkrati pa trdni v veri, veseli v upanju, posebej pa goreči v ljubezni, kraljici vseh kreposti. Kristusov mir in luč naj bosta prav tako s teboj in z omenjenim verskim občestvom, meni tako zelo dragim. Dano v Rimu, pri sv. Petru, štirinajstega dne meseca marca, v Gospodovem letu dva tisoč petnajstega, v tretjem letu našega papeževanja.

papež Frančišek

Homilija apostolskega nuncija nadškofa Juliusza Janusza

Dragi izvoljeni nadškof Alojzij,

častitljive državne oblasti,

ekscelence nadškofje in škofje,

spoštovani duhovniki, redovniki in redovnice,

dragi verniki!

Smo v velikonočnem času, med katerim nas Cerkev vabi, naj izrazimo veselje s petjem aleluje, ker se je Bog Oče v svojem usmiljenju spomnil na nas in nam poslal svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem odrešil izgubljeno človeštvo ter nas naredil za Božje otroke. V molitvah zato prosimo Boga, Stvarnika in Očeta: »Popelji nas v družbo tistih, ki uživajo nebeške radosti; tako bo ponižna čreda prišla tja, kamor je pred njo šel junaški Pastir«. Da bi se opogumili in zaupali vanj, se danes Jezus predstavlja kot dobri pastir, ki daje svoje življenje za ovce. Dandanes morda lik pastirja ni tako znan kot v Jezusovih časih. Kljub temu so besede, s katerimi Jezus opisuje, kakšen mora biti dobri pastir, zelo jasne in prepričljive: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene; kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta in za ovce dam svoje življenje« (Jn 10,14). Dobri pastir ne more delati kot najemnik, ki prejema plačilo za svoje delo, a mu ni mar zanje. Jezus hoče povedati, da njegovo poslanstvo pastirja prihaja od zgoraj, od Očeta, ki hoče zbrati človeštvo ob svojem Sinu. Danes so te Jezusove besede namenjene posebej našemu bratu Alojziju, ki je bil izbran za pastirja mariborske nadškofije. Na začetku te nadškofije je zelo cenjen pastir blaženi Anton Martin Slomšek. Sveti papež Janez Pavel II. je v homiliji ob beatifikaciji Martina Slomška tako poudaril: »Z novega blaženega žari predvsem lik krščanske svetosti. Po vzoru Kristusa je postal usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes zgled, se ni utrudil pri delu za evangelizacijo, ko je navdihoval ljudske misijone, ustanavljal in spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise. V pravem pomenu izraza ga lahko imenujemo katoliški pastir …« Katoliški pastir mora zato biti svet in ostajati zvest Cerkvi, svetemu očetu. Usmiljeni Bog Oče je hotel, da so mariborski pastirji, ki so vodili nadškofijo v preteklosti in tudi nedavno, sredi mnogih težav, zapustili svojo službo ponižno in v pokorščini svetemu očetu. Novi mariborski pastir bo potreboval veliko ponižnost in solidarnost duhovščine in vernikov, da bi znova stopili na duhovno pot, ki jo je vznemirjalo znano finančno in posvetno dogajanje.

Dolgo čakanje na novega nadškofa je pomagalo, da smo premišljevali o našem poslanstvu v Cerkvi. Tu čutim dolžnost, da se toplo zahvalim njegovi ekscelenci msgr. Stanislavu Lipovšku, ki je kot apostolski administrator vodil nadškofijo srčno, velikodušno in strokovno. Naše spoštovanje in zahvala velja tudi našemu zelo zaslužnemu škofu Jožefu Smeju, ki se veseli, da je lahko soposvečevalec novega nadškofa, svojega učenca.

Prepričan sem, da vsi vi upate, da je možno priti do duhovne in pastoralne prenove nadškofije. To upanje temelji tudi na zaupanju svetega očeta, papeža Frančiška, v novega nadškofa Alojzija Cvikla. Seveda sveti oče pričakuje, da boste v prvi vrsti dobri pastir po Jezusovem srcu. Znane so besede papeža Frančiška, ki pravi, da mora pastir smrdeti po ovcah. To ni vonj vzvišenosti in drugačnosti od preprostega ljudstva, biti mora potopljen v njihove probleme, biti blizu trpečim, biti usmiljen z duhovščino in verniki. Usmiljenje med drugim pomeni sočutje, pripravljenost služiti najbolj potrebnim, nositi z njimi Kristusov križ. V buli ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja papež Frančišek pove: »Kjer je torej navzoča Cerkev, tam mora biti tudi očitno Očetovo usmiljenje. V naših župnijah, skupnostih, združenjih in gibanjih, skratka, kjer koli so kristjani, mora vsak najti oazo usmiljenja.«

Usmiljenje ne odstranjuje pravičnosti. Zato bo moral novi nadškof kolikor je mogoče popraviti napake iz preteklosti. To pomeni, da smo pred obdobjem velikega varčevanja, povejmo: pristnega uboštva. Bog mu je dal zmožnost in vztrajnost v urejanju vprašanj, vezanih na upravljanje z dobrinami. Potrebna pa mu je vaša solidarnost. Tukaj že lahko rečemo naš “Vergelt’s Gott” sosednji graški škofiji in drugim avstrijskim škofijam, ki nam stojijo ob strani s svojo moralno podporo in s krščansko ljubeznijo. Seveda ne more manjkati solidarnost vse katoliške Cerkve v Sloveniji in ob tej priložnosti jo znova povabim k temu.

Prva naloga škofa pa vedno ostaja vnema za odrešenje duš, bližina ljudstvu in duhovščini, sodelovanje z redovniki in redovnicami, vnema za navzočnost Boga v naši sekularizirani družbi. To jasno pove bula o imenovanju, ki ste jo slišali. V njej papež Frančišek prosi, da pastirsko službo kot nadškof opravljate tako, da bodo vam zaupani verniki marljivo skrbni ob mizi Božje besede in evharističnem kruhu, hkrati pa trdni v veri, veseli v upanju, posebej pa goreči v ljubezni, kraljici vseh kreposti.

Prvo današnje berilo iz Apostolskih del nas spominja, da je sveti Peter ozdravil bolnega človeka, a v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana. To je še eno vabilo novemu mariborskemu pastirju in vsem nam, da obnovimo vero v Jezusa Kristusa, kajti kakor pravijo Apostolska dela: »Ta Jezus je kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen. In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti« (Apd 4,8-12). Cerkve v Mariboru ne smemo graditi na časnih dobrinah, ampak na vogelnem kamnu, Kristusu. Na velikonočno vigilijo nas je Cerkev vabila, naj hodimo za Kristusom, ki je Luč sveta in razsvetljuje temo. Novi pastir želi, da ga vodi ta luč, zato je izbral za škofovsko geslo stavek iz pisma Korinčanom, ki smo ga slišali v drugem berilu: »Iz teme je zasvetila luč« (2 Kor. 4,6). V tem odlomku sveti Pavel govori tistim, »ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.« Papež Frančišek ne preneha spominjati kristjane, da je bog tega sveta denar in oblast. Obrniti moramo list in slediti vabilu svetega Pavla, ki v istem pismu pravi: »Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, to službo, ne omagujemo … Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa. Kajti Bog, ki je rekel: 'Iz teme bo zasvetila luč', je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa« (2 Kor. 4.1-6). Tudi sveti oče pravi v Buli: »Kristusov mir in luč naj bosta prav tako s teboj in z omenjenim verskim občestvom, meni tako zelo dragim.«

Vse upanje in sklepe polagamo v roke Jezusove matere. Božja previdnost je hotela, da je danes praznik naše Gospe dobrega sveta, ki je zavetnica župnije, v kateri se je rodil novi nadškof. Odraščal je pod njenim materinskim varstvom in trdno veruje v njeno pomoč. Potreboval bo veliko in dobrih in svetih nasvetov, ki mu jih bo Marija pomagala prejeti od Svetega Duha, da bi premagal temo, ki se je nabrala nad to Cerkvijo. Pojdimo naprej z zaupanjem v Kristusovo luč.

Pozdrav v imenu duhovnikov: Slavko Bek

Spoštovani gospod nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikl!

V imenu duhovnikov mariborske nadškofije Vam iskreno čestitam ob današnjem škofovskem posvečenju ter umestitvi za osmega Slomškovega naslednika in 62. v vrsti lavantinskih škofov. Zagotavljam Vam vso našo podporo in molitveno povezanost.

Ko ste sprejemali čestitke ob imenovanju, ste večkrat poudarili: »Če Bog naloži breme, da tudi moč.« Želimo Vam, da bi na poti škofovske službe ob težkem in odgovornem delu škofijo spet postavili na prave temelje ter da bi nenehno čutili, da je z Vami Gospod, ki Vam bo dajal moč in Vam pomagal.

Na nedeljo Vašega posvečenja, ki je nedelja Dobrega pastirja, naj se v Vas globoko zapišejo besede psalmista: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Bodite pogumni in močni!

V času, ko v Mariboru nismo imeli škofa, ko se je zgrnila nad vse nas teža, so za našo škofijo veljale besede, zapisane v Kroniški knjigi: »Videl sem, da je ves Izrael razkropljen po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja« (1 Kr 22,17).

Neradi smo si to priznali, pa vendar smo bili nekoliko izgubljeni, želeli smo si pastirja, močnega, trdnega, odločnega, človeka, prijatelja …

Evangelist Janez je zapisal Jezusove besede: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Duhovniki mariborske nadškofije želimo, da nas sprejmete kot prijatelje, kajti le v drži prijateljstva, sobratstva in medsebojnega zaupanja bomo lahko skupaj oznanjali veselo oznanilo Božje ljubezni slehernemu človeku.

Gospod nadškof, v prepričanju, da boste svoje poslanstvo živeli v duhu prijateljstva, kot pastir pastirjev in pastir vsega Božjega ljudstva mariborske nadškofije, se veselimo Vaše pogumne in upanja polne besede, Vašega nasmeha, Vašega pogleda, ki je usmerjen v Gospoda – v vstalega Gospoda, ki Vas in nas, duhovnike, ter vse Božje ljudstvo vabi, naj hodimo za njim, Dobrim pastirjem. Če bomo hodili za njim, se nam ni treba bati, da bi zašli na stranpot, ampak bomo s pogledom na Gospoda hodili njegovo pot, pot, ki preko Kalvarije vodi v velikonočno jutro, iz negotovosti v gotovost večnega življenja. Potem smemo upati, da bo Vaše škofovsko geslo Iz teme bo zasvetila luč dalo nove svetlobe in novega upanja duhovnikom mariborske nadškofije za goreče služenje sveti Cerkvi.

Naj Gospod blagoslavlja Vašo škofovsko pot na priprošnjo Božje in naše Matere Marije, zavetnika mariborske nadškofije sv. Andreja, svetih Cirila in Metoda, blaženega Antona Martina Slomška in sv. Alojzija!

Pozdrav v imenu redovnikov in redovnic

Spoštovani gospod nadškof Alojzij!

Redovnice in redovniki – še posebej iz mariborske nadškofije – Vas z veseljem in hvaležnostjo pozdravljamo med nami. Molili smo, vztrajali in upali, da bo, kot pravi apostol Pavel Korinčanom, »iz teme zasvetila luč« (2 Kor 4,6), in da se bomo znova zbirali okrog svojega nadškofa. Apostol Pavel nadaljuje, da »imamo zaklad v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo« (2 Kor 4,7‒8). S svojim zakladom v lončeni posodi ste iskali pot, pa čeprav je niste videli. Hvala Vam za zgled vztrajnosti in mirnega reševanja. Tudi sami osebno in v skupnostih hrepenimo po tem, da bi bila naša moč predvsem iz Boga in da bi pristopali k bližnjim v svojem poslanstvu na Jezusov način, krotko in v srcu ponižni.

Papež Frančišek nam v nedavni poslanici za svetovni dan molitve za duhovne poklice sporoča, da je temeljna smer izkušnje vere:

·        verovati, kar pomeni zapustiti samega sebe,

·        zapustiti svojo lagodnost in togost lastnega jaza, da bi svoje življenje lahko osredinili v Jezusu Kristusu, in

·        zapustiti kakor Abraham lastno deželo, oditi na pot z zaupanjem, vedoč, da bo Bog pokazal pot v novo deželo.

Tako želimo živeti svoje posvečeno življenje in ga darovati Bogu in bližnjim.

Nova dežela, v katero se danes odpravljate, mariborska nadškofija, za Vas ni povsem nova, pa vendar bo polna izzivov. Na tej poti želimo redovnice in redovniki skupaj z Vami iskati luč in dajati razloge za svoje upanje.

V mladosti ste želeli biti zidar in danes to dejansko ste. Obrnite se na nas, kadar boste potrebovali pomoč. Radi bomo priskočili in skupaj z Vami prenavljali in skrbeli za našo Cerkev.

Na tej novi poti naj Vas s svojo priprošnjo spremlja blaženi škof Anton Martin Slomšek.

V molitvi in darovanju svojega življenja smo se v pripravi na današnji dogodek povezale vse redovne ustanove v Sloveniji. Naše najdragocenejše darilo za Vas je duhovni šopek molitev, darovanja, odpovedi in drugega prizadevanja. Le Bogu je znano, kaj vse smo spletli vanj, in upamo, da Vam bo v blagoslov. Podarjamo Vam tudi svečo, ki so jo izdelale sestre karmeličanke, kot simbol darovanja in svetlobe.

Maribor, 26. aprila 2015

S. Polonca Majcenovič in p.Jože Poljanšek

Pozdrav družine Golob

Spoštovani gospod nadškof Alojzij Cvikl!

Dandanes občutimo vseprisotno naglico, utrujenost, mlačnost, nezadovoljstvo, nezvestobo, strah in podobno tako v naših družinah in državi kakor tudi v Cerkvi; potreben in zahtevan pa je mir, stanovitnost, zaupanje, zvestoba in žrtvovanje.

Povabljeni smo: Bodite luč sveta! Povabljeni smo, ne da prepričujemo, temveč pričujemo. Da zaradi osebno doživete izkušnje srečanja z Bogom zvesto pričujemo o neskončni Božji ljubezni, o neskončnem Božjem usmiljenju s preprostostjo, odkritostjo, odkritosrčnostjo, ponižnostjo, zaupanjem. Kdor je visoko, sveti in ljudje ga vidijo, in vidijo, kam je usmerjen njegov pogled. Želimo, da je Vaš pogled usmerjen v Kristusa, da se, kakor Peter, ne bi potopili!

Vi ste luč sveta, Vi morate nositi luč Boga. Božja luč sveti tam, kjer je prizadevna volja v vsakdanjem življenju čiščenje skorje, ki jo proizvaja samo delo s svojimi odnosi, odpori in razočaranji. Božja luč sveti tam, kjer je stenj potopljen v obilno tekočino molitve in ljubezni.

To so naše želje in nič kaj skromna pričakovanja do Vas, ko nastopate službo voditelja krajevne Cerkve.

Bodite luč našim družinam, ki kakor da so izgubile identiteto v naši družbi. Pomagajte nam, da se bomo ljubili kot otroci – brez prepirov, brez oholosti, brez preračunljivosti, z medsebojnim zaupanjem, iskreno.  Pomagajte nam, da bomo ob vseh preizkušnjah mogli izpričati kakor Jozue: »Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU« (Joz 24,15).

Hkrati bodimo spodbuda drug drugemu pri iskanju vere in vztrajanju v njej, pri odkrivanju tistih, ki sicer tipajo v temi, a s pravično željo po svetlobi; bodimo spodbuda drug drugemu pri krepitvi volje za izvrševanje dejanj ljubezni.

Bodite neutrudni v boju z zlom, pa naj se pojavi v tej ali oni obliki. Radi sprejemajte skesane in obilno odpuščajte.

In kot se je za binkošti Sveti Duh razlil na apostole in naredil, da je bila njihova beseda razumljiva mnogim tujcem, tako, trdno verjamem, Vas bo z isto Besedo potolažil, ko boste jokali, vam svetoval, ko boste spraševali, in se veselil z vami, ko boste srečni.

Spoštovani g. nadškof, Cerkev se iskreno veseli vašega imenovanja in umestitve!

Pozdravljam Vas v imenu mnogih laikov, ki že dejavno sodelujejo v življenju krajevne Cerkve v mnogih gibanjih in skupinah ter župnijah. Še naprej Vam zagotavljamo podporo in pripravljenost ter molitev. Pri tem naj Vas podpira zgled in priprošnja blaženega Antona Martina Slomška.

Družina Golob

Pozdrav sestre Vida Deželak

Tvojo posvetitev v nadškofa danes s hvaležnostjo in ponosom doživljamo tudi vsi domači. Sama se živo spominjam tvojega duhovniškega posvečenja in nove maše pred skoraj dvaintridesetimi leti v Novi Cerkvi. Pred očmi imam tvoj nasmejan obraz in veselje ob uresničitvi življenjskega cilja. Iskreno mladostno navdušenje, optimizem, velika mera zaupanja in vera v Božjo pomoč so spremljali vse tvoje dosedanje življenjske prelomnice. Želimo ti, da bi se novega poslanstva loteval s tolikšno vnemo in pozitivno naravnanostjo, kot si se vseh dosedanjih, in da bi še naprej neomajno zaupal v Božjo previdnost. Naloga, ki ti je zaupana, ni lahka, verjamemo pa, da ti bo Bog naklonil dovolj moči in hkrati ponižnosti, da boš lahko služil škofiji in ji pomagal rasti. Ostani buden, skrben in pozoren pastir, ki ima uvid v prostranost in različnost svojega občestva, ga razume in mu je blizu. Vedi, da te imamo domači radi in da si pri nas vedno dobrodošel. Še naprej te bomo podpirali z molitvijo, verujemo pa tudi, da na poseben način prosijo blagoslova zate tudi vsi naši v nebesih.

sestra Vida Deželak

URADNI OPIS GRBA

Grb njegove ekscelence mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla SJ je upodobljen na poznogotskem ščitu španske oblike z ojnično  delitvijo. Na srebrnem (belem) polju je zeleno sidro, na črnem polju rdeč ogenj s štirimi zublji, na tretjem – prav tako črnem polju pa rdeče okroglo sito.

Šlemni okras: Zelen galero, iz katerega izhaja na vsaki strani deset zelenih cofov v štirih vrstah po 1, 2, 3, 4, cofe. Za grbovnim ščitom je v navpični legi zlat (rumen) t. i. patriarhov križ.

GRBOVNA DEVIZA

Pod grbovnim ščitom je prostostoječ črn napis: IZ TEME BO ZASVETILA LUČ.

Grbovna deviza v latinski verziji se glasi: DE TENEBRIS LUCEM SPLENDESCERE.

TU SŠK in Nadškofija Maribor