Dragi bratje duhovniki, posebej pozdravljen prof. Anton Košir, gospod župnik na Igu Janez Avsenik, dragi Marijini romarji, dragi bratje in sestre.
V veliki hvaležnosti smo se zbrali na tem svetem kraju, ko praznujemo 30. obletnico blagoslova obnovljene cerkve (pravzaprav na novo zgrajene na ruševinah prejšnje cerkve) in vrnitev kipa Kraljice miru v obnovljeno cerkev. Prof. Anton Košir, ki vsa leta s takšno ljubeznijo in odgovornostjo skrbi za to romarsko svetišče na Kureščku, je v zadnji številki Glasnika Kraljice miru, podrobneje popisal, kako se je pred 30.leti, 30. avgusta 1992, milostni kip Kraljice miru vrnil v na novo zgrajeno in in ta dan blagoslovljeno cerkev. Kraljica miru, ki je bila desetletja pregnanka (begunka), se je zopet vrnila na svoj hrib. Sovraštvo jo je pregnalo iz njenega svetišča, vera in ljubezen tisočev jo je priklicala nazaj.
Sovraštvo je Marijo Kraljico miru pregnalo iz njenega svetišča, vera in ljubezen tisočev jo je priklicala nazaj.
Na začetku leta 1990, v času velikih in nevarnih političnih pretresov v takratni Jugoslaviji in Sloveniji, se je Kurešček začel nepričakovano dvigati iz dolgoletne pozabe. Od ust do ust se je širila novica, da Marija sama vabi k molitvi za mir in spravo »na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Mož, ki je ta klic slišal, se je 10. februarja 1990 s prijatelji prvič odpravil k razvalinam kureške cerkev. V trenutku zamaknjenja je prejel Marijino naročilo in obljubo: »Kraljica miru sem. Na tem kraju obnovite molitev. To bo milostni kraj, kralj ozdravljanja dušnih bolezni in ran. Kdor se bo na tem kraju z vero zatekel v moje in Sinovo Srce, bo ozdravljen in deležen miru, ki ga lahko dajejo samo nebesa.« Novica o nenavadnem Marijinem posegu se je hitro širila. Postalo je tudi znano, da je mož, ki doživljal te mistične trenutke, diakon France Špelič.
Vedno več vernih ljudi iz vseh delov Slovenije in tudi zamejstva se je, zlasti ob sobotah, v burnih naslednjih mesecih zbiralo k molitvi in sv. maši ob ruševinah. Še isto leto se je začelo tudi prizadevanje, da bi ponovno pozidali cerkev. Za obnovo cerkve se je zavzel tudi ižanski župnik, saj je Kurešček je podružnica ižanske župnije. Delo se je kmalu začelo in v nedeljo 30. avgusta leta 1992 se je Kraljica miru, v podobi milostnega kipa, po več kot 40 letih, že lahko vrnila v svoje na novo pozidano svetišče.
Milostni kip Kraljice miru, ki so ga pripeljali iz želimeljske cerkve, je leta 1992 pričakalo več kot 5000 častilcev in ga, skupaj z nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem, v slovesni procesiji pospremilo v na novo blagoslovljeno svetišče. To se je zgodilo v prelomnem letu slovenske zgodovine.
Kraljica miru na Kureščku je postala naše veliko znamenje, ki nam kaže pot v prihodnost. Na to nas je, na dan vrnitve Marije na Kurešček, opozoril s preroškimi, tudi danes aktualnimi besedami, nadškof Šuštar. Pridigo ob blagoslovitvi cerkve je sklenil z besedami:
"Posvetili smo se Božji Materi Mariji, dosegli mednarodno priznanje, prizadevamo si, da bi ustvarili lepšo pot v prihodnost. Ta prenovljena cerkev bo spomenik na te zgodovinske čase in bo govorila, da se tudi iz ruševin dvigne to, za kar so nekateri mislili, da je dokončno porušeno. Ta prenovljena cerkev nam daje novo upanje, da bomo tudi iz ruševin slovenskega naroda vstali duhovno, versko in kulturno zrelejši in močnejši, ter bomo zaživeli novo življenje, o katerem nam govori ta cerkev, ki je znamenje, da je Bog med nami, da je tu hiša molitve in da bodo prihajali romarji sem, h Kraljici miru na Kurešček. S tega kraja, kamor se je spet vrnila Kraljica miru, prosim, rotim, vse na naši slovenski zemlji, da bi se v teh tako odgovornih časih bolje med seboj razumeli, več dogovarjali, bolj med seboj sodelovali, saj lahko samo v takem miru zgradimo lepšo prihodnost."
Pristna vera nas vabi k dejanjem, odločitvam in upanju, da ima vse na tem svetu svoj smisel
Ko se človek zapre vase, postane utrujen, naveličan, osamljen, celo čuti potrebo po manipulaciji. Zato je potrebna jasna in kritična misel, ki se rojeva v občestvu, kajti samo tako je mogoče presegati obolelost sodobnega človeka z »bakterijo«, ugodja, udobja, uživanja in individualizma, ki v končni fazi vodijo v nihilizem in pasivno vdanost v »usodo«. Ko smo skupaj, si lahko skupaj sooblikujemo tudi skupno življenje. Najbolj nevaren je fatalizem, češ tako je, nič se ne da spremeniti. Kar pa je velika prevara, ki vodi v vedno večjo pasivnost. Lahko se nekaj spremeni!! Svet pa se začne spreminjati pri meni in bo postajal drugačen, če bom sam drugačen. Druga velika nevarnost je kultura udobja in ugodja, češ kaj bi se trudil, bodo že drugi naredili. Ta misel, »saj bodo že drugi to naredili« je nevarna in uničujoča na vseh nivojih bivanja. In kristjani nismo imuni pred tem. Preseganje fatalizma, vdanosti v usodo, je nujno na poti vere, saj nas Bog vedno znova preseneča in vabi, da vsak dan začenjamo znova, naredimo nov korak. Gledano v luči evangelija, v luči vere se more marsikaj spremeniti v mojem življenju in medsebojnih odnosi.
Čas, v katerem živimo zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja, pa tudi težav v družbi in preizkušenj v Cerkvi, vse nas vabi, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno kako bilo. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.
Vaclav Havel, dramatik in predsednik Republike Češke, je upanje, ki ga v nas prebuja božja beseda današnjega praznika takole poskušal predstaviti: 'Upanje ni prepričanje, da se bo vse dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide'. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nek smisel. Sprejeti in ovrednotiti položaj v katerem smo, videti, da tistim ki Boga ljubijo vse pripomore k dobremu, to naj bi kot kristjani storili in se v svoji svobodi vedno znova odločali za nov korak, za nov začetek. V Peguyevi pesmi o upanju pesnik ugotavlja, da upanje upodablja njegova devetletna hči. Takole zapiše: 'Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja.'.
Kraljica miru: Vrnimo se k izviru, h Gospodu, kar je zdravilo proti strahu in zlu
Dragi bratje in sestre, papež Frančišek nas je 25. Marca 2022 povabil, da molimo za mir v Ukrajini, za mir na svetu. Njegove besede so vedno bolj pomenljive in tudi nas danes tukaj vabijo, da smo misijonarji miru in upanja.
Začenjamo pri naših gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno uči, naj začnemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu življenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obrača na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati«. Iz Marijinih ust je prišel najlepši stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!«. To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak živa želja sprejemanja Boga, ki ima »načrte za mir in ne za nesrečo« (Jn 29,11). To je najtesnejše sodelovanje pri načrtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta načrt, da se damo popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Mati Božja se je, potem ko je rekla »DA«, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nosečo sestrično (prim. 1,39). V naglici je šla. Všeč mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime našo pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.
Msgr. dr. Anton Jamnik,
ljubljanski pomožni škof
