Dragi bratje in sestre!

Obhajamo drugo velikonočno nedeljo, ki ima tudi ime »bela nedelja«, v spomin na prva krščanska stoletja, ko so katehumeni bili sprejeti v polno občestvo krščanske skupnosti. 

V zavedanju za velik dar novega življenja so se katehumeni v velikonočni osmini zbirali k bogoslužju in se zahvaljevali za dar Božjega usmiljenja in odpuščanja. Na belo nedeljo pa so odložili bela oblačila in postali del krščanskega občestva.

Sveti papež Janez Pavel II. je tej nedelji dal novo vsebino, saj je postala nedelja Božjega usmiljenja. Ko je 30. 4. 2000, na drugo velikonočno nedeljo, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko, posebno glasnico Božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči v vsej Cerkvi obhajala kot nedelja Božjega usmiljenja. 

Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, še posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju. Pri tej odločitvi pa je bil tudi spodbujen s posebnim razodetjem, ki ga je bila deležna sestra sv. Favstina, ki ji Jezus naroča: »Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom mir. Preden pridem, kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«

Evangelij današnje nedelje nas popelje v tisti »prvi dan v tednu«, ko se je vstali gospod srečal s svojimi učenci. Vrata dvorane zadnje večerje so bila varno zaklenjena in učenci notri, iz strahu pred Judi. Vstali Gospod stopi mednje s pozdravom: »Mir vam bodi!« Ta prvi dan za učence pomeni začetek novega doživljanja Jezusa. Doživljajo ga drugačnega, vstalega. Na njegovem telesu so znamenja žebljev in prebodene strani.

Vstali je tam, sredi med njimi, da jim podeli poslanstvo: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz, pošljem vas.« Gre za eno samo poslanstvo, katerega izvor je Oče. In to poslanstvo po Jezusu sedaj prehaja na učence. To poslanstvo je prinašanje resničnega miru in sprave.

Za učence je bil tisti prvi dan srečanja z Gospodom poln veselja in sreče, kajti ponovno so ga našli in srečali, živega. Med njimi pa takrat ni bilo Tomaža, apostola, ki je Jezusu dejal, da je pripravljen tudi umreti zanj. Na žalost pa je, tako kot drugi, tudi on na veliki petek zbežal in ga ni bilo ob trpečem Gospodu. Ko mu drugi učenci povedo veselo novico, da so srečali Vstalega, on ostaja v svojem odgovoru hladen: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ni mu dovolj videti, želi se dotakniti znamenj trpljenja. Tomaž torej ne sprejme veselega oznanila svojih kolegov in ostaja v žalosti in v razočaranju.

Čez osem dni je Vstali zopet med svojimi učenci, med njimi je tudi Tomaž. Vstali se takoj posveti njemu. Nagovori ga z imenom, se mu približa in ga povabi, da se dotakne znamenj njegovega trpljenja. Povabi ga k veri: »Ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž pred to veliko pozornostjo, pred tem usmiljenjem in dobroto, ne more narediti nič drugega, kot izpovedati vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Na to izpoved Jezus izreče zadnji blagor, ki je zapisan v Novi zavezi: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!«

Na telesu vstalega Kristusa, rane ostanejo, ker so te rane trajno znamenje Božje ljubezni do nas. Te rane so dokaz, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter v svojem 1 pismu (prim. 1 Pet 2,24) tako lepo povzame to misel: »Po njegovih ranah smo ozdraveli.«

Sveti papež Janez Pavel II. nas je vztrajno vabil, naj večkrat zremo v te Jezusove poveličane rane, kajti po Jezusovih ranah bomo lahko prinašali upanje slehernemu človeku, tudi če trpi; in v trpečem človeku bomo prepoznavali Jezusa. Tako lahko tudi mi pričujemo o Božjem usmiljenju, ki se kaže v njegovem trpljenju in poveličanju. To skrivnost naj bi vsak kristjan nosil v svojem srcu kot dragocen zaklad svojega življenjskega spoznanja. Dar vstalega Gospoda vsakemu izmed nas sta namreč velikonočno upanje in veselje. Ta velikonočni dar je nekaj tako velikega, da ga človeku, ki veruje nič in nihče ne nore vzeti. To začutimo, ko prebiramo Apostolska dela o prvi krščanski skupnosti v Jeruzalemu. Prvi kristjani so bili živa skupnost, ki jih je veselo oznanilo Jezusovega vstajenja tako prevzelo, da so živeli v ljubezni, usmiljenju, preprostosti in bratstvu.

Vera se ne rodi iz gledanja, ampak iz poslušanja Božje besede, iz oznanjevanja, ki so ga začeli apostoli in nadaljevali njihovi nasledniki.

Obhajamo nedeljo Božjega usmiljenja in se nam postavlja vprašanje: »Kaj je želel sveti papež Janez Pavel II. doseči s to nedeljo?« Vsem nam takoj stopi pred oči podoba iz Krakova - podoba usmiljenega Jezusa z žarki - ki izhajajo iz njegovega srca, med nami se je utrdil rožni venec Božjega usmiljenja, devetdnevnica in ura usmiljenja … Več smo začeli premišljevati o skrivnosti Božjega usmiljenja. Ob tej pobožnosti se nam vedno bolj izčiščuje prava predstava Boga. Pred nas vedno bolj stopa usmiljen, milostljiv in prizanesljiv Bog. Če Sveto pismo govori o njegovi jezi, je to zgolj izraz njegove srbi za vse nas. Ne potrebuje Bog svojega ljudstva, ampak njegovo ljudstvo potrebuje Boga! Če se njegovo ljudstvo odvrne od njega, to prinese nesrečo in stisko. Božje usmiljenje se kaže v tudi v tem, da Gospod razodeva resnico. To še posebej vidimo pri Božjem Sinu, saj je temelj njegovega usmiljenja vedno in samo resnica. Jezus obsoja greh, a ljubi grešnika. Šele ob srečanju z Jezusom, ki je utelešeno usmiljenje, obličje polno ljubezni, človek lahko izpove svoj greh. Zaupanje v Boga, »Jezus zaupam vate«, človeku omogoča, da lahko svoje grehe prav spozna, jih obžaluje in doseže Božje usmiljenje.

Nam kristjanom večkrat očitajo, da preveč govorimo o grehu. Res je, da krščansko bogoslužje večkrat govori o grehu. Toda o grehu govorimo, ker zaupamo v Božje usmiljenje! Ker verujemo in zaupamo, da je Bog neskončno usmiljen. Zato nam ni treba grehov tajiti, zanikati, govoriti, da je vse normalno, ker pač vsi tako živijo in delajo, ampak lahko v vsej resničnosti in krhkosti pristopimo pred Gospoda z besedami: »Jezus zaupam vate« - in zavedamo se, da bomo deležni njegovega usmiljenja. Na ta način postajamo njegovo učenci. Njegovi učenci namreč postanemo takrat, ko dovolimo, da on sam, vtisne v naše srce podobo svojega usmiljenega srca.

Zato naj bo danes naša skupna prošnja, naj nam Gospod pokaže svoje usmiljenje, da bomo tudi mi z njegovo pomočjo postajali vedno bolj usmiljeni in sočutni. Kdor ob srečanju z bolečino in trpljenjem občuti sočutje, se vede človeško. Samo v Jezusovi šoli pa se lahko naučimo biti usmiljeni.

Sprejetje veselega oznanila nas vodi k usmiljenju. Papež Frančišek večkrat ponavlja misel: Kristjan je povabljen, da v ta svet prinaša usmiljenje, ne svoje, temveč usmiljenje nekoga drugega, kajti naše lastno ne zadostuje! 

Vstali Gospod se nikoli ne naveliča svojega srca odpirati na stežaj, da bi znova in znova pokazal, kako nas ljubi in, da hoče z nami deliti svoje Božje življenje.

Naj v naših srcih pomnoži spoznanje o veličini Božjega umiljenja, da se bo njegovo usmiljenje razodevalo tudi v naših dejanjih! Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl DJ,
mariborski nadškof metropolit