Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, liturgični sodelavci, dragi bratje in sestre!

Na velikonočni petek je vse onemelo, Bog je umrl na križu, nasprotniki so slavili zmago, učenci so se razbežali. Nastala je tišina, velika žalost … 

Pri evangelistu Janezu je Marija Magdalena prva, ki odkrije, da je grob odprt in ta žena takoj sklepa, da je nekdo prišel in truplo odnesel. Magdalena takoj steče k Simonu Petru in drugemu učencu, da bi ju obvestila. Oba brez odlašanja stečeta h grobu. Marija Magdalena je odkrila, da je kamen odvaljen, Janez pa, da trupla ni več v grobu. Apostol Peter vstopi v grob in opazuje, oziroma premišljuje. Pride do zaključka, da je nemogoče, da bi truplo odnesli, kajti vsi povoji in prtič, so bili tam.

Na tej točki vstopi drugi učenec, Janez, ki »vidi in veruje«. Bil je sposoben videti onkraj dejstva, ki ga je videl. Evangelist Janez v svojem evangeliju rad opisuje čudeže, ki jih imenuje znamenja. Zadnje takšno znamenje je bilo, ko je Jezus iz groba poklical svojega mrtvega prijatelja Lazarja. Ob praznem Jezusovem grobu je to znamenje Jezusove zmage nad smrtjo. 

Veroval je, da so se izpolnila Pisma, ki jih je dobro poznal, a šele sedaj jih je v polnosti razumel.

Ob praznem grobu je razumel, da se je uresničilo to, kar je Jezus večkrat napovedal: da bo sicer trpel, umrl, a da bo vstal od mrtvih.

Velikonočno jutro je postal najbolj srečen dan. Sveto pismo ga imenuje: »Prvi dan v tednu«. V tem se skriva vsa simbolika odrešenja. V raju je bila prva žena Eva, mati človeštva, zvodnica za človeški rod. Ob Kristusovem vstajenju žena, Marija Magdalena,  postane prva prinašalka vesele novice odrešenja.

Slavje velike noči ni samo v praznovanju Jezusovega zmagoslavja, ampak je tudi v novem pogledu na življenje, pogledu v luči Jezusovega vstajenja.

Jezusovo zmagoslavje pomeni naše vstajenje »iz greha in smrti«. Če smo prej gradili na sebi, sedaj želimo svoje življenje »nasloniti na Gospoda«. To pa je čisti in zastonjski dar, da lahko iz te človeške ujetosti zaživimo novo življenje.

Nekateri pravijo, da je praznovanje velike noči ostanek poganske vere v obnovo življenjskega ciklusa, za druge je to del lepe tradicije.

Naše življenje zaznamujejo tudi težki trenutki, trenutki zla, trpljenja, smrti, razočaranosti, osamljenosti. Lahko bi rekli: vse to, kar doživljamo na veliki petek.

Velikonočno jutro je tisto, ki odvali tudi kamen naše nevere in nam podarja svetlobo in zmago življenja. To pa je tisto, kar postaja vir moči, da se lahko tudi mi soočamo z vsemi preizkušnjami, ki nas doletijo na naši poti.

Kaj je bilo tisto, kar je potrte ljudi velikega petka popolnoma spremenilo?

To je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »Ta Jezus, ki ste ga vi križali, živi. Bog ga je obudil. Temu smo mi priče!« (Apd 2,32).

Tega veselja in radosti niso mogli zadržati sami zase. Šli so na ceste in govorili na glas: »Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali!« (Apd 4,20). Na koncu so mnogi od teh pričevalcev šli v smrt, ker so govorili, da je Jezus vstal od mrtvih.

To, kar je spremenilo njihovo življenje, je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »On se nam je prikazal in mi smo z Njim jedli in govorili«.

Ni čudno, da je prvi med apostoli dojel resničnost vstajenja ravno apostol Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil. Ljubezen je tista, ki stori, da smo odprti za znamenja in sporočila, ki jih nosi velikonočni praznik.

Gospod je vstal! To je veselo sporočilo današnjega praznika. Želim, da ga zaslišimo, ga sprejmemo in pustimo, da nas prevzame. Potem smo povabljeni, da to ponesemo tudi drugim.

V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi beseda »pričevati, priče«. Biti priča ni lahko. Postanemo lahko šele, ko stopimo na pot darovanja, na pot za Kristusom. 

Največji problem današnjega časa je, da nimamo kaj sporočati drugim, ker smo notranje prazni, ker nimamo izkustva osebnega srečanja z Vstalim.

Praznovanje velike noči je vabilo vsakemu od nas, da iščemo sledi Vstalega Gospoda med nami. To pomeni iskati znamenje upanja, ki so močnejša od pesimizma, s katerim se soočamo vsak dan, močnejša od nasilja, ki je vse prevečkrat prisotno med nami, močnejša od sovraštva, ki nas deli na ene in druge, namesto, da bi iskali to, kar nas povezuje, nam vliva upanje in nam kaže pot v lepši jutri.

Takih pričevalcev upanja je med nami veliko. A na žalost se o njih ne govori veliko. Prve strani novic polnijo slabe novice, ki se dobro prodajo, kajti z njimi se da ljudi manipulirati, ustrahovati in usmerjati.

Velika noč nam govori, da je ta logika premagana. Ta logika je pripeljala Jezusa na križ. Toda sporočilo velikonočnega praznika je, da je ta mučeni in križani človek, Jezus iz Nazareta, premagal logiko sovraštva in smrti in se pojavil med nami kot Gospod živih in nam kliče, da bo na koncu zmagalo dobro, da bosta zmagali resnica in ljubezen.

Vstali Gospod je z nami na poteh našega življenja kot znamenje upanja, kot novi človek, ki v naš svet prinaša tisto, kar najbolj potrebujemo: upanje, da bo na koncu slavilo zmago vse, kar je dobro!

Vsem vam želim lepo in doživeto praznovanje in potrditev veri: »da Vstali Gospod ostaja z nami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Amen