Berilo iz knjige preroka Daniela (12,1-3).
»V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsak, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Modri se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost.«
Spoštovani svojci in sorodniki, ki vam izrekam iskreno sožalje,
spoštovani in dragi prijatelji!
Ob slovesu od rajnega prof. dr. Lovra Šturma sem se kot na iztočnico želel nasloniti na prebrani kratek odlomek iz starozavezne preroške Danielove knjige, ki je bila napisana v spodbudo preganjanim Judom v času osvobodilnega makabejskega upora sredi 2. stol. pred Kristusom. Pri tistih, ki se bodo prebudili za večno življenje, postavlja prerok v osredje dve kreposti: modrost in pravičnost. Gre za tisto krepostno držo, ki jo je dvesto let pred tem poudarjal že stari Aristotel in vedel, da samo kreposten, značajen človek, vidi prav in zato lahko svoje znanje tudi prav uporabi. To modrost in preudarnost, ki jo kot prvo izpostavlja svetopisemski pisatelj, smo občudovali tudi pri pokojnem profesorju Šturmu. Zaradi preudarnosti in modrosti ni šel nikoli v skrajnosti, bil pa je vedno odločen in jasen zagovornik tega, kar prav. Kakor je sam rad rekel in priporočal drugim: »Suaviter in modo, fortiter in re«: biti trden in odločen v stvari sami, a blag v načinu.
Druga krepost, ki jo izpostavlja prerok Daniel, pa je pravičnost in to celo pouk v pravičnosti. Tisti, ki druge poučijo v pravičnosti, bodo kakor zvezde za vso večnost, obljublja Sveto pismo. V teh besedah pa še posebej prepoznamo lik pokojnega profesorja. Pravzaprav je svetopisemsko izvirno besedilo še bogatejše, ker ne pravi samo, da bodo kakor zvezde tisti, ki druge teoretično poučujejo, ampak tisti, ki druge privedejo ali pripeljejo do pravičnosti, ki torej vzpostavijo pravično stanje.
Tudi pokojni profesor ni bil samo profesor, ki je pravo in s tem pravičnost poučeval, temveč je zanjo delal. Ko se je sesul krivični režim, ki je teptal človekove pravice, je zastavil vse svoje bogato znanje in izkušnje v praktičnem prizadevanju za popravo krivic in za vzpostavitev države, ki bo celovito in na vseh področjih spoštovala pravice svojih državljanov. Rajni profesor je tudi vedel, da pri tem pravice, ki so povezane s svobodo vere, nikakor niso postranskega pomena, ampak so v samem jedru kot vogelni kamen človekovih pravic. Verni ljudje mu bomo večno hvaležni za vse, kar je v ta namen storil kot član in predsednik ustavnega sodišča in kot minister za pravosodje, ki je pripravil tako temeljit in utemeljen novi Zakon o verski svobodi, da ga njegovi nasprotniki niso uspeli razveljaviti. Papež Benedikt XVI. mu je upravičeno podelil eno najvišjih odlikovanj, red sv. Gregorja Velikega.
Gotovo bo v prihodnosti in v bolj ugodnih zdravstvenih razmerah še priložnost, da celoviteje osvetlimo mnogostransko in uspešno prizadevanje rajnega profesorja za celovito uveljavljanje kulture in spoštovanja človekovih pravic v demokratični in svobodoljubni Sloveniji. Omenjeno naj bo samo nam vsem v tolažbo in upanje, ki nam ga daje svetopisemska beseda, da bodo tisti, ki so mnoge poučili in pripeljali do pravičnosti, kakor zvezde za vso večnost. V teh besedah naj najde naše spoštovanje in hvaležnost, ki ju doživljamo ob slovesu od rajnega profesorja, svojo najvišjo, svetopisemsko potrditev in upanje, da bo pravični Bog svojega zvestega služabnika poplačal tako, kakor po njegovem navdihnjenju obljublja svetopisemski prerok.
Msgr. dr. Anton Stres,
upokojeni ljubljanski nadškof