Drage sestre in dragi bratje!
Zbrani smo ob 80-letnici začetka odporniških vaških straž, ki jih je narekovalo dejstvo, da je bilo katoliško in vsako drugo nekomunistično prebivalstvo teh krajev povsem nezavarovano ter izpostavljeno revolucionarnemu nasilju in likvidacijam, ki jih je izvajala Komunistična partija, da bi naredila iz Slovenije čim bolj enoumno in ustrahovano deželo, podvrženo eni ideologiji – njeni – in eni sami družbeni in politični usmeritvi: kolektivističnemu totalitarizmu.
Medtem ko je bila domovina okupirana od zunanjih okupatorjev, se je snovala in vzpostavljala neka druga okupacija, duhovna, miselna, idejna in kulturna, katere poglavitni cilj je bila zasužnjenost duha in duše lastnih državljanov in njihova prevzgoja – zlepa ali zgrda – v državljane socialistične internacionale. Temu so se uprli člani vaških straž, ki so se začele tukaj v Šentjoštu. Verjetno niso poznali načrtov in ciljev partije, kakor jih poznamo danes. So pa vedeli, na kar opozarja apostol Pavel v današnjem drugem berilu, da nas je Kristus osvobodil za svobodo. Ta svoboda pa ni samo v zunanji svobodi in prostosti pred tujimi zavojevalci, ampak nič manj odločilno v notranji svobodi srca in duha za resnico in pravico. Kako usodna je duhovna zasužnjenost za posameznika in za človeško skupnost, se vidi na posledicah, ki jih pusti ena ali druga. Zunanje, politične in gospodarske okove je mogoče streti v nekaj mesecih ali letih, kot se je to zgodilo z narodi, ki so se pred tremi desetletji osvobodili politične in gospodarske nadvlade Sovjetske zveze. Notranji, duhovni in kulturni okovi, se pravi predsodki, laži in neresnice, odsotnost resničnih vrednot, resničnih spoznanj in miselna zmeda, ki jo je povzročila komunistična ideologija, pa še danes niso povsem popustili, ampak se celo obnavljajo in tako ogrožajo tudi zunanjo svobodo in samostojnost.
Za današnjo spominsko slovesnost nam znani odlomek iz Pavlovega pisma kristjanom v Galatiji, pokrajini v okolici antične Ancyre, današnje Ankare, daje odlično iztočnico. Pavel zagovarja resnično svobodo, ki je velika vrednota in neločljivo povezana s človekovim dostojanstvom. Svoboda pa nam ni dana zaradi same sebe, da se z njo igramo in počnemo, kar se nam zljubi, kot danes misli marsikdo, ki ne razlikuje med svobodo in anarhijo, med svobodo in razpuščeno neodgovornostjo. Saj tudi razlika med svobodnim in nesvobodnim narodom ni v tem, da bi svobodno ljudstvo ne imelo zakonov in pravil, po katerih je treba živeti. Svoboda ni anarhija. Tudi člani svobodnega naroda živijo po zakonih, le da si te zakone dajejo sami, nesvobodnemu pa jih narekujejo drugi. Podobno velja za osebno življenje. Biti svoboden ne pomeni delati, kar se komu zljubi, brez pravil in zavezanosti. Biti svoboden ne pomeni nikogar ubogati, ampak pomeni ubogati svoj razum in svojo vest. Svoboda nam je podarjena, da se svobodno odločamo za to, kar je res, dobro in prav. Svoboden ni, kdor laže samemu sebi, kdor reče belemu črno in zločinu dobro dejanje. Svobode ni, če ni te notranje svobode za resnico in pravico. Svoboda izključuje vsako nasilje, to pa se začne z nasiljem nad resnico, ki se imenuje zavajanje in laž. Za tako domovino svobode, kjer bi lahko bili vsi zvesti sebi in svojim najsvetejšim vrednotam, so se Šentjoščani postavili v bran pred osmimi desetletji.
Red in način življenja v narodu in državi mora biti takšen, da lahko vsi nanj svobodno pristajamo. Takšen pa je, če je zgrajen na pravičnosti, kajti samo pravičnost je razumna in zato omogoča svobodni pristanek. Samo v pravični ureditvi lahko pride vsakdo na svoj upravičen račun. Kjer ni pravičnosti in enakopravnosti, tudi svobode ni, saj tisti, ki trpijo krivico, to doživljajo kot nasilje, ponižanje in lastno razčlovečenje. Mislim, da je marsikdo med živimi in še bolj med mrtvimi prebivalci Šentjošta v polpretekli zgodovini doživel to izkušnjo, v prvi vrsti pa tisti, katerim v spomin ste zgradili to kapelo.
Svoboda je tako nepogrešljiva in dragocena vrednota, da zanjo skozi vso zgodovino do današnjih dni – npr. v Ukrajini – ljudje žrtvujejo svoja življenja. Čutijo, da je »manj strašna noč v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi«.
Notranja svoboda za resnico in pravico je cilj zunanje svobode. Kaj pomaga človeku zunanja prostost, če pa je npr. podjarmljen notranji zasvojenosti in svojo zunanjo prostost zlorablja zato, da hlapčuje in se usužnjuje strastem in nerazumnim nagonom? Ta nevarnost je pretila Galačanom in nanjo opozarja apostol, ko jih roti, naj jim »svoboda ne postane pretveza za mesenost«, kar ne pomeni samo telesne razbrzdanosti, ampak vse oblike sebičnega iskanja lastnih koristi, ki so lahko tudi netelesne, kot sta sla po moči in oblasti, zaslepljenost s predsodki proti drugim, sovraštvo, maščevalnost in laž. Kot znamenje prave svobode pa apostol ne postavlja neodgovornega razgrajanja in egoističnih kapric, temveč »služenje v ljubezni«, se pravi svobodo od samega sebe za iskanje pristne resnice, pravice in ljubezni. Tako osvobojenost od samega sebe, od predsodkov, od najrazličnejših navezanosti in zagledanosti v preteklost pričakuje v evangeliju tudi Jezus od svojih učencev.
Svoboda se torej meri z odprtostjo do tega, kar je res in kar je prav. Če kdo potvarja resnico in z lažmi zavaja druge, da koristi utrjevanju svoje oblasti in svojih prednosti, ne dela za svobodo, ne glede na to, kako poimenuje ideologijo, v katero oblači in zavija svoje ravnanje. Če kdo ni pripravljen priznati in spoštovani upravičenih pričakovanj in utemeljenih pravic sočloveka, ker to ogroža njegovo korist, je daleč od resnične notranje svobode. Totalitarizem in diktatura, kakor poimenujemo zunanjo nesvobodno politično ureditev, imata svoje korenine v notranjem suženjstvu njihovih egoističnih nosilcev. Zato na dolgi rok ni mogoča svobodna družba brez notranje moralne osvobojenosti in prostosti od individualističnega svobodnjaštva, ki razglaša, da lahko človek dela, kar se mu zahoče, ne glede na to, kar je res, pravično in prav za ene in za druge, za nas vse, za naše obče dobro. Svoboda in laž ne gresta skupaj. Če svoje sebičnosti ne obrzdamo z zavezanostjo resnici in pravici, ampak razglašamo: »Nič ni res, vse je dovoljeno«, drvimo v tiranijo najbolj nasilnih, najbolj predrznih in najbolj brezvestnih. Svoboda se začne in konča z vladavino resnice in pravice, medtem ko zavajanje, laž, manipuliranje in okoriščanje na račun drugih pripravlja tla za najhujša teptanja človekovega dostojanstva.
V obrambo tega prostora notranje svobode so pred grozečo nevarnostjo totalitarnega enoumja stopili mladi fantje in družinski očetje tukaj v Šentjoštu pred osmimi desetletji. Zgodovinska izkušnja jim je dala prav, ne glede na to, kako daleč se je že uveljavila resnica o njih in njihovih namenih. Čeprav se lahko plevel laži zažre zelo globoko v povprečno miselnost, pripada zadnja beseda resnici. Nič ne more biti močnejše od nje. Naša dolžnost pa je, da pri njej stanovitno vztrajamo, kajti samo ona osvobaja, kakor obljublja tudi Jezus: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32).
Msgr. dr. Anton Stres
Upokojeni ljubljanski nadškof
